Jedro

Zaradi načina zdravljenja ni prišlo do pretrganja vzročne zveze pri nastanku škode in njenega obsega.

Izrek

Revizija se zavrže v obsegu odločitve o prvi toženi stranki Zavarovalnici in odločitve o pravdnih stroških.

Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se tožniku prizna odškodnina za nepremoženjsko škodo poleg v višini doslej dosojenih zneskov še v znesku 4.092,96 EUR, pri čemer se ta znesek naloži v plačilo drugi toženi stranki E. s.p. C. ob enakih pogojih in enakimi, doslej za preostale zneske dosojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Druga tožena stranka in tožeča stranka trpita vsaka svoje pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, druga tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 191,05 EUR in revizijske stroške v znesku 202,79 EUR, oboje v 15. dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 1. 9. 1998 poškodoval kot delavec na delovnem mestu. Padel je z lestve, zaradi posledic padca pa zahteva plačilo odškodnine od druge tožene stranke kot svojega delodajalca ter prve tožene stranke, pri kateri je imela v okviru zavarovalne vsote druga tožena stranka zavarovano svojo civilno odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženima strankama nerazdelno naložilo v plačilo znesek 4.807,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, med tem ko je tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo nadaljnjih 3.522,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V okviru odločitve o zamudnih obrestih je zavrnilo tudi zahtevek na njihovo plačilo od zneska 4.807,10 EUR za čas od 5. 8. 2000 do 31. 12. 2001 v višini zakonskih zamudnih obresti ter od zneska 1.151.973 SIT v evrski protivrednosti, preračunani po dnevu zamenjave, od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini temeljne obrestne mere. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 33.729 EUR, ki je bil postavljen proti drugi toženi stranki. Glede na takšno odločitev je odločilo o pravdnih stroških tako, da je prvi toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti za 4.121,67 EUR pravdnih stroškov, tožeči stranki pa, da mora drugi toženi stranki povrniti za 4.616,31 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo še v znesku 3.297,47 EUR z enakimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je odločeno v sodbi sodišča prve stopnje. V skladu s tem je spremenilo tudi odločbo o pravdnih stroških. V preostalem še izpodbijanem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper odločitev, s katero je sodišče druge stopnje zavrnilo nadaljnji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode ter zaradi odločitve o pravdnih stroških. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožnikovemu zahtevku ugodeno v celoti po temelju in po višini, zaradi česar naj se mu prisodi še nadaljnjih 33.954,47 EUR odškodnine v skladu z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

5. Po stališču revizije je zmotno presojeno o tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem naj bi s tožnikovim opozorilom bila zmanjšana nevarnost opravljanja dela, pri katerem je prišlo do nesreče. Ni jasno, kaj naj bi predstavljalo „zasledeno improvizacijo“, o kateri bi moral tožnik opozoriti predpostavljene. V kritičnem času namreč tožnik ni zaznal okoliščin, ki bi morebiti kazale na nevarnost. Pri tem se revizija sklicuje na izpoved prič J. G. in C.. Sicer pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da bi mogel biti tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka tako majhen, da je zanemarljiv. Zmotno je tudi sklepanje o razmejitvi med posledicami škodnega dogodka in neustreznim zdravljenjem v Splošni bolnišnici ... Sodišči druge in prve stopnje nista pravilno razumeli ugotovitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, saj iz njih sledi, da tožnikovo zdravstveno stanje ni posledica neustreznega zdravljenja, pač pa izključno posledica poškodbe z dne 1. 9. 1998. To je ugotovil tudi izvedenec dr. M. S. Izpodbijana sodba je tudi bistveno prenizko ocenila obseg prizadejanja nepremoženjske škode. V reviziji tožeča stranka povzema ugotovitve Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, glede vseh oblik škode, ki jo je tožnik utrpel. Premalo je upoštevano, da je bil tožnik trikrat operiran, štirikrat hospitaliziran in da telesne bolečine prestaja še danes. Zato bi bilo treba ob upoštevanju primerljive sodne prakse priznati višjo odškodnino tako zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi zaradi ostalih postavk, predvsem duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija citira podoben primer sodne prakse, ki glede višine odškodnine odstopa v korist tožnika. Prenizko sta odmerjeni tudi odškodnini za prestani strah in zaradi duševnih bolečin ob skaženosti. Upoštevati bi bilo treba dejstvo, da se je škodni dogodek pripetil 1. 9. 1998, pa tožnik še do sedaj ni dobil izplačane celotne odškodnine. Priznati bi mu bilo treba celotno zahtevano odškodnino v znesku 67.000 EUR, pri čemer pa bi bilo treba delno plačilo odškodnine upoštevati v nominalnem, ne pa v valoriziranem znesku. Izpodbijana sodba je po mnenju revizije napačna tudi v odločitvi o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v načelnem pravnem mnenju z dne 26. 6. 2002. Revizija obširno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških in se pri tem sklicuje na primerljivo sodno prakso. Po njenem mnenju je napačna tako odločitev o višini pravdnih stroškov, kot tudi odločitev, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od odmerjenega stroškovnega zneska.

6. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter tožeči stranki in prvi toženi stranki, vendar nanjo nista odgovorili.

7. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa je delno utemeljena.

8. V mejah postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP) je v sodbah sodišč druge in prve stopnje solidarna odgovornost toženih strank zaradi dogovorjene (in s strani tožeče stranke priznane) zavarovalne vsote omejena. Dne 22. 7. 1998 je ta znašala 5,100.000 tedanjih SIT, kar je po stanju dne 3. 4. 2007 predstavljalo nominalno 21.281,92 EUR, vendar je ta znesek limita bil sporazumno valoriziran na 33.300 EUR. V okviru tega zneska je torej podana solidarna odgovornost toženk, kar konkretno pomeni, da za škodo preko 33.300 EUR dolžnost plačila odškodnine zadeva le drugo toženko (tožnikovega delodajalca in zavarovanca prve toženke).

9. Dne 10. 10. 2000 je prva toženka izvršila delno plačilo odškodnine, ki je bilo 3. 4. 2007 valorizirano z zneskom 24.941,03 EUR. Sodišči druge in prve stopnje sta poleg tega zneska prisodili tožniku s solidarno zavezo obeh toženk še 8.104,57 EUR (4.807,10 EUR sodišče prve stopnje in 3.297,94 EUR sodišče druge stopnje). Od dogovorjene zavarovalne vsote, valorizirane na 33.300 EUR, je ob upoštevanju delnega plačila za solidarno zavezo toženk ostalo na razpolago še 8.459,30 EUR (razlika med zneskoma 33.300 EUR in 24.941,03 EUR). Ob upoštevanju na obeh stopnjah sojenja prisojenega dodatnega zneska odškodnine v višini 8.104,57 EUR, je predmet revizijskega izpodbijanja, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko lahko le razlika med zneskoma 8.459,30 EUR in 8.104,57 EUR, torej 354,73 EUR.

10. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP pa v povezavi z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP ob povedanem revizija zoper odločitev o obveznosti prve toženke ni dovoljena. V premoženjskem sporu, kakršen je obravnavani, je namreč revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Ker gre v obsegu (solidarne) obveznosti prve toženke le (še) za znesek 354,73 EUR, je revizijsko sodišče postopalo po določbi 377. člena ZPP in revizijo, kolikor se nanaša na prvo toženko, zavrglo.

11. Enako je revizijsko sodišče ravnalo tudi z revizijo, kolikor ta izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o stroških postopka se namreč vedno šteje za sklep, zaradi česar je treba dovoljenost revizije presojati v okviru določbe 384. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Tudi zavrženje revizije v tem delu temelji na določbi 377. člena ZPP.

12. V ostalem, torej glede odločitve o odškodninski obveznosti druge toženke, pa je revizija delno utemeljena.

13. Ugotovljeno dejansko stanje je sodiščema druge in prve stopnje utemeljeno omogočilo uporabo določbe 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti za nastalo škodo, s pravilno opredelitvijo tožnikovega prispevka v višini 15 odstotkov. Revizija, ki vsebinsko očita izpodbijani sodbi pomanjkanje konkretizacije tožnikovega dolžnega ravnanja v obsegu opozarjanja predpostavljenih na improvizirano in nevarno delovišče (očitek v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), v bistvu le ponovno in drugače ocenjuje ugotovljeno dejansko stanje, to pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno.

