Jedro

Za razvezo zakonske zveze zadošča ugotovitev sodišča, da je zakonska zveza za tožnico postala nevzdržna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo med obema strankama. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom. Toženec očita sodišču, da je svojo ugotovitev, da v zakonski zvezi med pravdnima strankama ni več zaslediti osnovnih elementov, ki bi omogočali ohranjanje zakonske skupnosti, oprlo samo na zaslišanje tožnice. Poleg tega ne more biti razvezni razlog o trenutni subjektivni občutek enega izmed zakoncev o nevzdržnosti zakonske zveze, temveč bi to lahko bila samo neka resnična nevzdržnost, ki traja nedoločen čas. Sodišče si mora prizadevati za ohranitev zakonske zveze, še posebej, kadar nastopi začasna motnja v zakonu, kot je npr. zunanji vpliv na labilno stranko, zato bi moralo posebej presoditi po tožencu zatrjevani vpliv sorodnikov na tožnico in pritisk na toženca glede odsvajanja njegove solastnine. Res je, da je toženec zašel v alkohol, vendar se je ozdravil, kar je tožnici znano. Sodišče tudi ni presodilo okoliščine, da zakonska skupnost med zakoncema še vedno v določenem delu obstaja, tožnica tožencu še vedno pere in delno kuha. Tožnica se je tudi izselila iz skupne spalnice šele potem, ko že nekaj časa ni več pil. Končno ponavlja, da zakonska zveza s tožnico ni nevzdržna in da ni razlogov za razvezo zakonske zveze. Pritožba ni utemeljena. Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Prvostopno sodišče je na podlagi dokaznega postopka pravilno ocenilo, da je zakonska zveza za tožnico postala nevzdržna, kar je tožnica v svojem zaslišanju tudi utemeljila. Glede na to, da je sklenitev in prav tako razveza zakonske skupnosti svobodna odločitev vsakega posameznika, mora za sodišče zadostovati, da eden izmed zakoncev sklenjene zakonske zveze ne more ali ne želi več ohranjati. Res je, da je ob trenutnih motnjah v zakonu treba stremeti k ohranitvi zveze, še posebej če so v njej prisotni mladoletni otroci, vendar je tožnica izpovedala, da si želi razvezo zaradi toženčevega pitja, ki traja že ves čas njunega skupnega življenja in v taki zvezi ne more in ne želi več vztrajati. Zato je vsekakor treba upoštevati tožničino željo. Ni pa res, da se je prvostopno sodišče oprlo le na zaslišanje tožnice, saj izpoved tožnika, da tožnica z njim v zadnjem času niti več ne želi govoriti, poleg ostalega zelo dobro kaže na to, da osnovnih elementov, ki omogočajo ohranjanje zakonske skupnosti moža in žene res ni več. Tožnikovo navajanje vpliva sorodnikov na tožnico in pritiska nanj je v tem primeru irelevantno. Prav tako ni pomembno, ali po toženčevem mnenju zakonska zveza delno še obstaja s tem, da tožnica delno še skrbi za tožnika. Zakonca sta si namreč v zakonski zvezi dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati (44. čl. ZZZDR). Ko zakonca nista več pripravljena ali sposobna izpolnjevati teh dolžnosti, ohranjevanje zakonske zveze nima pravega smisla. Drugostopno sodišče ob povedanem zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo nevzdržnost zakonske zveze in z ugoditvijo tožbenemu zahtevku (65. čl. ZZZDR) pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odst. 339. čl. ZPP. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo prvostopnega sodišča (353. čl. ZPP).