Jedro

Tožena stranka se sklicevala na to, da je utemeljeno verjela, da je bilo v času sklenitve sporne asignacije insolvenčno stanje pri tožeči stranki odpravljeno. Glede na omenjena dokazila, ki jih je v sodni spis predložila sama tožena stranka, pa je več kot očitno, da četudi je bila tožena stranka o tej okoliščini v zmoti, gre za neopravičljivo (neskrbno) ravnanje toženca v prometu, upoštevaje ob tem, da ima toženec tudi status odvetnika, kar ga dodatno ne opravičuje v zatrjevani zmotni predstavi o insolvenčnem stanju tožeče stranke. To pa pomeni, da bi toženec (če bi ravnal s potrebno skrbnostjo) vsaj moral vedeti, da je bila tožeča stranka v času sklenitve sporne asignacije v insolvenčnem stanju, oziroma da tedaj insolvenčno stanje pri tožeči stranki ni bilo odpravljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I, II. in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavijo učinki sprejema pooblastila, danega tožeči stranki s strani tožene stranke, da izpolni obveznost tožene stranke do družbe S. d.o.o. v višini 41.911,91 EUR ter učinek poplačila tožene stranke v višini 41.911,91 EUR, do katerega je prišlo na podlagi danega nakazila po asignacijski pogodbi z dne 15.2.2012, sklenjeni med tožečo stranko, toženo stranko in družbo S. d.o.o.. Tožena stranka je zato dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 41.911,91 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.869,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper točko I, II in IV izreka izpodbijane sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je asignat prost svoje obveznosti do asignanta z izpolnitvijo nakazila. Tožeča stranka pa asignacije sploh ni izpolnila, saj ni predložila nobene listine, da je sama imela terjatev do družbe S. d.o.o.. Obvestilo S. d.o.o. o pobotu in nepodpisana kartica ni dovolj. V tej zvezi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožeča stranka asignacijske pogodbe sploh ni izpolnila. Četudi je do izpolnitve nakazila prišlo s pobotom z začetkom stečajnega postopka, gre v tem primeru za dejanje, ki temelji na zakonskih določbah, zato ni izpodbojno dejanje. Če bi tožena stranka terjatev do tožeče stranke odstopila družbi S. d.o.o., bi se terjatvi pobotali in takšnega odstopa ne bi mogli izpodbijati. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ni važno, da je bila predmetna asignacija realizirana šele z začetkom stečajnega postopka, pri čemer se do pravnih naziranj toženca sploh ni opredelilo, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Med pravdnima strankama tudi ni bilo nobene prakse glede medsebojnega poslovanja, zato ni mogoče govoriti o neobičajnem roku izpolnitve. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je kot prepozne štelo navedbe tožene stranke, da družba S. d.o.o. za toženca ni opravila nobenih gradbenih del v višini 41.911,91 EUR. Tudi zato ni moglo priti do zakonskega pobotanja. Zmotna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka v času sklenitve sporne asignacijske pogodbe insolventna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tej zvezi je bila sprejeta v nasprotju z 8. členom ZPP in je kot takšna nepravilna. Sodišče je namreč zaključke oprlo izključno na listine, ki sploh niso bile podpisane in kot takšne ne morejo imeti nikakršne dokazne vrednosti. Poleg tega pa se zaključkov v teh mnenjih sploh ne da preizkusiti, saj niso bile predložene listine, na podlagi katerih bi bilo mogoče vsebino teh poročil preveriti. S tem je bila tožena stranka prikrajšana za pravico do učinkovite obrambe. Poročilo o presoji nastanka insolventnosti tožeče stranke je samo s seboj v nasprotju, saj je v njem po eni strani zapisano, da se finančni položaj družbe poslabšal šele po marcu 2012, po drugi strani pa sledi zaključek, da je bila tožeča stranka že 30.4.2011 kratkoročno in trajneje nelikvidna. Iz načrta finančnega prestrukturiranja izhaja, da naj bi bila tožeča stranka insolventna na dan 30.9.2011, česar pa ni mogoče preveriti. Poleg tega gre za stanje pet mesecev pred sklenitvijo sporne pogodbe, ko