Jedro

Tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi se s toženo stranko dogovorili o lepljenju talnih oblog. Zgolj zatrjevanje, da je bila tožena stranka seznanjena z lepljenjem, skladno z zgoraj obrazloženim, ne zadostuje. S tem ko je lastnost izvedenega posla (lahka zamenljivost oblog) razlog za naročilo takšnega posla, je jasno, da je delo, katerega rezultat takih pričakovanih lastnosti nima, opravljeno z napako.

Četudi je bilo jamstvo tožeče stranke jamčevalne narave in je toženo stranko pri učinkoviti notifikaciji napak vezal rok po 1. odstavku 634. člena OZ, ugotavljanje pravočasnosti grajanja napak v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Neprerekana je namreč navedba tožene stranke, da sta se pravdni stranki leta 2005 dobili na objektu ter zamenjali eno ploščo z namenom, da se ugotovi, kako naj bi se plošče zamenjale. S tem ko je tožeča stranka, kljub morebitno prepoznemu grajanju, začela napako ugotavljati, obravnavati, je konkludentno sprejela podano reklamacijo tožene stranke in pristala, da se ugotovi, kakšno je stanje oblog. Zahteva za pravočasno grajanje napak je določena v korist izvajalca dela. Če ta svoje pravice ne uveljavlja in se z naročnikom dogovori drugače, je takšno ravnanje v skladu s splošnim načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) ter se izvajalec dela naknadno na potek jamčevalnega roka za notifikacijo napak ne more sklicevati.

Tudi če tožena stranka napak na delu tožeče ni v celoti odpravila, je do zneska po vnovčeni garanciji upravičena, saj je do prikrajšanja v njenem premoženju zaradi napak v izvedenem delu (škoda) že prišlo, ob ugotovljenih napakah bo le-te (še) lahko odpravila, ni pa dolžna sama vnaprej financirati stroškov odprave napak. Drugačno razumevanje je v nasprotju z namenom jamčevalnih zahtevkov, ki morajo omogočati učinkovito pravno varstvo naročnikovega interesa za pravilno izpolnitev. Naročnik lahko uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini (ocenjenih) stroškov potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave napak še ni zagotovil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti 275,40 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v višini 4.902,94 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi pravdne stroške v znesku 2.031,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva povračilo denarnega zneska, ki ga je tožena stranka pridobila na podlagi (neupravičene) vnovčitve bančne garancije. Bistvena za presojo razmerja med pravdnima strankama je ugotovitev, ali je tožena stranka z vnovčitvijo bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi prekoračila svoja upravičenja po 19. členu Pogodbe št. 4403-844/00 za izvedbo GO del pri obnovi prostorov na Dalmatinovi ... z dne 08. 05. 2000 (v nadaljevanju Pogodba). Ob tem je potrebno odgovoriti na naslednja vprašanja: a) ali je pri delu tožeče stranke prišlo do pomanjkljivosti, ki so nastale po njeni krivdi zaradi slabe izdelave ali uporabe slabega materiala ali drugih pomanjkljivosti in napak (napake in njihova narava); b) ali je tožena stranka zahtevek za odpravo napak pravilno in pravočasno uveljavljala ter c) do katere višine (če) je bila tožena stranka upravičena uveljaviti bančno garancijo.

a)

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se talne obloge Heuga polagajo na podlago brez lepljenja, pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca B. J. in pričanje priče A. V. Navedbe iz zaslišanj priče V. in izvedenca, ki jih tožeča stranka povzema v pritožbi, so iztrgane iz konteksta, in ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje o nestrokovnem delu tožeče stranke, kot je razloženo v nadaljevanju. Oba zaslišana sta namreč dopustila uporabo lepljenja zgolj s protizdrsnim sredstvom in še to zgolj v izjemnih okoliščinah, t.j. zaradi neravnega terena in/ali lažje, redkeje tkane plošče. Takšnih okoliščin v konkretnem primeru tožeča stranka ni zatrjevala, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da pritrjevanje talnih oblog z lepilom (in ne zgolj s protizdrsnim sredstvom) ni bilo v skladu s siceršnjo prakso in pravili stroke, pravilen.

Ugotovitev, da je tožeča stranka talne obloge položila v nasprotju s pravili stroke, je potrebno nadalje presojati v smislu, ali je bilo delo tožeče stranke posledično opravljeno z napako in kakšna je le-ta bila po svoji naravi. Priča M. V. je potrdila navedbe tožene stranke, da je pomembna odlika talnih oblog Heuga njihova lahka zamenljivost, tožeča stranka v tej smeri tudi ni podala nasprotnih navedb. Skladno z določbo 1. odstavka 626. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Predmet podjemnikove obveznosti tako ni samo delo, ki ga opravlja, da bi izvršil posel, ampak končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, t. j. opravljen posel. Značilnosti slednjega določita naročnik in podjemnik s pogodbo, sicer pa mora podjemnik posel opraviti tako, da ima ta običajne lastnosti.

Tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi se s toženo stranko dogovorili o lepljenju talnih oblog. Zgolj zatrjevanje, da je bila tožena stranka seznanjena z lepljenjem, skladno z zgoraj obrazloženim, ne zadostuje. S tem ko je lastnost izvedenega posla (lahka zamenljivost oblog) razlog za naročilo takšnega posla, je jasno, da je delo, katerega rezultat takih pričakovanih lastnosti nima, opravljeno z napako.

Okoliščina, da se napaka pokaže v določenem roku, je predpostavka samo za skrite napake, torej za napake, ki jih ob prevzemu predmeta izpolnitve ni mogoče opaziti (tako N. Plavšak, v Komentar Obligacijskega zakonika, GV založba 2003, 1. knjiga, str. 544). Da je tožeča stranka podala jamstvo za skrite napake, potrjuje besedilo 3. odstavka 19. člena Pogodbe, kjer se njeno jamstvo nanaša na pomanjkljivosti, ki bi nastale v garancijski dobi. Zato je potrebno ugotoviti naravo napake na delu tožeče stranke (skrita ali očitna).

Neprerekana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka talne obloge lepila na kamnito podlago. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo priči V., ki je izpovedala, da se ob priliki pregleda ne vidi, ali so ploščice položene brez lepljenja. Skrite napake na delu določa 634. člen OZ, in sicer gre za napake, ki jih pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti. Ob ugotovljenem dejanskem stanju in uporabi navedenega materialnega prava je bila odločitev sodišča prve stopnje o naravi napak (skrite) pravilna.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so napake na delu tožeče stranke po svoji naravi skrite, okoliščine prevzema del niso pomembne in jih sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo.

b)

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bilo grajanje tožene stranke pravočasno, saj je bilo izvedeno znotraj garancijskega roka petih let (1. odstavek 19. člena Pogodbe). Tožeča stranka takšno odločitev napada ter zatrjuje prepozno grajanje napak s strani tožene stranke.

Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Četudi je bilo jamstvo tožeče stranke jamčevalne narave in je toženo stranko pri učinkoviti notifikaciji napak vezal rok po 1. odstavku 634. člena OZ, ugotavljanje pravočasnosti grajanja napak v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Neprerekana je namreč navedba tožene stranke, da sta se pravdni stranki leta 2005 dobili na objektu ter zamenjali eno ploščo z namenom, da se ugotovi, kako naj bi se plošče zamenjale (1. tč. odgovora na tožbo z dne 04. 01. 2006). S tem ko je tožeča stranka, kljub morebitno prepoznemu grajanju, začela napako ugotavljati, obravnavati, je konkludentno sprejela podano reklamacijo tožene stranke in pristala, da se ugotovi, kakšno je stanje oblog (tako tudi S. Cigoj, v Jamčevanje za kakovostne napake in garancijske izjave, Pravnik, št. 1-3/1970, str. 60 ter smiselno sodba II Ips 29/2006 z dne 13. 04. 2006). Zahteva za pravočasno grajanje napak je določena v korist izvajalca dela. Če ta svoje pravice ne uveljavlja in se z naročnikom dogovori drugače, je takšno ravnanje v skladu s splošnim načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) ter se izvajalec dela naknadno na potek jamčevalnega roka za notifikacijo napak ne more sklicevati.

c)

Namen jamstva tožeče stranke po 19. členu Pogodbe je, da bi tožena stranka v primeru nastopa napak na delu v jamčevalni dobi pridobila izpolnitveni zahtevek zoper tožečo stranko oz. v primeru njenega nesodelovanja upravičenje, da odpravo napak poveri drugemu izvajalcu, na račun tožeče stranke.

Tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke, da so bile talne obloge z lepljenjem položene v celotni površini polaganja (2. tč. odgovora na tožbo z dne 04. 01. 2006). Tudi če tožena stranka napak na delu tožeče ni v celoti odpravila, je do zneska po vnovčeni garanciji upravičena, saj je do prikrajšanja v njenem premoženju zaradi napak v izvedenem delu (škoda) že prišlo, ob ugotovljenih napakah bo le-te (še) lahko odpravila, ni pa dolžna sama vnaprej financirati stroškov odprave napak. Drugačno razumevanje je v nasprotju z namenom jamčevalnih zahtevkov, ki morajo omogočati učinkovito pravno varstvo naročnikovega interesa za pravilno izpolnitev. Naročnik lahko uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini (ocenjenih) stroškov potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave napak še ni zagotovil (tako tudi N. Plavšak, v Komentar Obligacijskega zakonika, GV založba 2003, 3. knjiga, str. 871).

Tudi ni mogoče slediti pritožbi, da je odločitev sodišča prve stopnje o ceni odstranitve plošč nejasna. Res je sodišče pri povzemanju ugotovitev izvedenca napravilo pisno pomoto in je namesto stroška odstranitve lepila 8 EUR/m2 zapisalo 5 EUR/m2, vendar pa je znesek skupne cene odstranitve plošč na m2 zapisan pravilno (20,50 EUR/m2), sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo ugotovitev sodišča o ceni zamenjave vseh plošč (5.781,00 EUR), zato pritožbene navedbe o nezmožnosti preizkusa sodbe niso utemeljene.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 20 % DDV, torej ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi, skupaj stroške 275,40 EUR. Slednje je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.