Jedro

Verjetnost zmede na trgu se presoja celovito, ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov konkretnega primera kot npr. prepoznavnosti znamke na tržišču, povezovanja med znakom in znamko, stopnje podobnosti med znakom in znamko ter blagom in storitvami. Upoštevati je treba tudi, da povprečni potrošnik znamko običajno zaznava kot celoto in ne preverja njenih posameznih delov. Upravni organ je ugotovil, da ni zamenljive podobnosti, ki bi lahko vodila v zmedo v javnosti pri primerjanih znakih. V izpodbijani odločbi je opravil primerjavo znakov po kriterijih vidne, slišne in pomenske podobnosti. Sodišče pritrjuje izhodišču teh primerjav, da je prijavljeni znak sestavljen iz dveh besed, besede „NOR“ in besede „na“. Znak NOR na pa se vizualno, fonetično in pomensko razlikuje od znaka tožničine znamke NORMA. Zgolj besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Na grafične elemente in barvne dodatke pa se takšna uporaba ne razširja, saj je znak tako varovan, če je takšna registracija zahtevana. Zato po mnenju sodišča takšne maksimalne zaščite, kot jo zahteva tožnica, upravni organ njeni znamki ni mogel priznati oziroma jo pri primerjavi upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor z dne 28. 1. 2010 zoper registracijo znamke št. Z-200970800. V obrazložitvi odločbe navaja, da je registraciji prijavljene znamke za znak „NOR na“, prijavljene za blago iz razredov 21 in 25 Nicejske klasifikacije blaga in storitev (v nadaljevanju NK), iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ugovarjala tožnica kot imetnica prejšnje znamke Skupnosti št. 4306841 NORMA za blago iz razredov 21 in 25 NK. Upravni organ je ugotovil, da zavrnilni razlog po navedeni določbi ne obstaja in da je znamko mogoče registrirati za prijavljeno blago.

Pri primerjavi znakov upravni organ prijavljeni znak opiše kot kombiniran znak, sestavljen iz besednega dela in grafičnega elementa. Sestavljen je iz dveh besed „NOR“ in „na“, zapisanih ločeno, prva beseda s stiliziranimi velikimi tiskanimi črkami, druga beseda pa s stiliziranimi malimi tiskanimi oziroma pisanimi črkami. Pisava daje vtis, da sta besedi zapisani s prosto roko. Dominantni del je beseda „NOR“, ker je prva in zapisana s precej večjimi črkami kot druga beseda. Znak znamke vložnika ugovora je besedni znak, zapisan v običajnih črkah. Sestavljen je le iz besede „NORMA“, dominantnega dela ni mogoče določiti. Edini razlikovalni del tega znaka je njegova vsebina. Upravni organ pojasnjuje, da je vizualno podobnost najprej ocenjeval s primerjavo zapisa obeh besed, s pomočjo črkovne analize. Že na prvi pogled je opazno, da gre enkrat za eno besedo, drugič pa za dve besedi. Ne glede nato, da gre v smislu samih črk za precejšnjo podobnost, potrošnik razlike v številu besed ne more prezreti. Še bolj je razlikovalna grafična upodobitev prijavljenega znaka. Potrošnik se bo osredotočil na prvo besedo „NOR“, ki je kot kratka precej zapomljiva, in zaradi povezave z njenim pomenom. Grafizem prijavljenega znaka predstavlja precej domiselno oblikovno rešitev; z velikostjo črk je vizualno poudarjena beseda „NOR“, način zapisa vizualno učinkuje, kot da sta besedi napisani na roko, kar daje vtis nečesa osebnega. Upravni organ zaključi, da si znaka vizualno nista podobna. Pri pomenski primerjavi pa ugotavlja, da beseda NORMA pomeni 1. „kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis“ oziroma 2. „količino dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času“. Beseda „NOR“ pomeni 1.“duševno bolan“; 2. „zaradi močnega čustva zelo razburjen“; 3.“ki zelo presega navadno mero: nora jeza“. Besedna zveza „nor na“ po SSKJ sodi v okvir tretje razlage tj. tisto, kar zelo presega navadno mero. Pri prijavljenem znaku bo potrošnik zaznal, da gre za dve ločeni besedi in bo pomen, ki ga bo razbral, popolnoma drugačen od pomena znaka vložnika ugovora. Na podlagi navedenega upravni organ ugotavlja, da si znaka pomensko nista podobna. Razlikujeta se tudi fonetično. Prijavljeni znak bo potrošnik izgovoril kot dve ločeni besedi. Fonetično se znaka razlikujeta glede na različno izgovorjavo o-jev (dolgi, široki). Besede nor v kombinaciji z besedo na potrošnik nikoli ne bo prebral kot eno besedo norna. Ker imata oba znaka pomen, je to pomembno tudi pri fonetični zaznavi, ker se slišne percepcije ne da ločiti od pomenske. Glede na vse navedeno si znaka po oceni upravnega organa nista fonetično podobna. Upravni organ zaključuje, da si znaka vizualno, pomensko in fonetično, kot tudi gledano v celoti, nista podobna.

