Jedro

Tožena stranka sploh ni razčiščevala, kakšne vere je tožnik, ali je morda prestopil oziroma razmišlja bolj v okvirih krščanske vere kot v okvirih muslimanske vere, na kar upravičeno opozarja tožnik v tožbi in zaradi česar je podana kršitev določbe člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel v ZMZ-1. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku pa je dovolj jasno razvidno, da nasprotuje strogemu šiitskemu režimu in da naj bi po njegovih trditvah imel resne težave z režimom, ker je v bolnici govoril o Jezusu in njegovi vlogi pri ozdravitvi, dejanja preganjanja pa naj bi se odražala v zapiranju tožnika v psihiatrične oddelke, tudi v tistega, ki je pod nadzorom Etaalata, in za daljša časovna obdobja in z morebitnimi elementi prisilnega zdravljenja. V času odločanja tožene stranke namreč ni bilo nobenega indica o tem, da bi tožnik imel psihične težave, kar je tožena stranka potrdila na glavni obravnavi. Zato niso bistvene tiste ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem aktu, zaradi katerih je tožena stranka štela, da so tožnikove trditve neverodostojne oziroma zaradi katerih je štela, da ga „ni mogoče priznati za splošno verodostojnega.“ Tožena stranka se ni osredotočila oziroma se sploh ni lotila ključnih vprašanj. Ni razčistila s tožnikom kakšne veroizpovedi je, ali je morda spremenil vero, ali je ateist, ali se noče izreči o svoji veroizpovedi, kakšno je njegovo prepričanje bodisi glede Jezusa bodisi glede režima in varnostne situacije v Iranu. V primeru, da vere ni spremenil iz muslimanske v krščansko, potem bi lahko zaradi poteka časa nevarnost za tveganje z vidika druge alineje prvega in tretjega odstavka 27. člena ZMZ-1 in 26. člena ZMZ-1 bila bistveno zmanjšana, in bi ostalo samo vprašanje, ali bi bil tožnik lahko za državne oziroma varnostne organe sumljiv, spričo splošno znane spremenjene varnostne situacije v Iranu, kjer so proti koncu leta 2022 začeli izvrševati smrtne kazni zaradi upiranja režimu ali zaradi nasprotovanja verskim zakonom.

Pri ugotavljanju dejstev tekom osebnega razgovora in v zvezi s pridobivanjem relevantnih informacij o stanju v državi izvora mora uradna oseba prosilcu postavljati relevantna (pod)vprašanja in razlikovati med razlogi, katere je prosilec navedel, da so ga napeljali, da zapusti izvorno državo, in razlogi zaradi katerih ga je zaradi splošno znanih informacij o stanju v izvorni državi lahko utemeljeno strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve. To je še posebej relevantno v primerih prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, če se njihovi razlogi za pobeg povezujejo tudi z verskimi razlogi. Zato z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja pristojni organ oziroma sodišče države podpisnice EKČP ni(sta) nujno vezan(a) vedno samo na tisti razlog za strah, ki ga prosilec navede v njegovih izjavah, ampak morajo določen razlog za utemeljen strah preveriti po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-2908/2019/5 (1312-07) z dne 18. 9. 2019 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. V obrazložitvi akta pravi, da je prosilec na osebnem razgovoru povedal, da tri njegove sestre in mama živijo v Iranu, brat pa v Angliji. V Iranu je bil samostojni podjetnik, imel je tovarno, v kateri je bilo dvanajst zaposlenih. Izdelovali so pokrove za avtomobilske luči in druge avtomobilske dele. Tovarno je vodil od leta 1387 do leta 1396 (2008 - 2017), pred tem pa je imel podjetje za izdelovanje oblek. Leta 2017 je prenehal z vodenjem tovarne za izdelavo avtomobilskih delov, ker je dobil ponudbo za delo s strani iranske vlade in je pričel delati za vlado. Na vprašanje, kaj je delal za vlado, prosilec ni želel odgovoriti. Navedel je le, da je sodeloval v nekem tajnem projektu, v okviru katerega je podpisal klavzulo, da o njem ne bo govoril. Iran je zapustil četrtega meseca 1397 (junija 2018).

