Jedro

Pravica do uveljavljanja materialnih avtorskih pravic ae materialna pravico do izkoriščanja avtorske stvaritve, v naravi te pravice pa je, da se ji je mogoče odpovedati. Avtorju torej mora biti puščena svoboda pri odločitvi, ali bo svojo avtorsko pravico do honorarjev zaradi javnega predvajanja ali radiodifuznega oddajanja avtorskega dela uveljavljal ali ne. V primeru, če se avtor odloči, da bo svojo pravico uveljavljal, pa to lahko stori le preko kolektivne organizacije, kot je tožeča stranka, v primeru malih avtorskih pravic torej po določbi 147. člena ZASP.

Avtorju mora biti puščena svoboda pri odločitvi, ali bo avtorsko pravico do honorarja zaradi javnega predvaja radiodifuznega oddajanja avtorskega dela uveljavljal ali ne. Pravici do izkoriščanja avtorske stvaritve se zato lahko tudi odpove.

Dokazno breme, da se je avtor odpovedal uveljavljanju materialne avtorske pravice, ter da predvajana glasba ne sodi v repertoar tožeče stranke, je na toženi stranki, ki to zatrjuje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka tako spremeni, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12188/2011 z dne 2. 2. 2011 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka, v kolikor je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 909,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007 dalje do plačila, in v tretjem odstavku izreka, v presežku pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi v prvem odstavku izreka in se v tem delu zahtevek zavrne.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka 21,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12188/2011 z dne 2. 2. 2011 v veljavi v 1. točki, kolikor je toženi stranki naloženo, da plača 850,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007 dalje do plačila in v 3. točki, v presežku (577,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007 dalje do plačila) pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki in zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova nadaljnjih pravdnih stroškov plačati 98,82 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje.

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, tožena stranka ugodilni del sodbe, obe pa tudi odločitev o nadaljnjih stroških postopka.