se je zgodilo več pomembnih dogodkov, ki vplivajo na presojo insolventnosti. Tožeča stranka je namreč po tem datumu sklenila dogovore z najmanj šestimi večjimi in strateškimi upniki glede konverzije njihovih terjatev v kapital; skupna vrednost teh dogovorov je 3,4 mio EUR. Prav tako je tožeča stranka sklenila dogovore z več srednjimi in velikimi upniki, in sicer je bila zapadlost terjatev podaljšana za tri leta. Prav tako je tožeča stranka podpisala pogodbi za izgradnjo melioracijskega sistema v Uzbekistanu v vrednosti 9 mio EUR. V tej zvezi je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, ki ga pa sodišče ni izvedlo, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poslovna praksa med pravdnima strankama nikoli ni obstajala, pri čemer je sodišče prve stopnje kljub temu izpeljalo sklep, da je zakonska domneva podana. Tožena stranka je utemeljeno verjela, da tožeča stranka na dan sklenitve sporne asignacije ni bila več insolventna, kar je razvidno iz dokazil, ki jih je v ta namen kot dokaz v spis predložila tožena stranka. Na tem mestu je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz razloga, ker ni zaslišalo tožene stranke, saj je ona edina, ki bi znala izpovedati, kaj v zvezi s premoženjskim stanjem tožeče stranke ji je bilo znano ob sklepanju asignacijske pogodbe. Sodišče zavrnitev dokaznih predlogov na naroku za glavno obravnavo ni obrazložilo, zato tožena stranka te procesne kršitve ni mogla ugovarjati že prej.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je nato pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar pritožba niti ne izpodbija), da je odvetniška družba M. d.o.o. imela iz naslova opravljenih odvetniških storitev (računi za te storitve so zapadali v plačilo v letih 2009, 2010 in 2011 – zapadlost zadnje fakture je bila 20.8.2011) do tožeče stranke denarno terjatev v višini 41.911,91 EUR (upoštevaje dogovor o poplačilu obveznosti z dne 18.1.2012, priloga A11), pri čemer je to terjatev s pogodbo z dne 13.2.2012 (priloga A4) odstopila toženi stranki. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno (kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), da je bila 15.2.2012 (priloga A7) med asignatarjem (S. d.o.o.), asignantom (tožena stranka) in asignatom (tožeča stranka) sklenjena pogodba, s katero je toženec pooblastil tožečo stranko, da omenjeno terjatev – asignacijski znesek v višini 41.911,91 EUR namesto njemu nakaže asignatarju (S. d.o.o.), pri čemer bodo s tem nakazilom v celoti ugasile medsebojne obveznosti med tožečo stranko in toženo stranko ter med toženo stranko in družbo S. d.o.o. v navedeni višini. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka družbi S. d.o.o. sicer ni nakazala omenjenega zneska na njegov račun, vendar pa je kljub temu v tem delu prišlo do prenehanja obveznosti, in sicer na podlagi zakonitega pobota (261. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Obveznost namreč ne preneha samo z izpolnitvijo, marveč tudi na druge načine, med katere spada tudi pobot ( 4. poglavje splošnega dela Obligacijskega zakonika – OZ).

Sporna obveznost tožeče stranke (terjatev z vidika družbe S. d.o.o.) se je pobotala z nasprotno obveznostjo družbe S. d.o.o. (terjatev z vidika tožeče stranke), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta obe terjatvi nastali pred začetkom stečajnega postopka (21.6.2012), kar vse je razvidno iz obvestila o pobotu medsebojnih terjatev z dne 19.9.2012 in medsebojne kompenzacije št. 8159 (priloga A14). Po oceni pritožbenega sodišča iz omenjenih dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka, dovolj jasno izhaja (tožena stranka razen tega, da je problematizirala omenjena dokazila, ni navedla oziroma predložila nič drugega), da je tožeča stranka tudi sama imela do družbe S. d.o.o. pred stečajem denarno terjatev v isti višini. Iz tega razloga nikakor ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v tej zvezi (glede predloženih dokazil in ugotovitve, da dokazi tožeče stranke v potrebni meri potrjujejo njene navedbe glede kompenzacije) ni opredelilo.