14. Revizijsko spraševanje „kaj pravzaprav bi tožnik kot delavec lahko konkretnega spremenil, če bi opozoril vodjo in na kaj bi ga moral opozoriti“, je glede na izčrpno dejansko in pravno presojo, ki jo sprejema izpodbijana sodba, odveč. Tožnik je namreč sam ugotovil improvizirano in pomanjkljivo organizacijo dela. Kot vzdrževalec z izkušnjami in preverjenim znanjem s področja varstva pri delu je bil tudi zaradi lastne varnosti dolžan ravnati profesionalno in skrbno. V okvir te skrbnosti spada poleg opozarjanja vodje del na pomanjkljivo ureditev delovišča (predvsem na izostanek delovnega odra za delo na višini) tudi izbira načina dela, ki bi kljub pomanjkljivosti še zadoščalo za varnost. Lestev, ki jo je uporabil, ni bila pritrjena. Zaradi drsne podlage bi mu jo posebej pri sestopanju nekdo moral pridržati. O tem bi pred začetkom del moral zaradi lastne varnosti opozoriti vodjo del. Sodišče prve stopnje je opisano tožnikovo dolžnost pravilno povezalo z določbo tretjega odstavka 37. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je pravilno dejansko in pravno razlago sodišča prve stopnje v celoti sprejela. Vsebinski revizijski očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih torej ne drži. 15. Revizijsko sodišče tudi ne sprejema revizijske teze, da ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožniku mogoče očitati le manjšo stopnjo nepazljivosti, omogoča sklepanje o polni odgovornosti druge tožene stranke. Manjša stopnja nepazljivosti še vedno spada v sklop opustitve dolžnega ravnanja, le obseg odgovornosti zaradi opustitve je manjši. Višina sorazmerno zmanjšane odškodnine je zato opredeljena z manjšim, 15 odstotnim deležem. Gre za pravilno pravno presojo, s katero se strinja tudi revizijsko sodišče. 16. O obsegu tožniku nastale nepremoženjske škode sta bili upoštevani mnenji dr. M. S. in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja iz Ljubljane. Pri tem je glede na stališča toženih strank bilo v dosedanjem sojenju upoštevano mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja tudi zaradi vprašanja, ali je mogoče razmejiti škodo, povzročeno s padcem z lestve in škodo, ki je nastala zaradi neustreznega zdravljenja. Presojeno je bilo torej, ali je nastala škoda morda tudi posledica zdravniške napake, kar bi pomenilo, da ob upoštevanju teorije o adekvatni vzročnosti ne bi bile podane v celoti posledice ravnanja in opustitev povzročitelja škode. V obsegu odločitve o ugovoru pretrganja vzročne zveze zaradi neustreznega zdravljenja so praviloma pomembne okoliščine, ki so dejanske narave in torej spadajo v sklop ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati. Vendar pa je problem vzročnosti tudi materialnopravno vprašanje, na kar mora revizijsko sodišče v skladu z določbo 371. člena ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti.

17. Že omenjeno mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja se glede izbire načina zdravljenja tožnikove poškodbe in s tem v zvezi presoje, ali je bilo zdravljenje izvedeno napačno, nanaša predvsem na namestitev Schancovega vijaka ob operaciji spodnjega dela tožnikove leve golenice. Revizija v tem obsegu utemeljeno opozarja na določene nedoslednosti, ki iz omenjenega mnenja izhajajo. Čeprav gre v tej smeri za dejanske ugotovitve, predvsem za nasprotja med stališči, ki izvirajo iz mnenja komisije in stališči, ki jih je postavil izvedenec dr. S., pa gre v stvari tudi in predvsem za pravno presojo o tem, ali je bila pretrgana vzročna zveza med posledicami škodnega dogodka in škodo, ki je tedaj nastala in škodo, ki bi jo bilo mogoče pripisati zatrjevanemu neustreznemu zdravljenju. Sodišče v skladu z določbo 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Vendar pa izvedenec o spornih dejstvih ne razsoja. V obravnavanem primeru to pomeni, da je stvar sodišča, ali bo ob upoštevanju vseh okoliščin primera (pravno) presodilo pravilnost ugotovitve o tem, ali gre za pretrganje vzročne zveze in v kolikšnem odstotku je mogoče pripisati nastanek škode načinu zdravljenja.

