21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 21/2003 z dne 3. 12. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 210/98 z dne 6. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožniku je bilo s sodbo sodišča prve stopnje naloženo, naj plača tožeči stranki iz naslova regresnega zahtevka 563.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijani sodbi temeljita na stališču, da regresna terjatev zavarovalnice do pritožnika ni zastarala, ker začne triletni zastaralni rok teči prvi dan po dnevu izplačila odškodnine.

2.Pritožnik navaja, da se je prometna nesreča, iz katere izvira regresni zahtevek zavarovalnice, pripetila v letu 1989. Meni, da je za začetek teka zastaralnega roka treba upoštevati 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR). Glede na navedeno določilo ZOR, pritožnik meni, da je zastaranje pričelo teči že v letu 1992, ko je zavarovalnica od oškodovanca prejela zahtevek za plačilo odškodnine, in da naj bi bila tedaj višina škode znana. Najkasneje pa naj bi zastaranje pričelo teči dne 17. 1. 1995, ko naj bi zavarovalnica oškodovancu ponudila odškodnino v višini 1.440.000 SIT. Navaja, da je bila tožba zavarovalnice proti pritožniku vložena dne 8. 6. 1998, zato naj bi regresni zahtevek zavarovalnice do pritožnika zastaral. Pritožnik navaja, da je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opozoril, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Ker naj bi sodišči odstopili od ustaljene sodne prakse, naj bi bili izpodbijani sodbi samovoljni in arbitrarni. Pritožnik se pri tem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča št. II Ips 31/81 z dne 14. 5. 1981, da začne zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnice proti lastnemu zavarovancu teči z izplačilom odškodnine, vendar najkasneje v roku iz 919. člena ZOR. Višje sodišče naj ne bi odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, da je sodna praksa drugačna. Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek, da je odločitev samovoljna in arbitrarna. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati, saj sta sodišči obrazložili svoje stališče, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu izplačila odškodnine in ga oprli na prvi odstavek 361. člena ZOR. Višje sodišče pa je pritožniku tudi obrazložilo, da 919. člen ZOR ureja le razmerja med zavarovalnico in oškodovancem in ne določa začetka teka zastaralnega roka pri regresnih zahtevkih zavarovalnice proti lastnemu zavarovancu. Takšna razlaga je razumna in v skladu s sedanjo enotno sodno prakso.[1] Tudi če bi v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 31/81 z dne 14. 5. 1981[2]), šlo za enak dejanski in pravni stan kot v njegovem primeru, ta praksa glede na to, da se je sodna praksa kasneje spremenila, ne bi bila odločilna. Z vidika odstopa od sodne prakse je namreč pomembna sodna praksa, ki je aktualna v času sojenja. Glede na povedano je očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic neutemeljen. Zato je pritožnikov očitek, da mu Višje sodišče ni odgovorilo na njegovo navedbo, da je sodna praksa drugačna, nerelevanten.

5.Navedb, ki jih je pritožnik dodatno uveljavljal v vlogi z dne 26. 10. 2005, to je po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno ni bila kršena človekova pravica, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opombi:

[1]Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 484/98 z dne 8. 7. 1999, sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 629/2001 z dne 24. 10. 2002 in sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 511/95 z dne 11. 12.1996.

[2]Objavljena v Poročilu sodne prakse Vrhovnega sodišča št. I/1981, str. 54.