Jedro

Poziv za dopolnitev nepopolne vloge je pravilno vročen tudi, če je vročen družinskemu članu tožnika oziroma osebi, ki je član skupnega gospodinjstva po prvem odstavku 84. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1434/2000-7 z dne 17.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97,65/97 in 70/2000; v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.6.2000, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep Upravne enote D. z dne 9.3.2000, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 536 k.o. D. V obrazložitvi sodišče prve stopnje med drugim navaja, da so točne navedbe tožene stranke, da je prvostopni organ tožnika pozval k dopolnitvi vloge za denacionalizacijo z dopisom z dne 21.7.1997, ter mu na podlagi njegove ustne prošnje podaljševal rok za dopolnitev vloge, kar mu je sporočil z dopisi z dne 11.12.1997, 25.2.1998 in 16.12.1998. Na vročilnici dopisa z dne 11.12.1997 je podpis S.P., na vročilnicah ostalih dopisov pa A.P., s tem, da je na vročilnici dopisa z dne 21.7.1997 pripis mama, na vročilnici dopisa z dne 25.2.1998 pa žena. Iz navedb v pritožbi, da pretežno prebiva v Nemčiji in le občasno prihaja v Slovenijo izhaja, da tožnika ni bilo moč najti na naslovu, ki ga je sporočil upravnemu organu. Izrecno je zanikal, da je vročilnico dopisa z dne 21.7.1997 podpisala njegova mati, ni pa zanikal, da bi to in druge vročilnice (s podpisom A.P.) podpisala oseba, ki je član njegovega gospodinjstva. Ker je podpis A.P. na vročilnici dopisa z dne 21.7.1997, istoveten podpisu na vročilnici dopisa z dne 25.2. 1998, je po mnenju prvostopnega sodišča utemeljeno šteti, da je bila vročitev opravljena družinskemu članu po 1. odstavku 84. člena ZUP/86. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da mu dopis ni bil vročen. Iz vseh dopisov o podaljšanju roka izhaja, da je upravni organ roke za dopolnitev vloge podaljševal na tožnikovo ustno prošnjo. Če je tožnik vedel, da mora vlogo dopolniti, je imel tudi možnost natančno poizvedeti, kako jo mora dopolniti. Od poziva za dopolnitev vloge do njenega zavrženja je, tudi po mnenju prvostopnega sodišča, preteklo dovolj časa, da bi tožnik lahko priskrbel zahtevane dokumente. Zato je tožena stranka utemeljeno ocenila, da ni dovolj storil za varstvo svojih pravic.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, ali da pritožbeno sodišče samo spremeni prvostopno sodbo. V pritožbi navaja, da ne osebno in ne kako drugače ni prejel dopisa, v katerem se mu nalaga dopolnitev vloge. Da je vloga nepopolna, je zvedel pri upravnemu organu na lastno poizvedovanje, niso pa mu povedali, kaj mora dopolniti. Namesto, da bi ga seznanil z zahtevo za dopolnitev vloge, mu je upravni organ povedal le, da bo prejel pisno vlogo, s pozivom na dopolnitev. Namesto tega je prejemal le vloge, s katerimi naj bi ugodili njegovim prošnjam za podaljšanje roka. Če bi vedel kaj vlogi manjka, bi to dopolnil, tako pa je le brezuspešno urgiral pri upravnem urganu. Prvič je bil z zahtevo za dopolnitev seznanjen, z dopisom upravnega organa z dne 22.3.2000, po kateri je nemudoma ravnal. Upravni organ je pred potekom roka izdal sporno odločbo o zavrženju njegove vloge. Glede na znano odsotnost tožnika je bilo vročanje po 84. členu nepravilno. Dopis z dne 21.7.1997 tožniku ni bil pravilno vročen, saj bi ga bilo potrebno vročati po 83., 85. in 87. členu ZUP/86. Zahteva povračilo stroškov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar tistega, ki mu je treba spis vročiti, ni najti v stanovanju, se opravi vročitev tako, da se spis izroči kateremu od odraslih družinskih članov njegovega gospodinjstva, kadar tudi teh ni najti, pa hišniku ali sosedu, če v to privolita (1. odstavek 84. člena ZUP/86).

Kot je na podlagi upravnih spisov ugotovilo prvostopno sodišče in čemur tožnik ni oporekal, je bil dopis z dne 21.7.1997, s katerim je bil tožnik pozvan, da v roku treh mesecev dopolni svoj zahtevek za denacionalizacijo, vročen družinskemu članu tožnika oziroma osebi, ki je član skupnega gospodinjstva. Zato je bil, tudi po presoji pritožbenega sodišča, navedeni dopis tožniku pravilno vročen v skladu s 1. odstavkom 84. člena in 83. členom ZUP/86. Da je bila vročitev opravljena v stanovanju tožnika, pa izhaja iz pritožbe, kjer je naveden isti naslov, na katerem je tožniku sporni dopis vročala tudi upravna enota.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral upravni organ ta dopis tožniku vročati v skladu z določbo 87. člena ZUP/86, saj za poziv za dopolnitev nepopolne vloge obvezno osebno vročanje ni predpisano, in tudi ni bilo odrejeno, dopis pa tudi ni vseboval roka, ki se ne more podaljšati. V tem primeru ni uporabna določba 85. člena ZUP/86, saj ta velja le za primere, ko odsotnemu spisa (dopisa) družinski člani ne morejo pravočasno izročiti. Da bi šlo pri njemu za takšno daljšo odsotnost, tožnik ni izkazal, pa tudi njegove ustne prošnje za podaljšanje roka, kažejo na to, da ni šlo za primer iz 85. člena ZUP/86. Glede na navedeno, so brezpredmetne tožnikove navedbe o tem, da dopisa ni prejel ter da ni vedel, kako bi moral svojo vlogo dopolniti. Navedbam tožnika, da z vsebino poziva z dne 21.7.1997 (do 22.3.2000) ni bil seznanjen, pa tudi ni mogoče slediti, saj sicer ne bi prosil za podaljšanje roka za dopolnitev zahtevka. Z ničemer ni podkrepljeno njegovo zatrjevanje, da je pri upravnemu organu urgiral za rešitev zadeve, ampak izhaja iz prvostopne sodbe nasprotno, in sicer, da je prosil za podaljšanje roka za dopolnitev zahtevka.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z oceno prvostopnega sodišča, da je od poziva za dopolnitev vloge do njenega zavrženja preteklo dovolj časa, da bi jo tožnik lahko dopolnil. Okoliščino, da naj bi bil tožnik z dopisom z dne 22.3.2000 pozvan, da naj dopolni svojo vlogo, je tožnik prvič navajal v pritožbi, zato gre za nedopustno novo dejstvo (71. člen ZUS). Glede na datum tega dopisa in čas izdaje odločbe prvostopnega upravnega organa, pa v tem postopku tudi sicer ni upoštevna.

Sodišče je odločalo le o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega akta, zato, na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi določbe 73. člena ZUS, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.