2. V nadaljevanju je prosilec povedal, da je približno sedem mesecev preden je zapustil Iran, odšel na goro Darband na severu Teherana. Dvajset let je vsak vikend hodil na to goro. Ob četrtkih popoldan po službi sta tja odhajala s prijateljem in tam sta prenočila v šotoru. Bilo je zelo varno. Na tisti vikend sta s prijateljem spet odšla na goro. Prišla sta opolnoči, si naredila večerjo in si postavila šotor. Njegov prijatelj je spal v spalni vreči, prosilec pa na spalni vreči, tako da je imel noge izven šotora. V srednji prst na nogi in v notranji del stopala na desni nogi ga je pičila kača. Noga mu je zelo zatekla. Prijatelj mu je z vrvjo zavezal nogo in je želel posesati kri iz rane. Ker nista imela dobrega noža, da bi lahko odprla rano, tega ni mogel narediti. Vse stvari sta pustila na gori, nato pa sta s skupnimi močmi odšla proti dolini. Po 50 metrih prosilec ni mogel več hoditi, prijatelj pa mu tudi ni mogel več pomagati, zato je po telefonu poklical na pomoč. Reševalcem je povedal lokacijo, nato pa sta se vrnila v šotor. Čez tri ure sta prišla reševalca z nosili in ga odpeljala z gore naravnost v bolnišnico. Tja je prišel ob 6.00 zjutraj. Zdravnik mu je rekel, da nimajo zdravila za njegove težave in da ga morajo premestiti v 30 minut oddaljeno bolnišnico Alghadir. Tudi tamkajšnji zdravnik je rekel, da nimajo protistrupa in premestili so ga v tretjo bolnišnico, kjer so ga vzeli v oskrbo. Počutil se je čedalje slabše. Čez 48 ur mu je zdravnik predlagal, naj odide v bolnišnico Emam Hossein, kamor so ga odpeljali z rešilcem. Zdravniku tam ni znal pojasniti, katera kača ga je pičila, zato je zdravnik po izgledu pika določil vrsto kače in odmeril ustrezen protistrup. Na vsake dva dni so mu dajali še druge protistrupe. Njegov srednji prst je v tem času postal čisto črn. Osem dni je bil v urgentnem delu, nato so ga odpeljali na infekcijski oddelek, kjer je dobil antibiotike. Trinajsti dan na tem oddelku se je stanje malo izboljšalo. Lahko je sam hodil na stranišče. Prejemal je tudi infuzijo. V bolnišnici so mu razložili vse o kačjem strupu, da strup počasi uničuje živce in pljuča ter notranje organe. Rano so mu nato samo povijali. Tako je na postelji zaspal, in ko je odprl oči, je videl sestro, njenega otroka in medicinsko sestro, ki so bili zelo veseli. Pojasnili so mu, da je bil 24 ur v komi. Čez dva ali tri dni mu je pri zajtrku ob grizenju tršega kruha iz grla pritekla kri in zdravnik mu je rekel, da je podobna reakcija kot na rokah prišla še v grlo. Lahko je jedel samo še juho in nič trde hrane. Čez nekaj dni, ko je legel k počitku, je ob postelji videl svojo sestro in medicinsko sestro. Povedali so mu, da je bil v komi 48 ur, zdravniki so medtem že poklicali družino in jim rekli, naj pridejo. Kmalu so dali sestri za podpisati obrazec, da dovoli, da mu odstranijo prst na nogi, če bo potrebna amputacija, sestra pa tega ni hotela podpisati. Od takrat naprej se je prehranjeval samo z infuzijo in dvema žlicama juhe. Več mu niso mogli pomagati, samo čistili so mu rane. Kakšen teden ali 10 dni ni mogel vstajati in niti ni mogel hoditi na stranišče. Nekega večera je ležal z zaprtimi očmi, a ni mogel spati. Počutil se je, kot da bo umrl. Ko je odprl oči, je na levi strani, s hrbtom obrnjen proti njemu, stal nek gospod, z brado in dolgo obleko do tal. Pomislil je, da je to njegov konec in da mu bo gospod prebral koran. Gospod se je potem obrnil in prosilec je videl, da v rokah nima korana. Ker ga ni poznal, ga je vprašal, kaj počne, in gospod mu je rekel, naj vstane. Prosilec mu je odvrnil, da za kaj takega ni dovolj zdrav. To sta še enkrat ponovila. Nato ga je gospod prijel za desno roko, jo dvignil in mu dejal, naj se dvigne. Prosilec se je usedel in čutil, da je bolje. Vprašal je gospoda, kdo je, in rekel mu je, da je Jezusov prijatelj, da je zdrav in da lahko vstane. Nato sta govorila o Jezusu. Govorila sta okoli eno uro, nato je prosilec moral na stranišče. Želel je vstati in medicinska sestra, ki ga je videla, je rekla, naj tega ne počne sam. Prišle so še štiri medicinske sestre in ga spraševale, kako to, da lahko sam sedi. Pomagale so mu na stranišče. Po desetih dneh si je umil roke in obraz. Ko si je z milom umival roke, je na roki opazil znak in ugotovil, da ima na dlaneh sledi prstov tega gospoda. V bolnišnici so ga vprašali, kaj se je zgodilo, da je zdrav, in jim je povedal, da je prišel nek gospod s strani Jezusa. Kmalu so bili ob njem vsi v bolnišnici in so se čudili. Naslednji dan po obisku gospoda je že lahko hodil. Kot vsak dan mu je ob 12.00 medicinska sestra z betadinom umivala srednji prst na nogi, ki je kmalu odpadel na tla. Za njim je že rasel nov prst, ki je bil pred tem pokrit s starim prstom. Prišel je zdravnik in s svinčnikom preveril, ali čuti dotik na novem prstu. Potrdil je, da čuti, nakar mu je zdravnik rekel, da ne verjame v čudeže, vendar je to nekaj posebnega.

