Jedro

Preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle.

Izrek

I.Pritožbi prvega tožnika, druge in tretje tožnice se ugodi, izpodbijani zavrnilni del sodbe se v točkah I/11, II/11 in III/12 izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožba toženke se zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanemu delu (glede datuma teka zakonskih zamudnih obresti od plač za meseca september 2024 in marec 2025 ter od regresa za letni dopust za leto 2024; glede pobotnega ugovora v višini mesečnih zneskov 131,00 EUR bruto v točkah II/12, III/13 in V/13 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnikoma in tožnicam zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2022 delovno razmerje pri toženki ni prenehalo. Toženki je naložilo, da jih je dolžna pozvati nazaj na delo po pogodbah o zaposlitvi ter jim za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jih prijaviti v obvezna zavarovanja in jim izročiti prepis prijave. Nadalje je toženki naložilo, da jim je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plačo, drugi in tretji tožnici ter petemu tožniku pa razlike plač, kot bi jo prejemali, če bi delali polni delovni čas, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe; ter jim plačati še regres za letni dopust, nadomestilo za neizkoriščen letni dopust (razen drugi tožnici), poslovno uspešnost, praznične ure in pogodbeno kazen oziroma drugi in tretji tožnici ter petemu tožniku razlike prejemkov, vse v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, ter jim izročiti pisni obračun plač in drugih plačil. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor toženke za vračilo odpravnine in dodatka za prostovoljno vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje zoper drugo in tretjo tožnico ter petega tožnika. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnikoma in tožnicam povrniti stroške postopka.

2.Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo prvi tožnik ter druga in tretja tožnica. Navajajo, da je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem ekonomske stroke. Dokazni predlog bi lahko sodišče zavrnilo le, če bi obstajali sprejemljivi (ustavno dopustni) razlogi. Ne drži, da niso pojasnili, zakaj simulacija toženke v njihovih primerih ni ustrezna. To so storili v IX. točki pripravljalne vloge z dne 21. 5. 2025, v kateri so izpostavili očitne napake v simulaciji toženke. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma jih je očitno prezrlo, kar pomeni poseg v pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Vztrajajo, da simulacija plač, ki je bila uporabljena v vzorčnem postopku, ne more biti neposredno prenesena v njihove prekinjene postopke. Simulacija izračuna plače iz vzorčnega primera se namreč nanaša na konkretno tožnico in ne vpliva na izračun njihovega prikrajšanja. Z napačnim sledenjem simulacijam toženke je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek druge tožnice za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leti 2022 in 2023. Obrazložitev v tem delu ne dosega standarda ustrezne obrazloženosti sodbe. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj drugi tožnici ne pripada nadomestilo za neizkoriščen letni dopust in zakaj je sledilo pavšalnim trditvam toženke. Ker sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglašajo stroške pritožbe.

3.Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora za vračilo mesečnih zneskov 131,00 EUR bruto in posamezne datume začetka teka zamudnih obresti, pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri podanem pobotnem ugovoru zoper drugo in tretjo tožnico ter petega tožnika, ki se nanaša na izplačan dodatek za prostovoljno vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage glede obstoja in zapadlosti teh terjatev. V nasprotju s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so druga in tretja tožnica ter peti tožnik prejeli dodatek na podlagi pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil navedeni dodatek upoštevan pri izračunu razlike prikrajšanja pri plači, saj nasprotuje predloženim plačilnim listam. Dodatek ni bil upoštevan pri izračunu razlik v plačah oziroma v okviru dejanskih prihodkov druge in tretje tožnice ter petega tožnika. Iz priloženih simulacij plačilnih list je razvidno, da bruto znesek 131,00 EUR ni prikazan na plačilnih listah, zaradi česar ga toženka ni upoštevala v okviru dejanskih prihodkov. Ker toženka teh zneskov ni upoštevala pri izračunu reparacije, je utemeljen pobotni ugovor. Opozarja, da druga in tretja tožnica ter peti tožnik posameznim mesečnim zneskom, skupaj z datumom zapadlosti, niso nasprotovali, zato bi moralo sodišče upoštevati neprerekana dejstva. Prav tako opozarja na očitne pisne pomote v izreku sodbe glede datuma začetka teka zamudnih obresti od plač za meseca september 2024 in marec 2025 ter regresa za letni dopust za leto 2024. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da se pritožbi zavrneta. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba prvega tožnika ter druge in tretje tožnice je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti.

