Jedro

Sporna mejna površina obsega celotno parcelo, zato je šteti, da gre za lastninski spor in ne za mejni spor med dvema sosednjima parcelama, ki je edino lahko predmet sodnega postopka za ureditev meja.

Predlagatelj je močnejšo pravico (na celotni sporni parceli) v pravdi že uveljavljal (skliceval se je na priposestvovanje sporne parcele), zato tudi v primer, če bi šlo za mejni spor, ne bi mogel zahtevati ponovnega odločanja v nepravdnem postopku.

Predlagatelj je sprožil postopek za ureditev meje, ki je bil ustavljen brez meritorne odločitve o meji iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za lastninski spor. Glede na navedeno interes nasprotne udeleženke – ureditev razmerja s predlagateljem ni bil dosežen, zato nasprotna udeleženka ni dolžna trpeti svojih stroškov v skladu s prvim odstavkom 35. člena ZNP, temveč ji mora stroške postopka povrniti predlagatelj v skladu s petim odstavkom 35. člena, po katerem mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo.

Izrek

Pritožbi nasprotne udeleženke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka tako spremeni, da se v celoti glasi: "Predlagatelj je dolžan v 15 dneh nasprotni udeleženki povrniti njene stroške postopka v znesku 623,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Skupne stroške postopka v višini 1.204,65 EUR trpi predlagatelj." Pritožba predlagatelja se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj je dolžan v 15 dneh nasprotni udeleženki povrniti pritožbene stroške v znesku 96,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek za sodno ureditev meje med zemljiško parcelo št. 607/3 k.o. P., last predlagatelja, in zemljiško parcelo št. 691/2 k.o. P., last nasprotne udeleženke. Odločilo je še, da vsak od udeležencev nosi svoje stroške postopka, skupne stroške postopka v višini 1.204,65 EUR pa trpi predlagatelj.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo predlagatelj zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da predlogu predlagatelja v celoti ugodi in nasprotni udeleženki naloži v plačilo skupne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa pritožbenega sodišča dalje do plačila, podrejeno pa predlaga, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ocenilo, da ne gre za postopek za ureditev meje, temveč za lastninski spor. Takšna odločitev temelji predvsem na izvedenskem mnenju P. Z., ki mu sodišče prve stopnje kljub drugačni navedbi ni v celoti sledilo, hkrati pa tudi ni obrazložilo, zakaj se z njim ne strinja. Tako na primer ni sledilo izvedenskemu mnenju v delu, da gre pri parceli št. 691/2 k.o. P. za fantomsko parcelo, nastalo na podlagi strokovnih napak, ki je tam nikoli ni bilo, in da meja med fantomsko parcelo št. 691/2 k.o. P. in parcelo št. 706/3 k.o. P. nikoli ni bila vrisana, zaradi česar lahko gre le za spor o meji med parcelo predlagatelja št. 706/3 k.o. P. in odgovarjajočo parcelo nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je sprejelo oceno sodnega izvedenca P. Z., da je izvedensko mnenje sodne izvedenke M. B. v pravdi pod opr. št. P 179/2001, na katerem sloni odločitev v pravdi pod opr. št. P 179/2001, napačno. Sodišče prve stopnje je o tem, da ne gre za spor o poteku meje, neutemeljeno zaključilo tudi na podlagi neprerekanih navedb nasprotne udeleženke, da je predlagateljev predlog za sodno ureditev meje samo ponoven poskus, da pridobi njeno lastništvo, potem ko je propadel z lastninskim zahtevkom. Predlog v predmetnem nepravdnem postopku ni primerljiv s tožbenim zahtevkom iz pravde pod opr. št. P 179/2001, saj je drugačen in temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi. Glede na navedeno predmetnega nepravdnega postopka ni mogoče primerjati s pravdnim postopkom in med njima ni povezave. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da parcela 691/2 k.o. P. tudi ni prostorsko odmerjena, kot to zahteva prvi odstavek 18. člena SPZ. Šele prostorsko odmerjen del zemeljske površine je parcela in šele parcela je predmet pravnih razmerij in posledično tudi lastninskih pravd in zahtevkov. V pravnem smislu tako parcela št. 691/2 k.o. P. ne obstaja. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter vrsto drugih nepravilnosti v postopku in katastru, ki jih je ugotovil sodni izvedenec (ki jih pritožba podrobno povzema), ter upoštevajoč zaključek sodnega izvedenca, da je parcela št. 691/2 k.o. P. (enako kot parcela št. 720/5 k.o. P.) nastala v nasprotju z 31. členom Pravilnika o ugotavljanju in zamejničevanju posestnih meja, saj na skici ni podatkov, da so tam izmerjeni mejniki, je treba zaključiti, da v konkretnem primeru ne gre za spor o lastništvu parcele št. 691/2 k.o. P., temveč za spor o meji med parcelo predlagatelja št. 706/3 k.o. P. in parcelo nasprotne udeleženke št. 684/3 k.o. P., s katero je združena bivša parcela št. 691/2 k.o. P.. Navidezna meja je pomaknjena globoko v parcelo predlagatelja št. 706/3 k.o. P., posledično pa so proti severu pomaknjene tudi vse naslednje meje, tako da je predlagateljeva hiša, ki od vsega začetka stoji na parceli št. 709/3 k.o. P., sedaj do več kot polovice premaknjena v parcelo št. 706/3 k.o. P.. Vse meje ves čas potekajo vzporedno in skoraj pravokotno na cesto in vse v isto smer preko ceste, novo zarisani fiktivni meji med parcelama 706/3 k.o. P. in fiktivno parcelo 691/2 k.o. P. in parcelama 709/3 k.o. P. in 720/1 k.o. P. pa potekata poševno in v neskladju z ostalimi mejami na tem področju. Fiktivna parcela 691/2 k.o. P. je od parcele 691/1 k.o. P. na papirju prostorsko toliko odmaknjena in njena oblika je toliko neustrezna, da je povsem nemogoče, da bi lahko nastala iz nekdaj skupne parcele. Poleg tega je meja, ki jo je pokazala nasprotna udeleženka, neobstoječa. Uporaba katastrskega načrta za ugotavljanje meje po podatkih zemljiškega katastra po 19. členu ZEN ni dovoljena. Edini podatki o sporni meji so tisti, ki jih je pokazal predlagatelj in v svojem izvedenskem mnenju potrdil sodni izvedenec. Celoten spor je nastal zaradi neodgovornega ravnanja geodetske uprave in grobih geodetskih napak z očitnim namenim favoriziranja nasprotne udeleženke. Postopki geodetske uprave niso bili v skladu z 12., 13., 14. in 27. členom ZZK.