3. Čez okoli dva dni je ponoči slišal, da nekdo kliče njegovo ime. Odprl je oči in videl osebo v uniformi. Dejal je, da je tam zato, da ga pozdravi, potem pa je odšel ven. Prosilec je odšel za njim z infuzijo v roki in videl, da je zunaj še z eno osebo v uniformi, kmalu pa je odšel do recepcije. Naslednji dan je prišla medicinska sestra z vozičkom za invalide in mu dejala, da gre na drug oddelek. Velik gospod v civilu je prevzel njegove dokumente in ga z dvigalom odpeljal v tretje nadstropje. Tam so bili medicinski tehniki, ki so mu rekli, da je to oddelek za psihične bolezni in da mora nekaj dni ostati tam, da se pozdravi. Medicinski tehnik ga je pregledal in mu predpisal tablete. Ko je pojedel vse tablete, je vse stvari videl štirikratno. Na tem oddelku je bil 21 dni, ljudje tam so bili nori. Prosilec je spraševal zdravnika, zakaj je tam in zakaj mu ne dovoli oditi in zdravnik mu je rekel, da še sam ne ve, kakšne težave ima. Pri njemu je bil ta zdravnik sedemkrat do desetkrat in vsakič mu je rekel, da ne ve, zakaj je tam. Zdravnik mu je tudi rekel, da ve, da je pameten in da lahko sam zaključi, zakaj je tam - če bi govoril o Homeiniju ali pripadnikih muslimanske vere, ne bi imel težav. Ker pa je govoril o Jezusu, pa so nastopile njegove težave.