18. Pri ugotavljanju vzročne zveze je treba po teoriji adekvatne vzročnosti izmed več okoliščin, ki so povezane z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Tožnik je utrpel večfragmentalni zunajsklepni prelom spodnjega dela leve golenice, kar je terjalo intenzivno zdravljenje tudi z namestitvijo Schancovega vijaka. Po presoji revizijskega sodišča ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih okoliščin ni mogoče z zanesljivostjo sprejeti pravnega sklepanja, po katerem bi namestitev omenjenega vijaka pretrgala vzročno zvezo z okoliščinami, povezanimi z nastankom škode in da bi zaradi medicinskega posega, ki je bil utemeljen, ob navedenih okoliščinah tožniku mogla nastati dodatna škoda, za katero toženi stranki ne bi odgovarjali.

19. Po povedanem revizijsko sodišče ugotavlja, da zaradi načina zdravljenja ni prišlo do pretrganja vzročne zveze pri nastanku škode in njenega obsega, zaradi česar je postopalo v skladu z določbo 371. in prvega odstavka 380. člena ZPP in izpodbijano sodbo v tem delu tako spremenilo, da je pri zmanjšanju obsega tožniku prizadejane škode upoštevalo le njegovo soodgovornost (192. člen ZOR), ni pa sprejelo razlage o (delnem) pretrganju vzročne zveze zaradi zatrjevanega nepravilnega zdravljenja. Ob upoštevanju opisane porazdelitve vzrokov in posledic za nastalo škodo ter izplačane akontacije odškodnine, je v izpodbijani sodbi o višini denarnega zneska odškodnine, vendar brez upoštevanja znižanja zaradi zatrjevane zdravniške napake (opredeljene z 20 odstotki za telesne bolečine in prestani strah in s 5 odstotki za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti in skaženosti) pravilno odločeno.

20. Uporaba določbe 200. in 203. člena ZOR terja od sodišča, poleg upoštevanja načela prilagoditve odškodnine individualnemu oškodovančevemu primeru, tudi upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih škod in odškodnin zanje. Tožnik je utrpel večfragmentalni zunajsklepni prelom spodnjega dela leve golenice. Poškodba je terjala trikratno operacijo v anesteziji, bolnišnično zdravljenje, zamavčenje in uporabo bergel. Bolečinsko obdobje je bilo relativno dolgo z bolečinami, ki so postopno pojemale, v bodočnosti pa bodo občasne in lažje. Dosojena odškodnina v znesku 15.857,12 EUR (ali 3,800.000 SIT v valuti ob vložitvi tožbe) ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi in je kljub drugačnim revizijskim stališčem ni mogoče zviševati. Enako velja za odškodnino za strah, ki je ob upoštevanju strahu ob padcu ter zaskrbljenosti za izid zdravljenja odmerjena v zadostnem znesku 1.669,17 EUR (ali 400.000 SIT v valuti ob vložitvi tožbe).

21. Sodišče druge stopnje pa je upoštevalo, da je odškodnina za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti prenizko odmerjena v znesku 17.526,29 EUR (ali 4,200.000 SIT), in jo je utemeljeno zvišalo na 21.000 EUR. Revizijsko zavzemanje za nadaljnje zviševanje ni utemeljeno. V zadostni meri je namreč bilo upoštevano, da je tožnik prizadet pri hoji in opravljanju težjih fizičnih del, da je postal invalid I. kategorije in da je bil ob poškodovanju star šele 49 let. Zviševanje odškodnine iz tega naslova bi bilo v nasprotju s sodnimi odločitvami v podobnih primerih. Tudi odškodnina zaradi skaženosti je v izpodbijani sodbi ob upoštevanju deformacije tožnikovega desnega stopala, operacijskih brazgotin in šepanja bila že primerno zvišana na 5.200 EUR in je ni mogoče še zviševati.