Na pritožbo predlagatelja je odgovorila nasprotna udeleženka in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Zoper odločitev o stroških je vložila pritožbo nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlagatelju naloži v plačilo stroške nasprotne udeleženke. Navaja, da je predlagatelj krivdno povzročil stroške postopka, saj je sodišče prve stopnje izvedlo več narokov, ki za odločitev niso bili potrebni. Predlagatelju je bilo glede na pravdo P 179/2001 že pred uvedbo predmetnega postopka jasno, da ne gre za mejni spor, ker v njem ponovno zahteva celotno parcelo št. 691/2 k.o. P.. Sodišče prve stopnje bi moralo tako pri odločitvi o stroških upoštevati, da je predlagatelj po svoji krivdi oziroma po naključju, ki se je njemu primerilo, povzročil nasprotni udeleženki stroške (139. člen in peti odstavek 35. člena ZNP). Strinja se z odločitvijo o ustavitvi postopka, ne strinja pa se z obrazložitvijo te odločitve. Ne strinja se, da parcela št. 691/2 k.o. P. obstoji, teoretično in po izvedenskem mnenju pa je stvar pomote. Sodišče prve stopnje ne bi smelo primerjati izvedenskih mnenj P. Z. in M. B. in nato pritrditi prvemu, ker ta uživa velik strokovni ugled. Brez potrebe se je ukvarjalo s "pomotnim" vrisom parcel št. 691/2 k.o. P. oziroma njenim dejanskim neobstojem. Sodni izvedenec P. Z. in sodišče prve stopnje nista imela vseh dokumentov, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje grobe strokovne napake.

Pritožba nasprotne udeleženke je utemeljena, pritožba predlagatelja ni utemeljena.

Meja je črta, ki ločuje dve sosednji stikajoči se parceli. Za mejni spor gre takrat, ko se dva mejaša prepirata o tem, ali določen pas zemljišča spada k eni ali k drugi od dveh stikajočih se parcel. Če spornega pasu med dvema sosednjima zemljiščema ni, ne more iti za mejni spor. Če je ta površina samostojna zaključena parcela, gre za lastninsko pravni spor. Podlaga za razmejitev med mejnim sporom in lastninskim sporom so navedbe udeležencev, iz katerih mora sodnik razbrati, ali so udeleženci v sporu zaradi poteka meje ali pa zanje meja ni sporna, ampak je sporno lastništvo neke površine.

Predmet konkretnega postopka je sodna ureditev meje med predlagateljevo parcelo št. 706/3 k.o. P. in parcelo št. 691/2 k.o. P., ki je v lasti nasprotne udeleženke. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta zatrjevala potek meje tako, da sporni mejni prostor obsega celotno parcelo št. 691/2 k.o. P. v lasti nasprotne udeleženke. Predlagatelj namreč obstoja parcele št. 691/2 k.o. P. ne priznava in je pred vložitvijo predloga za sodno ureditev meje v pravdi pod opr. št. P 179/2001 propadel z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, da je na podlagi priposestvovanja postal lastnik nepremičnine parc. št. 691/2 k.o. P..