Pri primerjavi blaga upravni organ ugotavlja, da je blago pri prijavljenem znaku in znamki vložnika ugovora podobno.

Pri oceni verjetnosti zmede upravni organ izhaja iz stališča, da je znamka vložnika ugovora za registrirano blago razlikovalna. Vendar se prijavljeni znak od te znamke toliko razlikuje, da bo mogel potrošnik med znamko vložnika ugovora in prijavljeno znamko dobro razlikovati. Relevantni potrošnik je običajno pozoren potrošnik. Za blago se ponavadi odloča z ogledovanjem po trgovini. Pri tem je pomembna vizualna podoba znamk. V danem primeru so razlike med znakoma tako velike, da jih bo potrošnik z običajno stopnjo pozornosti nedvomno opazil. Ustno bi tovrstno blago lahko naročil potrošnik, ki znamko pozna, tak potrošnik pa je ne bi zamenjal oziroma bi jo zamenjal teže. Zato po presoji upravnega organa verjetnost, da bi relevantni potrošniki blago, označeno s prijavljenim znakom, povezovali z blagom, označenim z znamko vložnika ugovora oziroma bi bili v zmoti glede izvora blaga, ne obstaja. Na podlagi tretjega odstavka 102. člena ZIL-1 je ugovor zavrnil. Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Vztraja, da sta si znaka NORNA in NORMA podobna v taki meri, da lahko pride do zmede v javnosti. Upravni organ je spregledal, da je njena znamka registrirana v besedi v standardnih črkah in ima zato maksimalno zaščito, kar pomeni, da je pridobila zaščito za kakršnokoli podobo ali grafizem besede NORMA in se zato lahko izpiše na enak ali podoben način kot NORNA, izpisana je lahko na popolnoma enak način in z enakim grafizmom in delitvijo besede na male in velike črke ali presledkom kot znamka NORNA. Upoštevati bi moral, da ima njena znamka prednost pred kasnejšo znamko NORNA. Že na prvi pogled je jasno, da se znamka NORNA, ki razen same besede nima nobenega drugega grafičnega ali likovnega elementa, od znamke NORMA razlikuje le v črki N, namesto M, na četrti poziciji. Delitev znamke NORNA na dva dela je nebistveno. Šibek grafizem prav zato, ker deluje, kot da ga je nekdo napisal na roko, ne pomeni bistvene razlike. Očitna je vizualna in fonetična podobnost, še zlasti, če se upošteva nivo dojemanja znamk relevantnih potrošnikov blaga v razredih 21 in 25 NK, ki niso posebej pozorni potrošniki. Najbolj učinkovit razlikovalni del obeh znamk je njun tekst, ki pa se ne razlikuje do te mere, da ju potrošnik ne bi mogel zamenjati. Torej so odprte možnosti za zmedo. Kljub temu, da je prijavljena znamka izpisana tako, da morda ustvarja videz dveh delov, ni nujno, da jo bo potrošnik delil na dva dela, definitivno ne pri branju ali izgovorjavi. Znamka bolj učinkuje kot ena ali enovita beseda NORNA. S fonetičnega in pomenskega vidika za potrošnike blaga iz razredov 21 in 25 NK ni pomembno, ali so med besedami presledki. Ni mogoče slediti stališču upravnega organa, da bo potrošnik prijavljeno znamko dojemal kot dve besedi. Tudi v pomenskem smislu je mogoče pričakovati, da bo obe besedi sprejemal kot brezpomenski glede na blago, ki ga pokrivata obe znamki. Celo pri njeni znamki ni mogoče pričakovati, da se bo potrošnik ukvarjal z njenim pomenom, verjetno jo bo dojemal kot brezpomensko. Tožnica ugovarja tudi, da upravni organ ni podal mnenja glede tega, kako lahko vpliva na podobnost znamk in verjetnost zmede dejstvo, da je njena znamka homonimna. Zato je še toliko bolj razlikovalna. Nadalje se tožnica ne strinja s trditvijo toženke, da gre v razredih 21 in 25 NK za blago, kjer so povprečni potrošniki posebno pozorni pri izbiri. Meni, da pozornost ni nič večja kot npr. pri nakupu makaronov ali mleka kot izrazito potrošnega blaga, zato je verjetnost zmede med znamkama toliko večja. Pri blagu iz obeh razredov bo potrošnik znamki zamenjal, saj se ne bo ukvarjal, na kakšen način je izpisana beseda NORNA. Zamenjavi se ne bo mogoče izogniti tudi pri ustnem naročanju blaga, saj med N in M praktično ni slišne razlike. Ne gre za izjemno pozorne potrošnike. Tudi ni mogoče govoriti o posebni poznanosti znamke NORNA in ne o večjem slovesu znamke NORMA, pač pa si nasproti stojita običajni znamki. Ker se nanašata na enako in podobno blago, je upravni organ napačno zaključil, da ni podobnosti med znamkama in da ni verjetnosti zmede med njima. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, podrejeno pa, da tožbi ugodi in zavrne registracijo znamke NORNA za vse blago. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe.

Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnice zoper registracijo znamke NOR na, ki ga je tožnica oprla na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po navedeni določbi se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Upravno sodna praksa šteje, da verjetnost zmede, ki jo ustvarja enakost ali podobnost prijavljenega znaka in predhodne znamke in enakost ali podobnost blaga/storitev, obstaja, kadar bi potrošniki lahko verjeli, da predmetni izdelki/storitve izhajajo iz istega podjetja, ali glede na okoliščine primera iz gospodarsko povezanih podjetij. Verjetnost zmede se presoja celovito, ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov konkretnega primera kot npr. prepoznavnosti znamke na tržišču, povezovanja med znakom in znamko, stopnje podobnosti med znakom in znamko ter blagom in storitvami. Upoštevati je treba tudi, da povprečni potrošnik znamko običajno zaznava kot celoto in ne preverja njenih posameznih delov.

Med strankami ni sporna ugotovitev upravnega organa, da je blago pri prijavljenem znaku NOR na enako oziroma podobno blagu, ki ga varuje tožničina znamka NORMA.

Upravni organ pa ugotavlja, da ni zamenljive podobnosti, ki bi lahko vodila v zmedo v javnosti, pri primerjanih znakih. V izpodbijani odločbi je opravil primerjavo znakov po kriterijih vidne, slišne in pomenske podobnosti. Sodišče pritrjuje izhodišču teh primerjav, da je prijavljeni znak sestavljen iz dveh besed, besede „NOR“ in besede „na“. Drugačno stališče tožnice, ki prijavljeni znak vidi kot NORNA, ni prepričljivo. Znak NOR na pa se tudi po mnenju sodišča vizualno, fonetično in pomensko razlikuje od znaka tožničine znamke NORMA. Strinja se, da ločeno in v različno velikih črkah s posnemanjem ročnega načina pisave zapisani besedi „NOR“ in „na“ v prijavljenem znaku pri povprečnem potrošniku prijavljenega blaga ne morejo biti vizualno prezrti, saj ne gre le za razliko v eni črki (N in M) na četrti poziciji, kot hoče poudariti tožnica. Sodišče tudi ne zaznava očitne fonetične podobnosti, ki je po mnenju tožnice podana. Strinja se z upravnim organom, da bo potrošnik prijavljeni znak prebral kot dve besedi (s presledkom) in se že zato znaka fonetično razlikujeta. Fonetična razlika pa je tudi v izgovorjavi o-jev pri obeh znakih. Oba znaka imata tudi svoj pomen, kot je opisal upravni organ v izpodbijani odločbi, in ki je različen. Ob tem sodišče pripominja, da pomena znaka ni mogoče enačiti z razlikovalnostjo znaka glede na blago (z razlikovalnim učinkom znamke se ocenjuje sposobnost znamke za identificiranje blaga/storitev, za katere je znamka registrirana in s tem za razlikovanje tega blaga/storitev glede na njegovega proizvajalca oziroma izvajalca). Če primerjana znaka nimata pomena glede na blago, ki ga pokrivata, na kar se sklicuje tožnica, to ne pomeni, da v razmerju do blaga nimata razlikovalnosti, fantazijskosti. Zaradi podane različnosti, ki jo je upravni organ pravilno ugotovil, pa imata tudi sposobnost razlikovanja izvora blaga.