3. Tožeča stranka navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi lahko obračunala nadomestilo toženi stranki samo na podlagi tarife iz Pravilnika 1998. V nadaljevanju obširno utemeljuje, zakaj naj bi bilo pravilno obračunavanje tarife po Pravilniku iz leta 2006. Prvostopenjsko sodišče pa je napačno uporabilo tudi tarifo iz Pravilnika 1998, saj pri večini vtoževanih računov ni napravilo pravilnega preračuna. Pravilno se sicer sklicuje na tarifo III-C in tudi pravilno navaja postavke v tarifi (površino in zneske), vendar napravi napačen izračun. Pritožba kot primer napačnega izračuna avtorskega honorarja predstavi poslovalnico S. Kočevje, po istem principu pa je sodišče napačno izračunalo avtorski honorar za večino poslovalnic tožene stranke, ki jih v pritožbi našteva. Nepravilnost je v tem, da je sodišče pri izračunu naredilo preskok s postavke pri kvadraturi od 501 m2 do 600 m2, na postavko pri kvadraturi 1001 do 2000 m2 in direktno prištelo samo dodaten honorar, ki se obračuna v primeru, da ima poslovalnica kvadraturo več kot 1001 m2 in manj kot 2000 m2. Pritožnik še opozarja, da je sodišče nepravilno odmerilo avtorski honorar za gostinske obrate tožene stranke. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče ni pravilno izračunalo uspeha tožeče stranke, ki ne znaša zgolj 60 %, temveč bistveno več. Potrebno je upoštevati, da je tožeča stranka po temelju uspela 100 %, posledično je v pravdi uspela s 83 %.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče poenostavljeno in pavšalno zaključilo, da je dokazno breme o predvajanju avtorsko nevarovanih glasbenih del na toženi stranki ter da slednja tega ni uspela dokazati. Temu zaključku tožena stranka odločno nasprotuje. Vprašanje, ali se avtor lahko odpove svojim materialnim avtorskim pravicam, predstavlja eno od pomembnih vprašanj za razsojo v tej zadevi, a se prvostopno sodišče s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo in ni izpeljalo logičnih posledic, da tožeča stranka ne more upravljati s pravicami, katerim so se avtorji odpovedali ter da takšna dela avtorjev ne spadajo med avtorsko varovana dela in posledično niso zaobsežena v repertoarjih kolektivnih organizacij, zaradi česar jih tožeča stranka ni upravičena varovati. Pri tem ni upoštevalo, da je ZASP poglavje o kolektivnem upravljanju avtorskih pravic povsem na novo uredil leta 2004 s tem, da obseg upravljanja avtorskih pravic ni več zakonsko omejen le na varovane avtorske pravice, temveč tudi glede na to, ali varovano avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije ali ne. Pri odločanju, kaj je repertoar tožeče stranke, je sodišče upoštevalo 2. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, pri tem pa ni upoštevalo, da pooblastilo drugih avtorskih organizacij iz zadnje alineje tega člena dejansko predstavljajo sklenjeni recipročni sporazumi, ki jih tožeča stranka ni predložila ter da avtorske organizacije na tožečo stranko ne morejo prenesti več pravic, kot jih imajo same. Tožeča stranka lahko glasbena dela tujih avtorjev ščiti samo pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Sodišče se ni opredelilo do ključnega pravnega vprašanja, kakšen pomen in vpliv imajo sklenjeni recipročni sporazumi in repertoarji tujih kolektivnih organizacij na pravico tožeče stranke, da varuje in upravlja z avtorskimi pravicami tujih avtorjev. Tožeča stranka lahko zahteva avtorski honorar zgolj v primeru, če se javnosti priobčujejo tista tuja glasbena dela, ki so navedena v repertoarjih kolektivnih organizacij. Na tožeči stranki je breme, da dokaže, da so glasbena dela, ki jih je predvajala tožena stranka, navedena v repertoarju določene kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Sodišče se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem, ali je tožena stranka dokazala, da so se posamezni avtorji dejansko odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic, ni pa upoštevalo, da v kolikor določeno tuje glasbeno delo ni navedeno v repertoarju katere od tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, potem za račun tujega avtorja tega glasbenega dela ni upravičena pobirati avtorskega honorarja. Tožena stranka je jasno navedla, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. GmbH & CO KG, in sicer gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih glasbenih del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi. Tožena stranka je v dokaz, katera glasbena dela je predvajala v svojih poslovalnicah, predložila seznam glasbenih del, ki predstavlja repertoar predvajanih del družbe R. „AKM – prosto“ in poudarila, da avtorji oziroma glasbena dela niso navedeni niti v repertoarju tožeče stranke niti v repertoarju katere druge kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Neutemeljen je očitek, da tožena stranka ni pridala navedbe vseh avtorjev in pri vsakem avtorju dokazila, da se je uveljavljanju materialnih avtorskih pravic odpovedal. Tožena stranka je predvajanje zgolj tistih glasbenih del, ki jih tožeča stranka ni upravičena ščititi in katerih avtorji so se odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi, dokazovala s potrdili družbe R. in M. ter z dejstvom, da predmetna glasbena dela niso navedena niti v repertoarju tožeče stranke niti v repertoarju kakšne tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do dokaza, da se za priobčitev glasbe iz repertoarja družbe R. „AKM-prosto“ ničesar ne plačuje avtrijski kolektivni organizaciji AKM. Dejstvo, da avstrijska kolektivna organizacija od avstrijskega uporabnika za predvajanje istih glasbenih del, kot jih predvaja tožena stranka v poslovnih prostorih, ne zahteva plačila avtorskega honorarja, je bistvenega pomena. Za poslovalnico v Domžalah je tožena stranka avtorski honorar za uporabo glasbenih del plačala in v dokaz predložila potrdilo o plačilu. Tožena stranka ugovarja tudi odmeri stroškov postopka, ker sodišče ni upoštevalo, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek in ker je pooblaščenki za pristop na narok odmerilo potne stroške, toženi stranki pa ni priznalo v stroškovnik priglašenih stroškov za fotokopiranje in tiskanje.

5. Obe pravdni stranki sta na pritožbi odgovorili, zavračata vse pritožbene trditve nasprotne stranke kot neutemeljene ter predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in v tem delu potrditev sodbe.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča kolektivna organizacija, ki na podlagi določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) upravlja z avtorskimi pravicami ne glede na to, ali je v zvezi s tem sklenila kakšno pogodbo z avtorjem ali ne. V obravnavani zadevi uveljavlja plačilo avtorskega honorarja za male avtorske pravice od tožene stranke, ki v svojih poslovnih prostorih predvaja glasbo in sicer na podlagi 22 računov z zapadlostjo 18. 9. 2007 (plačilo avtorskih honorarjev za mesec avgust 2007). Bistveni ugovor tožene stranke pa je v tem, da je predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic oz. upravljanju z njimi ter da gre za dela, ki niso niti v repertoarju tožeče stranke niti v repertoarju katere druge kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da je predvajala v svojih poslovnih prostorih le tista glasbena dela, ki niso avtorsko varovana dela, niti ni dokazala pri avtorjih na podlagi predloženih seznamov skladb, da so se avtorji uveljavljanju materialnih avtorskih pravic odpovedali.