S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana tudi v zvezi z obrazložitvijo zavrnitve tožbenega zahtevka druge tožnice za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leti 2022 in 2023. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sledilo toženki, da druga tožnica ni bila prikrajšana pri dopustu za navedeni leti. Druga tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja neobrazloženost tega zaključka sodišča prve stopnje, ki bi moralo pojasniti, zakaj ji nadomestilo za neizkoriščen letni dopust ne pripada in zakaj je v tem delu sledilo trditvam toženke. Navedeno je v izpodbijani sodbi izpadlo, tako da izostanek razlogov o odločilnih dejstvih onemogoča njen pritožbeni preizkus, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Prvi tožnik ter druga in tretja tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem ekonomske stroke. V sodni praksi je sprejeto stališče, da mora sodišče dokazne predloge strank pretehtati in predlagane dokaze praviloma izvesti. Pravica stranke do izvedbe dokaza ni neomejena. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če tako določa zakon ali če ima za to druge sprejemljive (ustavno dopustne) razloge. Ti so podani v primeru, če je predlagani dokaz pridobljen na nedovoljen način; če se nanaša na dejstvo, ki ni pravno odločilno; če na prvi pogled ni sposoben dokazati dokazne teme (neprimeren dokaz); ali tudi če bi potrdil trditev stranke, ne bi privedel do za zanjo ugodne odločitve (nepotreben dokaz). Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ogroža tudi pravico do pritožbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo sporni dokazni predlog, ker bi njegova izvedba podaljšala spor in podražila postopek za toženko in ker tožeča stranka z angažiranjem izvedenca ne more doseči, da bi se uporabila metodologija izračuna prikrajšanj iz naslova plače, ki ni skladna s sodno prakso. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ne vsebuje ustavno dopustnega razloga. Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni pravilen argument sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v prekinjenih postopkih ni pojasnila, zakaj so v vzorčnem postopku simulacije sprejete kot korektne, v tem postopku pa ne zadostujejo več. Prvi tožnik ter druga in tretja tožnica so posebne dejanske okoliščine glede višine reparacije navajale v IX. točki pripravljalne vloge z dne 21. 5. 2025, ko so izpostavile tudi konkretne pripombe na simulacije plač. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo do njihovih upoštevnih navedb v IX. točki pripravljalne vloge z dne 21. 5. 2025, s čimer ni sledilo ustavni zahtevi po obrazloženi sodni odločbi, kar prav tako pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sta narekovali ugoditev pritožbi prvega tožnika ter druge in tretje tožnice in razveljavitev po njih izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj kršitve odpravi. Kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj preizkus sodbe, ki ne vsebuje višine zavrnilnega dela reparacijskih zahtevkov in v kateri manjkajo za odločitev bistveni razlogi, ni mogoč. Posledično sta tudi kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zahtevali razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem ne bo prekomerno poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10.Toženka v pritožbi pavšalno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z datumom začetka teka zamudnih obresti. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitek "protispisnosti" (kot primer te absolutne bistvene kršitve) je utemeljen takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in podatki v spisu. Pritožba takšnega nasprotja pri zapisu datuma začetka zakonskih zamudnih obresti ne navaja. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, toženka ni substancirano prerekala obrestnih zahtevkov tožeče stranke glede datuma teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov plač za meseca september 2024 in marec 2025 ter regresa za letni dopust za leto 2024. Zato s tem, ko je sodišče prve stopnje določilo datum teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov tako, kot so tožnika in tožnice zahtevali v obrestnih zahtevkih, ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka niti očitne pisne pomote v izreku sodbe.

11.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. 311. člen Obligacijskega zakonika (OZ) med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot terjatvam druge in tretje tožnice ter petega tožnika uveljavljala terjatve iz naslova izplačanega dodatka v mesečni višini 131,00 EUR bruto, pri čemer ni izrecno navedla, kdaj v pobot uveljavljane terjatve zapadejo v plačilo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko presojo, da terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle. Ker je sodišče prve stopnje že iz tega razloga pravilno zavrnilo pobotni ugovor toženke, pritožbeno sodišče na druge pritožbene navedbe toženke v zvezi s tem ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki ga izpodbija toženka, tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklep VS RS III Ips 100/2001, sodba in sklep VDSS Pdp 717/2017.

2Po podanih odpovedih toženke je prvemu tožniku delovno razmerje pri njej prenehalo, druga in tretja tožnica pa sta nadaljevali z delom pri njej po pogodbah o zaposlitvi s krajšim delovnim časom.

4.Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2024 in tam citirano sodno prakso.

5.Pri tem sodišče prve stopnje ne citira sodne prakse.

6.Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-371/19.

Po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, mora sodišče v prekinjenih postopkih upoštevati njihove bistvene posebnosti (četrti odstavek 279.b člena ZPP). Sodišče glede konkretnega prikrajšanja prvega tožnika ter druge in tretje tožnice ni vezano na dejanske ugotovitve iz vzorčnega primera.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 279b, 279b/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 354, 354/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 311

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.