4. Prosilec je nato še dodal, da je en dan za tem, ko je k njemu prišel Jezusov gospod, prišla njegova sestra in ko ji je hotel povedati, kaj se je zgodilo, je dejala, da že vse ve, kaj se je zgodilo. Sestra močno veruje v Marijo, dejala mu je, da je ona prosila Marijo, da bi se mu to zgodilo in da je to pričakovala.

5. Čez 21 dni na psihiatričnem oddelku mu je zdravnik rekel, da lahko zapusti bolnišnico. Ko je prišel iz stavbe, je bilo tam belo vozilo, iz katerega so izstopile tri osebe, v avtu pa je bil voznik. Z njimi se je moral odpeljati. Dejali so mu, da bo moral odgovoriti na nekaj vprašanj in da bodo sporočili družini, da je odšel z njimi, saj ga je pred bolnišnico prišla pričakat sestra. Odpeljali so ga v neznani del Teherana. Odšli so v neko salonsko stavbo, kjer je bilo vse v enem prostoru. Notri je bilo okoli 60 postelj. Razumel je, da je to bolnišnica za nore izven mesta. Opazil je, da se zaposleni grdo obnašajo do nastanjenih. Tam je spoznal nekega fanta, študenta zadnjega letnika mehanike, ki je bil v bolnišnici zato, ker se je udeležil protestov v bližini hiše Khameneija. Prosilcu so dali v tej hiši tableto, po kateri je spal 48 ur. Ta študent mu je nato povedal, da je to tableta Largadin, ki se uporablja za usmrtitev psov. Zaposleni so zelo pazili, da jo je zares vzel. Študent ga je nato naučil, da je tablete na stranišču izbruhal. Če bi jemal te tablete 10-15 dni, bi postal nor. Dvakrat na teden je govoril s psihiatrom. Od ostalih nastanjenih je izvedel, da je to bolnišnica, ki je pod Etelaatom. Psihiater mu je ob vsakem obisku rekel, naj zamenja zgodbo in ga bodo izpustili. Prosilec mu je odgovoril, da je njegova zgodba resnična in da je to, da ni umrl, Jezusova zasluga in o tem ne bo lagal. Od drugih bolnikov je izvedel, da bodo tiste, ki so znoreli zaradi jemanja tablet, izpustili, tiste pa, ki ne bodo znoreli, pa bodo odpeljali v zapor, kjer bodo nato storili samomor. V tej bolnici je bil tri mesece in 20 dni. Iz te bolnice niso nikoli nikogar odpustili. On je bil zelo priden, pomagal je pri dostavi hrane in podobno. Nekega dne je pomagal pri gradnji stavbe znotraj bolnišničnega kompleksa in uspelo mu je pobegniti. Na cesti je ustavil avto in vozniku je ponudil 100.000 tomanov, da ga odpelje v predel Teherana Ekbatan. Ko se je peljal po avtocesti, je ugotovil, da je bila bolnišnica v predelu mesta Varamin.

6. Odšel je k sestri, sestra je plačala vozniku in ta je odšel. Pri sestri je jedel in se stuširal, nato pa mu je sestra svetovala, naj odide k drugi sestri, ki še ni dolgo na novem naslovu. Ta druga sestra mu je nato kupila letalsko karto in našla osebo, ki mu je lahko pomagala na letališču, saj niso vedeli, ali lahko zapusti državo. Pri tej drugi sestri je bival 10-15 dni, in sicer do odhoda iz države.