22. Ugovor, ki se nanaša na prizadejano škodo in s tem na višino zahtevane odškodnine, je potemtakem utemeljen le do 15 odstotkov tožnikove soodgovornosti (192. člen ZOR). V tem obsegu je bilo treba izpodbijano sodbo ob delni utemeljenosti revizije spremeniti tako, da je izhodišče predstavljala ugotovitev, ki jo izpodbijana sodba sprejema glede odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah. Seštevek celotne odškodnine po teh postavkah predstavlja znesek 43.726,29 EUR. Zaradi zmanjšanja odškodnine ob utemeljenem ugovoru tožnikove soodgovornosti v obsegu 15 odstotkov je torej ta upravičen do odškodnine v znesku 37.167,34 EUR. Ker pa sta sodišči druge in prve stopnje poleg soodgovornosti v obsegu 15 odstotkov upoštevali še zatrjevano zdravniško napako, kakor je po posameznih postavkah prej opredeljena, jo je odgovornost povzročitelja škode bila opredeljena le z zneskom 33.074,38 EUR. Ker po povedani pravni presoji takšno znižanje ni utemeljeno, je tožeča stranka upravičena še do odškodnine v razliki med navedenima postavkama, ki predstavlja znesek 4.092,96 EUR. V tem obsegu je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremenilo v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP.

23. Ker po že povedanem revizija zoper odločitev o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke ni dovoljena, je revizijsko sodišče dodatno priznano odškodnino za nepremoženjsko škodo v celoti naložilo v plačilo drugi toženi stranki kot povzročitelju škode.

24. Sodišče druge stopnje je v obsegu odškodninske obveznosti pravilno upoštevalo valorizirano akontacijo odškodnine, izplačane dne 10. 10. 2000 v znesku 4,560.000 SIT. Glede valorizacije akontacije obvelja, kar je zapisano v sodbi sodišča druge stopnje, da valorizacija pomeni, da je „treba odškodnino spraviti na skupni imenovalec“. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo se namreč odmerja po razmerah v času sojenja, kar pomeni, da je treba tudi delno plačilo, izvršeno časovno pred sojenjem, prilagoditi tem razmeram. S tem se je strinjala tudi tožeča stranka sama s priznanjem valorizacije v znesku 24.941 EUR. V okviru opisanih ugotovitev je mogoče odgovoriti tudi na revizijski očitek, da pri odmeri odškodnine ni bilo upoštevano, da se je škodni dogodek pripetil že leta 1998. 25. Revizija načenja tudi vprašanje začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska. Izpodbijani sodbi očita neuporabo določbe 299. člena OZ (drugega odstavka 324. člena ZOR), istočasno pa neupoštevanje načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002. Prav citirano pravno mnenje pa je določilo, da pripadajo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo oškodovancu od uveljavitve OZ (1. 1. 2002) dalje, če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti Zakona o pogodbeni obrestni meri zamudnih obresti – A do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V skladu s tem je sodišče prve stopnje odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti obširno obrazložilo, sodišče druge stopnje pa se je s temi razlogi utemeljeno strinjalo.

26. Zaradi spremembe sodbe sodišča druge stopnje je bilo treba znova odločiti o stroških, ki so nastali med postopkom (165. člen ZPP). Pri tem je bilo treba izhajati iz načina obračuna pravdnih stroškov, ki se ga je poslužilo sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče šteje, da je zaradi dodatnega uspeha tožeče stranke mogoče šteti, da je ta s svojimi stališči uspela približno do polovice, enako pa tudi druga tožena stranka (v izpodbijani sodbi je namreč zavzeto stališče, da je druga tožena stranka uspela s svojimi ugovori do 76 odstotkov). Višji uspeh tožeče stranke (154. in 155. člen ZPP) je torej stroškovno obveznost navedenih dveh strank izravnal. Stroške, ki so strankama nastali med postopkom pred sodiščem prve stopnje, torej trpita vsaka svoje.

27. Zaradi drugačne porazdelitve odgovornosti druge tožene stranke za nastalo škodo pa je v skladu z že omenjenimi določbami ZPP treba šteti, da je bil uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku 30 odstoten, enak pa tudi v revizijskem postopku. V skladu s tem je po odvetniški tarifi drugi toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki povrniti 191,05 EUR pritožbenega postopka in 202,79 EUR revizijskega postopka.

28. Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo 378. člena ZPP in neutemeljeno revizijo zavrnilo.