Predlagatelj v pritožbi vztraja, da je parcela št. 691/2 k.o. P. "fantomska parcela", ki je nastala kot posledica napak geodetske uprave. Njenega obstoja zato ne priznava. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ne glede na to, kako je parcela št. 691/2 k.o. P. nastala, ni mogoče spregledati dejstva, da parcela št. 691/2 k.o. P. obstaja, saj je vpisana v zemljiškem katastru kot dejanski evidenci nepremičnin. Pritožbeno sodišče že na podlagi navedb predlagatelja in nasprotne udeleženke pritrjuje sodišču prve stopnje, da ne gre za mejni spor med dvema sosednjima parcelama, ki je edino lahko predmet sodnega postopka za ureditev meja. Sporna mejna površina obsega celotno parcelo, zato je šteti, da gre za lastninski spor, kar potrjuje tudi dejstvo, da je predlagatelj v pravdi opr. št. P 179/2001 zahteval ugotovitev lastništva parcele št. 691/2 k.o. P., vendar je bil njegov zahtevek pravnomočno zavrnjen. Velja, da je pravnomočni sklep nepravdnega sodišča, s katerim je urejena meja med zemljišči na podlagi močnejše pravice, ovira za ugotavljanje obstoja lastninske pravice na podlagi istih dejstev v pravdnem postopku (razsojena stvar). Glede na navedeno je mogoče sklepati tudi obratno. V konkretnem primeru je predlagatelj močnejšo pravico (na celotni sporni parceli) v pravdi že uveljavljal (skliceval se je na priposestvovanje sporne parcele), zato tudi v primer, če bi šlo za mejni spor, ne bi mogel zahtevati ponovnega odločanja v nepravdnem postopku. Končno pa sodišče prve stopnje tudi pravilno opozarja, da bi predlagateljev predlog, da se meja med parcelo št. 706/3 k.o. P. in parcelo 691/2 k.o. P. določi na meji med parcelo št. 691/2 k.o. P. in parcelo št. 684/3 k.o. P., privedel do ukinitve parcele št. 691/2 k.o. P.. Pritožbeno sodišče se strinja, da v sodnem postopku ureditve mej ni mogoče doseči prenehanja parcele. To bi bilo v nasprotju z namenom tega postopka. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, sodni postopek urejanja meja ukinitve zemljiških parcel ne predvideva in lahko zemljiška parcela v skladu z določbami 47. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) preneha le s parcelacijo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ustavilo postopek za sodno ureditev meje med zemljiško parcelo št. 706/3 k.o. P. in zemljiško parcelo št. 691/2 k.o. P.. Pritožbeno sodišče še dodaja, da predlagatelj v pritožbi sam navaja, da gre dejansko za spor o meji med parcelo št. 706/3 k.o. P. v lasti predlagatelja in parcelo št. 684/3 k.o. P. v lasti nasprotne udeleženke, navedeni parceli pa nista nista sosednji parceli, med katerima lahko obstaja mejni spor.

Pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki polemizirajo z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede nastanka parcele št. 691/3 k.o. P. oziroma izpostavljajo ugotovitve sodnega izvedenca, ker po povedanem niso bistvene za odločitev.

V nepravdnem postopku se urejajo sporna pravna razmerja, katerih ureditev načeloma ni le v interesu predlagatelja, temveč tudi v interesu nasprotnih udeležencev. To velja tudi za urejanje meje v postopku za ureditev meja. Takšen obojestranski interes predlagatelja in nasprotnih udeležencev se odraža tudi v prvem odstavku 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. V konkretnem primeru je predlagatelj sprožil postopek za ureditev meje, ki je bil ustavljen brez meritorne odločitve o meji iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za lastninski spor. Glede na navedeno interes nasprotne udeleženke – ureditev razmerja s predlagateljem ni bil dosežen, zato nasprotna udeleženka ni dolžna trpeti svojih stroškov v skladu s prvim odstavkom 35. člena ZNP, temveč ji mora stroške postopka v znesku 623,62 EUR povrniti predlagatelj v skladu s petim odstavkom 35. člena, po katerem mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Pritožbeno sodišče je nasprotni udeleženki v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo priznalo 100 točk za odgovor na vlogo, s katero se je uvedel postopek, z dne 3.6.2008, 100 točk za vlogo z dne 5.2.2009, 50 točk za vlogo z dne 11.2.2009, 100 točk za narok z dne 26.2.2009, 50 točk za vlogo z dne 4.3.2009, 100 točk za narok z dne 7.5.2009 in 160 točk zaradi trajanja naroka, 50 točk za vlogo z dne 22.5.2009, 100 točk za vlogo z dne 4.6.2009, 100 točk za vlogo z dne 16.10.2009, 150 točk za odgovor na pritožbo, 50 točk za narok z dne 25.3.2010, 2% materialne stroške in 20% DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 623,62 EUR.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških tako spremenilo, kot to izhaja iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP), pritožbo predlagatelja pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Iz zgoraj pojasnjenih razlogov pritožbeno sodišče ni uporabilo določbe prvega odstavka 35. člena ZNP, temveč je na podlagi petega odstavka 35. člena ZNP odločilo, da mora predlagatelj nasprotni udeleženki povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevaje Zakon o sodni taksi (ZST) in Odvetniški tarifo odmerilo na 96,07 EUR (100 točk za sestavo pritožbe, 2% materialne stroške in sodno takso za pritožbo v znesku 49,26 EUR).