Omenjeni pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka (261. člen ZFPPIPP) pa ni predmet izpodbijanja v konkretni pravdi, ampak so predmet izpodbijanja učinki sprejema pooblastila, danega tožeči stranki s strani tožene stranke, da izpolni obveznost tožene stranke do družbe S. d.o.o. v višini 41.911,91 EUR ter učinek poplačila tožene stranke v višini 41.911,91 EUR, do katerega je prišlo na podlagi asignacijske pogodbe z dne 15.2.2012, sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko ter družbo S. d.o.o.. Predmet izpodbijanja so bili torej učinki omenjene asignacijske pogodbe, saj je tožeča stranka s tožbo zahtevala, da se ti učinki razveljavijo, in sicer v razmerju med pravdnima strankama (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je šlo v konkretnem primeru za izpodbijanje pravnega dejanja, ki temelji na zakonskih določbah in zato ni izpodbojno. Tožena stranka v konkretnem primeru svoje terjatve do tožeče stranke ni odstopila družbi S. d.o.o., zato je pravno nepomembna hipoteza, ki jo izpostavlja obravnavana pritožba, kakšna pravna situacija bi v zvezi z izpodbijanjem tedaj nastopila.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, ko navedb tožene stranke, da družba S. d.o.o. za toženca ni opravila nobenih gradbenih del, ni upoštevalo. Šlo je namreč za prepozne navedbe, ki jih je tožena stranka podala šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 1.7.2012, torej po koncu prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP), zato nikakor ne drži pritožbena kritika, da neupoštevanje teh trditev pomeni postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ponudila ustrezno procesno gradivo tudi v smeri obstoja domneve objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP: objektivni pogoj se domneva, če je bilo izpodbojno dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega posla v korist upnika, ki je svoje nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijana izpolnitev stečajnega dolžnika (tožeča stranka) ni bila opravljena po načelu sočasnosti, saj je tožena stranka (oz. pravilno njena singularna pravna prednica odvetniška družba M. d.o.o.) svojo izpolnitev (nudenje odvetniških storitev) opravila že v letih 2009, 2010 in 2011 (zadnji račun je zapadel 20.8.2011). Seveda bi lahko tožena stranka to domnevo izpodbila tako, da bi dokazala, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Teh okoliščin (niti v razmerju med tožečo stranko in odvetniško družbo M. d.o.o.) pa tožena stranka ni uspela dokazati, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi podan objektivni pogoj izpodbojnosti. Na tem mestu je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila posledica izpodbijanega dejanja tudi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, upoštevaje ob tem, da sta (bili) tožeča stranka in družba S. d.o.o. dve ločeni oz. samostojni pravni osebi (ne glede na medsebojno lastniško povezanost).

Pravilni in zakoniti so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Ta pogoj namreč obstaja, če je oseba, v korist katere je bilo sporno dejanje opravljeno (takrat, ko je bilo opravljeno), vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Subjektivni pogoj pa se domneva, če je upnik prejel izpolnitev v obliki in na način, ki po splošnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila konkretna asignacija neobičajen posel: 1) čeprav praksa med tožečo stranko in tožencem ni obstajala, pa je pravno relevantnega pomena tudi praksa med tožečo stranko in odvetniško družbo M. d.o.o. (katere večinski lastnik in direktor je bil prav toženec), pri čemer tožena stranka ni dokazala, da so se v praksi plačila izvajala z asignacijami; 2) tožena stranka je z asignacijo prišla do poplačila svoje celotne terjatve celo pred dogovorjeno zapadlostjo, kot je bila določena v 3. členu dogovora o poplačilu obveznosti z dne 18.1.2012. Tožeča stranka je tudi prepričljivo dokazala, da je bila v trenutku sklenitve izpodbijane asignacije insolventna. To izhaja iz presoje celovite vsebine poročila o presoji nastanka insolventnosti z dne 10.12.2012 ter načrta finančnega