Jedro

Z noveliranim 123. členom ZZZDR je bilo tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ob njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja, ker jim je na ta način zagotovljen enakopraven položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. Prišlo je torej do zamenjave družinske solidarnosti z družbeno. To pomeni, da starša, ki imata podaljšano roditeljsko pravico za vlagatelja, ki je nastanjen v varstvenem centru, vlagatelja nista dolžna tudi preživljati. Takšne pravne podlage v ZZZDR ni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vlagatelja treba šteti kot samsko osebo in je treba pri izračunu njegovega prispevka k institucionalni oskrbi oziroma obveznosti občine, ki namesto staršev prevzame preostali del iz naslova družbene skrbi za invalide, upoštevati njegove dohodke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi št.... z dne 11. 7. 2012 in št. ... z dne 25. 4. 2013 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri stališču, da je glede na to, da je staršema A.A. in B.B. podaljšana roditeljska pravica za sina C.C. od 11. 11. 1991 dalje, sta ga dolžna preživljati in s tem upravičenec ne more biti samska oseba. Sklicuje se na 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB s spremembami, v nadaljevanju: ZZZDR) in na to, da se po zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS) štejejo kot družinski člani osebe, ki jih je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova dolžan preživljati kdo od članov družine in je s tem tudi vzpostavljena obveznost varstva in vzgoje. Če otrok zaradi telesnih ali duševnih napak ni sposoben skrbeti zase, se lahko roditeljsko pravico podaljša tudi čez otrokovo polnoletnost. Podaljšana roditeljska pravica traja, dokler ne prenehajo razlogi zanjo. Dolžnost preživljanja imajo starši, dokler imajo nad otrokom roditeljsko pravico in ga preživljajo bodisi v okviru skupnega gospodinjstva, bodisi z denarnimi prispevki. S tem, ko je bila C.C. podaljšana roditeljska pravica, obstaja obveznost njegovih staršev v smislu preživljanja po zakonu, kar pa pomeni, da se C.C. ne more upoštevati kot samska oseba iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Vztraja, da sta C.C. starša A.A. in B.B. še vedno dolžna preživljati, čeprav nimajo skupnega bivališča, ker je bila za upravičenca njegovim staršem podaljšana roditeljska pravica in so ga dolžni preživljati še naprej. Meni, da je bila odločitev v predsodnem postopku pravilna in nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, ko C.C. ni obravnavalo, kot samsko osebo, ampak jo je obravnavalo v okviru družine z mamo in očetom. Nadalje navaja, da tudi 5. točka 11. člena ZUPJS potrjuje odločitev tožene stranke, da je potrebno pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca upoštevati njegove starše. Ker ZUPJS ni izrecno izključil osebe, ki jim je preživetje zagotovljeno na drug način, je po mnenju tožene stranke potrebno pri tem upoštevati tudi veljavno zakonsko besedilo. Z novelo ZUPJS (Ur. l. RS, št. 99/2013) je zakonodajalec posebej določil, da se kot povezana oseba ne šteje otrok, nad katerim je bila podaljšana roditeljska pravica. ZUPJS ne določa materialne vsebine pravice, pač pa je to določeno v Uredbi o merilih za določanje oprostitve pri plačilu socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba) in sicer v 2. odstavku 11. člena. Uredba glede na navedeno ne predvideva možnosti upoštevanja dohodkov drugih oseb kot upravičenca in njegovega zakonca. Ker oseba s podaljšano roditeljsko pravico nima zakonca, se za določitev meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka oprostitve upoštevajo zgolj njegovi dohodki, zaradi česar meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka ugovarja pritožbenim razlogom in poudarja, da podaljšanje roditeljske pravice ne pomeni tudi podaljšanje obveznosti preživljanja otroka, ki zaradi telesnih ali duševnih napak ni sposoben skrbeti zase. Meni, da tožena stranka napačno interpretira 5. točko 11. člena ZUPJS in da je zakonodajalec z novelo ZUPJS sprejel vsebinsko drugačno odločitev, ni jo pa dopolnil samo zaradi jasnosti. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo D. opr. št. ... z dne 11. 7. 2012, s katero je odločil, da je upravičenec oproščen plačila storitev institucionalnega varstva v višini 1.286,21 EUR od 1. 2. 2011 in da njegov prispevek znaša 82,54 EUR. Hkrati je odločil, da storitev za upravičenca v višini oprostitve plačila storitve, doplača Občina D.. Iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da so bili upoštevani dohodki B.B. ter trije družinski člani. Takšno odločitev je tožena stranka štela za pravilno in zakonito in z odločbo z dne 25. 4. 2013 zavrnila pritožbo tožeče stranke.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali bi tožena stranka morala pri ugotavljanju materialnega položaja C.C. upoštevati zgolj njega kot samsko osebo, ali tudi starša, ki jima je podaljšana roditeljska pravica.

8. Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju: ZSV), Uredba, ZUPJS in ZZZDR. Takšno pravno podlago je upoštevalo že sodišče prve stopnje in je tudi pravilno citiralo posamezne določbe, konkretno določbo 100. člena ZSV, 1. odstavek 10. člena in 1. točko 2. odstavka 10. člena ZUPJS. Zavzelo je stališče, da je C.C., ki je v odločbi Centra za socialno delo z dne 11. 7. 2012 naveden kot vlagatelj, potrebno šteti kot samsko osebo že na podlagi gramatikalne razlage 10. člena ZUPJS, ker ne gre za nobeno od v citirani določbi naštetih situacij.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za situacijo, da se poleg vlagatelja (C.C.) upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja še zakonca ali izvenzakonskega partnerja ter otroke, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Prav tako ne gre za situacijo, da je vlagatelj otrok, ki so ga drugi dolžni preživljati. Le v tem primeru se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo starši ali eden od njih, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo ter tudi njihovi dohodki. Drugačen zaključek ni možen niti v primeru, če je vlagatelj eden od staršev.

10. Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (1. točka), nadalje v primerih, če se otrok redno šola, pa tudi, če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti (2. točke 123. člena zakona). Otroka iz prejšnjih odstavkov, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v izvenzakonski skupnosti, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner (3. točka 123. člena). Pred novelo ZZZDR-C pa so bili starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti, tudi otroka, ki je zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje. S 123. členom ZZZDR je bilo tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ob njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja, ker jim je na ta način zagotovljen enakopravni položaj v primerjavi s starši zdravih otrok, kar je zakonodajalec tudi upošteval pri spreminjanju 123. člena ZZZDR. Prišlo je do zamenjave družinske solidarnosti z družbeno. Zakonodajalec je namreč izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva, to je iz razmerja starši - otrok in ne iz roditeljske pravice. To je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 pri presoji skladnosti 123. člena ZZZDR z Ustavo Republike Slovenije izrecno poudarilo in v obrazložitvi navedlo, da roditeljska pravica še ne pomeni v vseh primerih tudi obveznosti preživljanja.

11. Vse navedeno v konkretnem primeru ne pomeni, da sta starša A.A. in B.B., ki imata podaljšano roditeljsko pravico za vlagatelja C.C., ki je nastanjen v E., njega dolžna tudi preživljati. Takšne pravne podlage ni v ZZZDR, ne 123. členu in ne v drugih členih v noveli C. 12. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vlagatelja C.C. potrebno šteti kot samsko osebo in da je treba pri izračunu njegovega prispevka k institucionalni oskrbi oziroma obveznosti občine, ki prevzame namesto staršev preostali del iz naslova družbene skrbi za invalide, upoštevati njegove dohodke.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.