8. Materialnopravna podlaga za presojo zahtevka tožeče stranke je v določbah ZASP (Ur. l. RS, št. 21/95 s spremembami in dopolnitvami), ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, glede višine avtorskega honorarja pa je bilo potrebno upoštevati Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98 – Pravilnik 98), katerega določbe pa je sodišče prve stopnje deloma napačno uporabilo, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, kot v obravnavanem primeru, je podlaga za plačilo avtorskega honorarja 81. člen ZASP, kot pravilno izhaja iz obrazložitve, pa je v povezavi z njim potrebno upoštevati tudi določila o neupravičeni obogatitvi (predvsem 198. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

9. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je toženi stranki upravičena zaračunati avtorski honorar po tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki ga je sprejela v letu 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), torej po višji tarifi glede na Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998), kar v pritožbi, kljub drugačni sodni praksi, ki jo je poenotilo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011, obširno zagovarja. Zato je v zvezi s tem sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je pri izračunu višine nadomestila, ki predstavlja prikrajšanje tožeče stranke in korist tožene stranke, uporabilo določila tarife Pravilnika 1998. Pravilnika 2006 ni mogoče uporabiti kot podlago za določanje višine nadomestila, saj bi bilo potrebno za njegovo veljavno sprejetje, skupaj s tarifnim delom, soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, pač pa je enostransko sprejela ta pravilnik, v tarifnem delu pa občutno dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožeča stranka je to storila v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno. Pravilni razlogi glede vprašanja veljavnosti tarife so razvidni iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče ne bo po nepotrebnem ponavljalo, ampak se nanje le sklicuje.

10. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je tožeči stranki obračunalo avtorski honorar na podlagi tarife iz Pravilnika 1998, vendar je pri tem napačno uporabilo tarifno določbo III-C, ki se uporablja za avtorski honorar za prodajalne, veleblagovnice, trgovsko blagovne centre, tržnice, bencinske črpalke in podobno. Medtem ko površina predmetnih poslovnih prostorov tožene stranke ni sporna, pa tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da ji gre glede na besedilo tarifne določbe III-C višje nadomestilo, kot je obračunano v sodbi pri vsakem računu za vsak trgovski center posebej. Pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je obračun ostal brez kakršnekoli konkretne obrazložitve, sicer ni utemeljen, saj je obračun nadomestil, ki ga je izdelalo sodišče, vsekakor mogoče preizkusiti. Utemeljen pa je očitek, da bi moralo sodišče pri poslovnih prostorih nad 600 m2 poleg osnovne postavke 29,79 EUR obračunati dodatni avtorski honorar nad to površino tako, da bi moralo upoštevati po vrsti pribitek za kvadraturo od 601 do 1000 m2 (1,75 EUR za vsakih 100 m2), nato od 1001 m2 do 2000 m2 (1,75 EUR za vsakih 200 m2) ter tako dalje. Po oceni pritožbenega sodišča drugačen način izračuna nadomestil, kot ga je izvedlo prvostopenjsko sodišče, iz tarife III-C ne izhaja, niti ni logičen, saj bi v tem primeru večji trgovski centri plačevali nižje nadomestilo kot manjši trgovski centri (npr. S. Slovenj Gradec, ki ima površino 2049 m2, 33,28 EUR, S. Kočevje, ki ima površino 1300 m2, pa 35,03 EUR). Po izračunu pritožbenega sodišča znaša tako pravilna višina nadomestila skupaj z DDV za S. Slovenj Gradec 43,71 EUR, za S. Krško, Ribnica, Trbovlje, Brežice, Rogaška Slatina, Vrhnika 41,82 EUR, za S. Kočevje, Črnomelj, Litija 43,71 EUR, za S. Hrastnik, Metlika, Vojnik 38,01 EUR, za S. BTC Trgovina 47,51 EUR, za S. Šempeter, Ptuj, Vrhovci 32,32 EUR, za S. Dravograd 34,22 EUR, za S. Ormož, Černelavci 45,61 EUR. Glede avtorskega honorarja za gostinske obrate pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo avtorski honorar v tolikšnem znesku, kot ga je zahtevala, zato njena pritožba v tem delu (izračun v točki 2 in točki 21 na strani 26 in 28 obrazložitve) ni utemeljena. Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke v zvezi z izračunom honorarja, ko ugotavlja, da je sodišče obračunalo nadomestilo tudi za poslovalnico S. Domžale, čeprav je dokazala, da je za sporno obdobje avtorski honorar poravnala. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko s predvajanjem glasbe v njenih trgovskih centrih za vtoževano obdobje skupaj v znesku 909,85 EUR, kolikor ji je tožena stranka dolžna povrniti z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke glede vprašanja, ali se avtor lahko odpove uveljavljanju materialne avtorske pravice. Sodišče prve stopnje se glede tega res ni izrecno opredelilo v obrazložitvi sodbe, očitno pa je tudi samo sprejelo takšno stališče, saj je odločitev oprlo na ugotovitev, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da so se avtorji uveljavljanju materialnih avtorskih pravic odpovedali. Nikjer v določilih ZASP ni razbrati, da bi bila pravica do odpovedi avtorjem odvzeta. Gre za materialno pravico do izkoriščanja avtorske stvaritve, v naravi te pravice pa je, da se ji je mogoče odpovedati (več o tem v sodbi Višjega sodišča Ljubljana II Cp 3402/2011). Avtorju torej mora biti puščena svoboda pri odločitvi, ali bo svojo avtorsko pravico do honorarjev zaradi javnega predvajanja ali radiodifuznega oddajanja avtorskega dela uveljavljal ali ne. V primeru, če se avtor odloči, da bo svojo pravico uveljavljal, pa to lahko stori le preko kolektivne organizacije, kot je tožeča stranka, v primeru malih avtorskih pravic torej po določbi 147. člena ZASP.