prestrukturiranja z meseca decembra 2011, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe) in česar tožena stranka ne more ovreči z navajanjem, da predložena dokumenta nista preverljive narave (kot tudi ne z navedbo očitne številčne pomote, da je poročilo o presoji nastanka insolventnosti samo s seboj v nasprotju). Tudi na tem mestu pritožbeno sodišče povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, saj iz trditvene podlage tožeče stranke in vsebine omenjenih dokumentov jasno izhaja, da je bil prvi dokument izdelan v okviru stečajnega postopka s strani neodvisnega strokovnjaka (ki je imel pred seboj vse potrebne računovodske in finančne podatke ter ostalo poslovno dokumentacijo), drugega pa je pripravila družba B. d.o.o. za potrebe izvedbe načrtovane prisilne poravnave, in sicer na podlagi računovodskih izkazov do 30.9.2012 (to dokumentacijo je tožeča stranka tudi pravočasno dopolnjevala, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje – zadnja dva stavka 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Sicer pa je na insolventnost dolžnika v spornem obdobju (15.2.2012) zanesljivo kazala tudi ostala dokumentacija, ki jo je predložila tožeča stranka (podatki o blokadi transakcijskih računov). Zaradi tega je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev ustreznega finančnega izvedenca, saj je s strani tožeče stranke predloženo listinsko gradivo nudilo dovolj opore za prepričanje sodišča o tem, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju insolventna.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sam dogovor o poplačilu obveznosti (ki ga je toženec sklenil kot direktor družbe M. d.o.o.) z dne 18.1.2012 (sklenjen neposredno pred izpodbijano asignacijo z dne 15.2.2012) kaže na slabo finančno oz. likvidnostno stanje tožeče stranke (dogovor, ki se sklicuje na insolvenčno zakonodajo, je bil sklenjen prav zaradi tega, ker je tožeča stranka izvajala postopek finančne sanacije, in zato predstavlja dogovor izven sodno poravnavo v smeri znižanja in odloga plačil tožeče stranke), kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni nič drugega kot to, da je bil toženec ob podpisu dogovora seznanjen z insolvenčnimi razlogi na strani tožeče stranke (razglasitev postopka finančne reorganizacije in reprogram terjatev). Na takšno vedenje omenjene okoliščine jasno kažejo tudi s strani samega toženca predloženi medijski članki (priloge B3 – B5), ki izvirajo iz obdobja med sklenitvijo dogovora in sklenitvijo izpodbijane asignacije, pri čemer pa iz teh dokazil nikakor ne izhaja, da je bil dogovor med tožečo stranko in njenimi upniki (zlasti bankami) o reprogramiranju dolgov v potrebnem obsegu že dosežen. To pa pomeni lahko le to, da insolvenčno stanje pri tožeči stranki v času sklenitve sporne asignacije ni moglo biti odpravljeno, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku se je tožena stranka sklicevala na to, da je utemeljeno verjela, da je bilo v času sklenitve sporne asignacije insolvenčno stanje pri tožeči stranki odpravljeno. Glede na omenjena dokazila, ki jih je v sodni spis predložila sama tožena stranka, pa je več kot očitno, da četudi je bila tožena stranka o tej okoliščini v zmoti, gre za neopravičljivo (neskrbno) ravnanje toženca v prometu, upoštevaje ob tem, da ima toženec tudi status odvetnika, kar ga dodatno ne opravičuje v zatrjevani zmotni predstavi o insolvenčnem stanju tožeče stranke. To pa pomeni, da bi toženec (če bi ravnal s potrebno skrbnostjo) vsaj moral vedeti, da je bila tožeča stranka v času sklenitve sporne asignacije v insolvenčnem stanju, oziroma da tedaj insolvenčno stanje pri tožeči stranki ni bilo odpravljeno. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje tudi upravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanjem toženca, posebej še zato, ker je tožena stranka v zvezi z izvedbo tega dokaza zgolj posplošeno trdila (kar ponavlja tudi v pritožbi), da bi edino toženec znal izpovedati, kaj mu je bilo znano o premoženjskem stanju tožeče stranke v času sklepanja sporne asignacijske pogodbe.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.