Jedro

Ničnost je absolutna neveljavnost, ki učinkuje nasproti vsakomur. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, potek časa od sklenitve nične pogodbe ni pravno upoštevna okoliščina.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, opr. št. P4.048.594 z dne 3.6.1997, da se tožnici v pokojninsko osnovo všteje tudi plača iz delovnega razmerja pri P., v času od 1.3.1992 do 28.2.1994 za delo nad polnim delovnim časom do 1/3 delovnega časa in posebni dodatek k plači v višini 0,25% osnovnega relativnega razmerja, izplačanega v času od 1988 do 1994 pri delodajalcu P. L. in za čas od 1992 do 1994 pri delodajalcu P. Sodišče je presodilo, da delovno razmerje s tretjinskim delovnim časom pri drugem delodajalcu ni bilo sklenjeno v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zato se plača tožnici prejeta za opravljeno delo po izrecni določbi 4. odstavka 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 ter spremembami - ZPIZ/92 ne more vštevati za ugotovitev pokojninske osnove. Prav tako se ne morejo upoštevati za izračun pokojninske osnove prejemki, izplačani tožnici iz naslova priprave za upokojitev, saj jih od vštetja v pokojninsko osnovo izključuje določilo 4. alinee 46. člena navedenega zakona.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta tožeča stranka in stranski intervenient vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavljata predhodne trditve o obstoju pravne podlage v 7. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih za ugoditev zahtevku za vštetje v pokojninsko osnovo plače, ki jo je tožnica prejela za delo pri drugem delodajalcu. Po mnenju revizije je bilo to delo opravljeno v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ni bila izpodbijana kot pravno neveljavna v roku enega leta po sklenitvi, zato je nastopila njena konvalidacija. Sporni dodatek v višini 0,25% pa bi bilo po stališču revizije potrebno upoštevati, saj je bil tožnici izplačevan v skladu z veljavnim internim aktom, zato ne gre za prejemek, ki bi bil izplačan delavcem mimo osnov in meril, ki veljajo za delitev plač. Zato predlagata, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje na prvi oziroma drugi stopnji.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 36/2004-ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožnica izpodbija pravnomočno sodbo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki jih niti formalno ne opredeljuje niti konkretizira, zato revizijsko sodišče tako uveljavljenega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), pravilno uporabljeno. Z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opr. št. P-4.048.594 z dne 3.6.1997, s katero je bila potrjena odločba Območne enote Ljubljana z dne 30.1.1997, tožnici ni bila priznana pravica od vštetja v pokojninsko dobo plače, prejete za delo v drugem podjetju do 1/3 polnega delovnega časa v obdobju od 1.3.1992 do 28.2.1994 pri P. L. ter plače prejete od oktobra 1988 dalje v podjetju P. p.o., oziroma v podjetju P. d.o.o. od 1.3.1992 dalje iz naslova posebnega dodatka pred upokojitvijo zaradi dopolnitve tridesetletne pokojninske dobe. Tožena stranka je ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ), saj tožnica v tretjinskem delovnem času v drugem podjetju ni opravljala zahtevnejših strokovnih znanstvenih, pedagoških ali raziskovalnih del v smislu 1. odstavka 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Tudi zneskov, izplačanih tožnici do leta 1988 do leta 1994 pri matičnem podjetju, kot tudi v P. p. kot posebni dodatek zaradi priprave na upokojitev, ji ni mogoče priznati v pokojninsko osnovo, saj jih izrecno izključuje od izračuna le-te določba 4. alinee 46. člena ZPIZ. Tožena stranka je v svojih odločitvah izrecno poudarila, da je bilo delovno razmerje tožnice s tretjinskim delovnim časom nad delovnim časom iz delovnega razmerja pri P., pri P. p. d.o.o., sklenjeno in izvršeno v nasprotju z določbo 1. odstavka 47. člena ZDR, torej se je smiselno sklicevala na ničnost tega pravnega posla.

Dejanske ugotovitve obeh sodišč so pravilne odločitve tožene stranke potrdile, saj je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovljeno, da dela finančnega knjigovodja oziroma dela pomočnika računovodje, ki ga je tožnica opravljala v tretinjskem delovnem času pri drugem delodajalcu, ni mogoče šteti za opravljanje zahtevnejših strokovnih, znanstvenih, pedagoških ali raziskovalnih del, kot jih opredeljuje 1. odstavek 47. člena ZDR. Eno tretjino polnega delovnega časa lahko opravlja le tisti delavec, ki je usposobljen za zahtevnejša strokovna, znanstvena, pedagoška ali raziskovalna dela, kar pa tožnica ni bila.