12. Ker je tožena stranka trdila, da so se avtorji, navedeni v predloženih seznamih avtorskih del, odpovedali svojim avtorskim pravicam, je bilo na njej dokazno breme, da to izkaže. Tudi po oceni pritožbenega sodišča temu dokaznemu bremenu ni zadostila, saj ni predložila izjav, iz katerih bi bilo razvidno, da so se avtorskim pravicam avtorji odpovedali. Tudi dopisi družbe R. in M., na katere se sklicuje tožena stranka, in iz katerih izhaja, da naj bi bila predvajana avtorska glasbena dela oproščena plačila avtorskih honorarjev pri tujih kolektivnih avtorskih organizacijah, ne zadostujejo za dokaz, da gre za avtorsko nevarovana dela ter da so se vsi avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi glede vprašanja, kaj obsega repertoar tožeče stranke oziroma katera so varovana dela domačih in tujih avtorjev. Pravna podlaga za kolektivno upravljanje avtorskih pravic po ZASP je pogodba (prvi odstavek 151. člena ZASP) in v določenih primerih zakon (147. člen ZASP). Za male avtorske pravice torej velja obvezno kolektivno upravljanje. V skladu s tretjim odstavkom 151. člena ZASP jih kolektivna organizacija upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem. Ta obveznost velja tako za avtorje, kot za uporabnike in za kolektivno organizacijo. Če uporabnik ne sklene pogodbe s kolektivno organizacijo in delo uporabi, gre za kršitev izključnih pravic z vsemi posledicami. Tožeči stranki je na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino z dne 12. 3. 1998 poverjeno kolektivno upravljanje avtorskih pravic, med drugim tudi v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del. Na tej podlagi so predmet njenega varovanja vsa objavljena domača in tuja glasbena dela, ki so zaščitena z ZASP. Na toženi stranki pa je dokazno breme, da dokaže, da glasbena dela, ki jih je javno priobčila, ne spadajo v repertoar zaščitenih del tožeče stranke. Tožena stranka bi zato v tej zvezi morala dokazati, da je javnosti priobčevala bodisi ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), ali glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka (59. člen ZASP) ali še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP) ali dela, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno (četrti odstavek 151. člena ZASP). Tožena stranka predvajanja takšnih avtorskih del ni zatrjevala.

13. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je v spornem obdobju javno priobčevala v svojih poslovnih prostorih, niti ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela, ampak je v postopku pravilno ugotovljeno, da gre za avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju na podlagi recipročnih sporazumov varuje tožeča stranka, se plačilu avtorskega honorarja ne more izogniti. Pritožbeno sodišče je zato v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno (353. člen ZPP), medtem ko je pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo in sodbo spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen ZPP). Zoper odločitev o stroških postopka se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka nima podlage za zahtevo, da se uspeh v postopku obračunava ločeno glede temelja in višine. Pač pa ima prav tožena stranka, da je sodišče pooblaščenki tožeče stranke neutemeljeno priznalo potne stroške, četudi so se hkrati obravnavale na glavni obravnavi štiri pravdne zadeve (kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi v spisu) in so lahko potni stroški pooblaščenki nastali le enkrat. To pa pomeni, da gre tožeči stranki iz tega naslova le povračilo ¼ skupaj priznanih potnih stroškov. Ob upoštevanju, da je uspeh tožeče stranke zaradi spremembe sodbe višji ter ob upoštevanju znižane višine pravdnih stroškov tožeče stranke, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v stroškovno odločitev (II. izreka) ne more posegati, ker je po pobotanju stroškov pravdnih strank izkazana le minimalna razlika v korist tožene stranke.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo (10 %), zato ji je tožena stranka dolžna v tem sorazmerju povrniti stroške postopka, odmerjene na podlagi stroškovnika po določilih Odvetniške in taksne tarife.