Jedro

Uporabo predvidenih pravnih sredstev v postopku zaradi varovanja svojih interesov ni mogoče označiti za nedopustno ravnanje, s tem pa manjka osnovni element odškodninske odgovornosti.

Odločitev, ki se v postopku pravnih sredstev izkaže za nepravilno, ni mogoče označiti za nedopustno ravnanje državnega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in drugotoženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi toženki bili dolžni plačati tožniku 147.250,00 EUR z obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženkama povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi podaja podrobno kronologijo dogajanj v zvezi s pridobivanjem lokacijskega in gradbenega dovoljenja za gradnjo hiše, ter postopkov, ki so tekli na podlagi pravnih sredstev pravnega prednika drugotoženke. Vsi navedeni postopki, ki so bili dolgotrajni, so povzročali pri tožniku negotovost glede njihovega izida, kar je preprečevalo nadaljevanje gradnje, negativno pa vplivalo na njegovo psihofizično in zdravstveno počutje. Napačna naj bi bila prvostopna ugotovitev, da z gradnjo od leta 1991 pa do 2002 ni nadaljeval zaradi finančnih razlogov in psihičnih težav oziroma drugih razlogov. Z njo ni nadaljeval zato, ker so tekli ustrezni pravni postopki. Nepravilno je prvo sodišče tudi uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz takrat veljavne pravne ureditve, po kateri je bilo veljavno lokacijsko dovoljenje predpogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po mnenju tožnika namreč v primeru razveljavitve lokacijskega dovoljenja pade tudi gradbeno dovoljenje. Ob razveljavitvi lokacijskega dovoljenja, torej ne moremo več govoriti o pravnomočnem gradbenem dovoljenju. Tega tudi ne spreminjata pravna mnenja, ki sta jih podala Služba za zakonodajo vlade RS in Ministrstvo za okolje in prostor. Nenazadnje je bilo gradbeno dovoljenje iz leta 1991 z odločbo prvostopenjskega upravnega organa izrečeno za nično. Pravni prednik drugotoženke je vlagal neutemeljena pravna sredstva, kar kaže na njegov očitni namen škodovati tožniku. Ugotovitve drugostopenskih upravnih organov in tudi Vrhovnega sodišča RS pa potrjujejo tožnikovo stališče o tem, da je prvostopni upravni organ ravnal nepravilno, nestrokovno in pravno nesprejemljivo. To še posebej velja za odločbo z dne 30. 08. 2002, s katero je za nično izrekel pravnomočno gradbeno dovoljenje iz leta 1991. Takšno ravnanje pa je nedvomno mogoče označiti kot protipravno. Prvo sodišče pa naj bi tudi kršilo določbe pravdnega postopka, ker se sodbe ne da preizkusiti. V njej namreč niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Dokazov sodišče ni ustrezno presodilo, kot tudi ne ustrezno pojasnilo, zakaj naj bi dejanja toženih strank ne bila protipravna in zakaj naj bi ne bila podana vzročna zveza med protipravnostjo teh dejanj in povzročeno škodo.

Drugotoženka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Razlogi sodišča prve stopnje so namreč jasni in razumljivi in je sodbo v celoti mogoče preizkusiti. Prvo sodišče je povsem jasno utemeljilo, zakaj ravnanja toženk ne šteje za protipravnega, kot tudi, zakaj ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženk in po tožniku zatrjevano škodo. Ta pritožbeni razlog torej ni podan, pritožbeno sodišče pa ne najde tudi kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Prvo sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Enako kot pritožba, je tudi prvostopno sodišče svoje dejanske ugotovitve oprlo na kronologijo poteka upravnih postopkov, kot izhaja iz v postopku vpogledanih upravnih odločb. Ugotovitev prvega sodišča o tem, da tožnik z gradnjo v letu 1992 in 1993 ni nadaljeval iz finančnih razlogov, ima podlago v samem dopisu tožnika, ki ga je naslovil na prvostopni upravni organ (priloga pod A18). V tem dopisu izrecno navaja, da z gradnjo v letu 1992 in 1993 ni nadaljeval iz finančnih razlogov, v letu 1994 pa iz čisto osebnih – psihičnih razlogov. Pravilna je nadalje tudi ugotovitev prvega sodišča, da je imel tožnik veljavno pravnomočno gradbeno dovoljenje, vse do leta 2002 in torej tekoči postopki niso bili ovira za nadaljevanje gradnje. Iz same tožnikove izpovedbe na listovni številki 99 izhaja, da se v obdobju šestih do sedmih let, dokler ni zaprosil za tolmačenje o veljavnosti gradbenega dovoljenja s to problematiko (očitno gradnje) ni ukvarjal. Tako ugotovljena dejstva torej potrjujejo pravilnost prvostopnih zaključkov, da razlog za zastoj v gradnji ni iskati v upravnih postopkih, odločbe izdane v teh postopkih pa vse do leta 2002 tožniku tudi niso onemogočale nadaljnje gradnje. Tudi v pritožbi očitan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan.

Odločitev prvega sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna. Samo vlaganje v zakonu predvidenih in dopustnih pravnih sredstev s strani pravnega prednika drugotoženke ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Pravni prednik drugotoženke je bil upravičen varovati svoje interese, čeprav so se po njem vložena pravna sredstva izkazala za neutemeljena. Vendar pa uporabo predvidenih pravnih sredstev v postopku zaradi varovanja svojih interesov ni mogoče označiti za nedopustno ravnanje, s tem pa manjka osnovni element odškodninske odgovornosti drugotoženke oziroma njenega pravnega prednika.

Tudi ravnanja tožene stranke, zlasti prvostopnega organa, ni mogoče označiti kot nedopustno. Odločitve, ki se v postopku pravnih sredstev izkaže za nepravilno, ni mogoče označiti za nedopustno ravnanje državnega organa. Odpravi napak pri odločitvah v upravnem postopku je namenjen sistem pravnih sredstev. Da bi upravni organi ravnali pri odločanju naklepno z namenom tožniku škodovati pa ne izhaja iz podatkov spisa. Očitno napačna odločitev prvostopnega upravnega organa je bila le odločitev o tem, da se gradbeno dovoljenje z dne 30. 01. 1991 izreče za nično (priloga pod A41). Le ta odločba je preprečevala tožniku nadaljevanje gradnje, ker je v njeni posledici bila izdana inšpekcijska odločba o ustavitvi gradnje. Vendar sta bili obe odločbi v krajšem obdobju po drugostopnem organu odpravljeni. Da bi v tem vmesnem obdobju, ko tožnik v posledici izdanih odločb res ne bi mogel nadaljevati gradnje, le temu nastala škoda, pa tožnik konkretizirano ne navaja. Le za morebitno škodo, ki bi jo tožnik utrpel v krajšem obdobju od izdaje odločbe inšpekcije, pa do njene odprave, če bi šteli, da je odločba z dne 30. 08. 2002 o ničnosti gradbenega dovoljenja iz leta 1991 tako očitno napačna, da predstavlja nedopustno ravnanje, bi bila podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, kot nadaljnji element odškodninske odgovornosti. Da bi tožnik utrpel kakšno škodo prav v tem obdobju in kakšno, pa tožnik ni navedel. Odločitev prvega sodišča je torej tudi materialnopravno pravilna in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ostalem pa se, da ne bi v celoti ponavljalo že v prvostopnih razlogih navedenega, v celoti sklicuje tudi na te razloge, v katerih je vsebovan pretežni del odgovorov na pritožbene trditve.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, drugotoženka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in je bila torej njena vloga v pritožbenem postopku nepotrebna.