Nadalje se sodišče ne more strinjati s tožnico, da je upravni organ definitivno prezrl, da je njena znamka besedna znamka v standardnih črkah in ima zato večjo zaščito. V izpodbijani odločbi je v opisu obeh znakov navedel, da je tožničin znak besedni znak, zapisan v običajnih črkah. Obseg zaščite take znamke je sicer širši, vendar po mnenju sodišča ne tako obsežen, kot meni tožnica, ki navaja, da bi se lahko njena znamka NORMA pojavila izpisana popolnoma na enak način in z enakim grafizmom ter delitvijo besede na male in velike črke ali presledkom. Zgolj besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Na grafične elemente in barvne dodatke pa se takšna uporaba ne razširja, saj je znak tako varovan, če je takšna registracija zahtevana (točka f) prvega odstavka 3. člena Pravilnika o vsebini prijave znamke). Zato po mnenju sodišča takšne maksimalne zaščite, kot jo zahteva tožnica, upravni organ njeni znamki ni mogel priznati oziroma jo pri primerjavi upoštevati.

Bistvene kršitve pravil upravnega postopka upravni organ po mnenju sodišča ni storil, če ni izrecno podal mnenja o verjetnosti zmede, ker je tožničina znamka homonimna. Če podjetje svojo firmo posebej pravno zavaruje tudi z znamko (homonimna znamka), je ta oznaka kot firma varovana po Zakonu o gospodarskih družbah, kot znamka pa po ZIL-1. ZIL-1 pa nima določb, ki bi posebej varovale homonimno znamko. Da bi tožničina blagovna znamka glede na okoliščine na strani podjetja (npr. usmeritev podjetja, tržni položaj, uspešnost podjetja) pridobila kot znamka (postala nedvomno znana znamka ali znamka z ugledom), tožnica v ugovoru (v katerem je navedla samo, da je njena znamka homonimna znamka) tudi ni zatrjevala (v tožba sama navaja, da je njena znamka običajna znamka). Ob takšnem ugovornem manjku pa upravnemu organu ni mogoče očitati, da ni podal mnenja o ugovornih navedbah.

Na podlagi pravilne ocene o nepodobnosti privaljenega znaka in tožničine znamke ter podobnosti blaga znaka in znamke je po presoji sodišča pravilen tudi zaključek o verjetnosti zmede. Kriterija podobnosti znaka/znamke in blaga sta soodvisna, kar pomeni, da se eden lahko nadomesti z drugim; nizka stopnja podobnosti med znakom in znamko lahko preseže visoko stopnjo podobnosti blaga. To sorazmernost je v izpodbijani odločbi upravni organ prepričljivo pojasnil. Sodišče se z njim strinja, da blago predmetnega znaka oziroma znamke kupec kupuje v trgovinah in si ga ogleduje, torej je pomembna predvsem vizualna (ne)podobnost, ta pa je po že povedanem podana v takšni meri, da je zadostna za razlikovanje. Upravni organ je po mnenju sodišča tudi pravilno opredelil relevantnega potrošnika kot običajno pozornega potrošnika, zato je tožbena trditev, da je upošteval potrošnika, ki je posebno pozoren pri izbiri, protispisna. Sodišče se z upravnim organom strinja, da kljub podobnemu blagu zaradi soobstoja obeh znamk na slovenskem trgu potrošnik ne bo zmeden glede njunega izvora, zato tožnica ni mogla biti uspešna v svojem ugovoru zoper registracijo znamke NOR na.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).