Tako ugotovljeno dejansko stanje omogoča zanesljivo sklepanje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1.3.1992 sklenjena in izvršena v nasprotju z določbo 1. odstavka 47. člena ZDR. Tako je bila po presoji revizijskega sodišča, nična od vsega začetka, po določbi 110. člena ZOR pa pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana stranka (1. odstavek 109. člena), kar je storila tudi toženka. Ničnost je absolutna neveljavnost, ki učinkuje nasproti vsakomur. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (110. člen ZOR), potek časa od sklenitve nične pogodbe torej ni pravno upoštevna okoliščina. V tem okviru je uporaba določbe 7. točke 1. odstavka 100. člena ZDR o konvalidaciji pogodbe izključena. Gre že za pojmovno nelogičnost: pogodba je bila sklenjena v predpisani obliki, po poprejšnjem soglasju delodajalca, pri katerem je bila tožnica zaposlena poln delovni čas in dogovoru z drugim delodajalcem, vendar je bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi. Saniranje pogodbe po zakonu ni možno. Tudi uporaba določbe 107. člena ZOR ne pride v poštev. Ničnost se po 2. odstavku navedene zakonske določbe ne more uveljaviti, če je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa je bila izvršena. Pravni standard prepovedi manjšega pomena je mogoče uporabiti v njegovi dejanski in pravni razsežnosti. V obravnavanem primeru gre za kršitev zakona že pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za tretjinski delovni čas, ki je za njeno veljavnost odločilna. Ker nični posli nimajo učinkov pravnega posla, saj jim zakon te lastnosti ne priznava, je sklicevanje tožnice v reviziji na pravno veljavnost pogodbe o zaposlitvi iz navedenih razlogov neutemeljeno. Neutemeljeno je tudi sklicevanje revizije na zadevi, ki ju je isto sodišče vodilo pod opr. št. Psp 109/97 in Psp 269/2001, saj je drugačna odločitev temeljila na ugotovitvi, da sta tožeči stranki v omenjenih zadevah imeli kot vrhunska strokovnjaka sklenjeno delovno razmerje s tretinjskim delovnim časom v skladu s 1. odstavkom 47. člena ZDR.

Zato očitek o odstopu sodne prakse v tej zadevi ne drži. Prav tako je neutemeljeno revizijsko sklicevanje, da je tožnica upravičena do izračuna pokojninske osnove na osnovi posebnega dodatka v višini 0,25% relativnega razmerja, ki ji je bil izplačevan na podlagi 49. člena sprememb pravilnika o osnovah in merilih za delitev čistega dohodka in sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. Po 1. odstavku 43. člena ZPIZ (1992) se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih 10 letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejša. Za pokojninsko osnovo po tem zakonu so se vzele plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Zakon je posebej določil, katera izplačila se poleg plače štejejo za obračun pokojninske osnove in katera se za ta izračun ne štejejo. Po 46. členu se za izračun pokojninske osnove izrecno ne štejejo posamične nagrade za delo, ki ga je delavec opravil izven okvira svojega rednega dela, prejemki, ki pomenijo povračilo materialnih stroškov, nagrade ob delovnih jubilejih, prejemki v naravi, razen kadar pomenijo sestavni del plače po pogodbi o zaposlitvi in so od njih plačani prispevki, boni, odpravnine, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev, del plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup ali za večanje lastniškega kapitala pri izplačevalcu v postopku lastninskega preoblikovanja, prav tako pa ne štejejo tudi osnove, od katerih so bili plačani prispevki za dokup pokojninske dobe. V 4. alinei navedenega zakonskega določila je zakon kot primer med prejemki, ki so izplačani delavcu mimo osnov in meril izrecno določil prejemke iz naslova priprav na upokojitev. Tožnici izplačanega dodatka iz tega naslova zato tudi, po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče priznati v pokojninsko osnovo, saj ga določba prisilne narave iz 4. odstavka 46. člena ZPIZ od tega izrecno izključuje. Ob takšnem dejanskem stanju pa je bilo materialno pravo tudi v primeru nove odmere pokojninske osnove z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na razveljavitev odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).