7. Na vprašanje, ali ima o tem, da je veliko časa prebil v bolnišnicah, kakšne izvide, ki jih lahko predloži kot dokaz, je prosilec povedal, da jih nima, da pa jih ima mogoče sestra. Pri sestri je tudi potrdilo, da je bil 21 dni na oddelku bolnišnice Emam Hossein za psihične bolnike. Prosilec je obljubil, da bo dostavil kopijo tega potrdila. V zvezi s tem je na začetku osebnega razgovora dejal, da omenjenega zdravniškega potrdila ne more pridobiti po pošti iz istega razloga, kakor ne more pridobiti osebnih dokumentov. Sliko tega potrdila pa bo predložil do konca tedna. Za nastanitev v bolnišnici, ki je trajala tri mesece in 20 dni, nima dokazila in niti izvidov v zvezi s pikom kače, saj takrat o tem ni razmišljal. 8. Na vprašanje, kako ve, da je omenjena bolnišnica pripadala Etelaatu, je prosilec pojasnil, da so mu to povedali ljudje, ki so bili tam. Povedali so, da jih je ujela policija in jih pripeljala tja. Prosilec ve, da ima Etelaat več različnih prostorov na različnih lokacijah. Na vprašanje, naj natančneje opiše bolnišnico, je prosilec dejal, da je šlo za velik salon. Bila so železna vrata, ki so bila od večera do sedmih zjutraj zaklenjena. Poleg salona je bila soba, dolga 10-15 metrov. To je bila soba za izolacijo, v katero so dali koga za dva do tri dni. Na drugi strani salona sta bili dve sobi, kamor je odhajal na pogovore s psihiatrom. Okrog bolnice je bil šest ali sedem metrov visok zid. Bilo je kot v zaporu. Na vprašanje, kako mu je uspelo pobegniti preko zidu, je prosilec dejal, da je medtem, ko je pomagal pri gradnji stavbe, nesel ven zemljo, izven ograjenega dela. Pričel je teči do bližnjega drevesa, kjer se je skril in počakal, da pride mimo kakšen avto.

9. Na vprašanje, ali ima kakšne informacije, da bi ga po zapustitvi Irana kdo od oblasti iskal, je prosilec rekel, da jih pri sestri ni bilo. Nima pa informacij, ali ga je kdo iskal na domu. Živel je sam z mamo, ki se je po njegovem odhodu preselila k sestri. Sestra je čez 10 dni mamino hišo prodala. Iran je zapustil, ker je njegovo življenje ogroženo. Ogrožal ga je režim. Režim v Iranu so muslimani, ki so šiiti in so zelo strogi. Iran je prisoten vsepovsod.

10. Tožena stranka nadalje navaja, da prosilec med postopkom v dokumentacijo upravne zadeve do dne izdaje te odločbe poleg fotografij potnega lista in osebne izkaznice, navedenih v točki 2. te odločbe, ni predložil druge dokumentacije. Svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s težavami zaradi verskih razlogov, saj naj bi imel težave z iransko oblastjo, ker je v bolnišnici govoril o Jezusu in o čudežu, ki ga je v njegovem primeru naredil Jezus (ozdravitev). Ker prosilec v postopku ni predložil listinskih dokazov glede zatrjevanega preganjanja v izvorni državi, je Ministrstvo za notranje zadeve v skladu s 3. odstavkom 21. člena ZMZ -1 upoštevalo okoliščine iz tega določila.

11. Prosilec je razloge za zapustitev izvorne države navedel samostojno in izčrpno. Na vprašanja uradne osebe je odgovarjal tekoče, vprašanjem uradne osebe se tudi ni izmikal. Vsa navedena dejstva vodijo do utemeljenega sklepa, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.

12. Na telefonu ima sliko potnega lista, ki jo bo dostavil v spis preko pooblaščencev, dostavil pa bo tudi slike osebne izkaznice in rojstnega lista. Prosilec je dodatno izpostavil, da ima v Iranu zdravniško potrdilo, ki ga želi predložiti. Ne more ga pridobiti po pošti iz istega razloga, kakor ne more pridobiti osebne izkaznice in potnega lista. Lahko pa pridobi sliko tega potrdila in jo predloži v spis, kar bo storil do konca tedna, kot je povedal na razgovoru. V zvezi z zdravniško dokumentacijo je prosilec kasneje pojasnil, da je potrdilo, ki ga ima sestra, potrdilo o njegovem 21-dnevnem bivanju na oddelku bolnišnice Emam Hossein, drugih potrdil ali izvidov (o piku kače, o nastanitvi v drugi bolnišnici, ki je trajala 3 mesece in 20 dni) pa nima.

13. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da je prosilec dne 6. 9. 2019 v dokumentacijo upravne zadeve predložil fotografijo osebne izkaznice, medtem ko je fotografija potnega lista v dokumentaciji še od prej (v času podaje prošnje). Prosilec pa ni predložil nobenih drugih dokumentov ali dokazil. Ministrstvo za notranje zadeve lahko sprejema za verjetno, da prosilčeva sestra zaradi strahu osebnih dokumentov in drugih listin ni želela pošiljati po pošti, zaradi česar prosilcu ni mogoče očitati, da teh dokumentov v originalu ni predložil v spis. Pač pa je mogoče ugotoviti tudi to, da je prosilec na osebnem razgovoru dne 3. 9. 2019 Ministrstvu za notranje zadeve obljubil, da bo do konca tistega tedna predložil fotografijo zdravniškega dokumenta - potrdila o njegovem 21-dnevnem bivanju v bolnišnici Emam Hossein, pa tega v obljubljenem roku ni storil. Osebni razgovor je bil opravljen na dan 3. 9. 2019 (torek), torej se je rok iztekel na dan 8. 9. 2019 (nedelja). Prosilec fotografije zdravniškega dokumenta ni predložil niti do dne izdaje te odločbe, niti se Ministrstvu za notranje zadeve v zvezi z navedenim ni oglasil ali zaprosil za dodatno podaljšanje roka.

14. Prosilec je Ministrstvu za notranje zadeve poslal fotografiji potnega lista in osebne izkaznice, fotografije zdravniškega potrdila pa ne, čeprav bi bila bistvena pri ugotavljanju dejanskega stanja in bi nedvomno lahko potrdila bistveni del prosilčevih navedb. Ministrstvo za notranje zadeve tudi ocenjuje, da bi prosilec na način, kot je posredoval fotografijo potnega lista in osebne izkaznice, nedvomno lahko posredoval tudi fotografijo zdravniškega potrdila, v kolikor bi bila to njegova želja. Ker prosilec ni ravnal tako, je mogoče utemeljeno zaključiti, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni predložil listinskih dokazov.

15. Iz depeše PLP Brnik z 3. 8. 2019 izhaja, da je prosilec, potem ko so ga zaradi ponarejene osebne izkaznice Poljske, s katero se je legitimiral, obravnavali tamkajšnji policisti, izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Sicer je bila, ko je odhajal iz Irana, njegova ciljna država Anglija, kjer ima brata. Iz prosilčevih navedb je torej očitno, da na svoji poti v Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito v BiH, kjer se je zadrževal kar 11 mesecev, pri čemer tudi ni izpostavil, da ta država zanj kakorkoli ne bi bila varna. Ob odhodu iz Irana je imel za ciljno državo Anglijo, kjer ima brata, med bivanjem v BiH pa si je premislil ter si za ciljno državo izbral Slovenijo, saj so mu rekli, da so tu dobri ljudje. Čeprav je sicer neizpodbitno, da je prosilec svojo namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, izrazil že ob svojem prihodu na letališče Jožeta Pučnika na Brniku, pa je nemogoče spregledati, da je kar 11 mesecev bival v BiH, ne da bi zaprosil za pomoč. Na podlagi navedenih dejstev Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 16. Nadalje Ministrstvo za notranje zadeve razplet dogodkov po piku kače ocenjuje za neverjeten. Ni namreč mogoče verjeti, da je bil prosilec enega dne v tako slabem zdravstvenem stanju, da se je počutil, kot da bo umrl, več dni ni mogel vstati in oditi na stranišče, predhodno je bil dvakrat v komi, potem pa naj bi se naslednji dan zaradi tega, ker ga je obiskal nek človek, ki je zase trdil, da je Jezusov prijatelj, praktično čez noč njegovo zdravstveno stanje toliko popravilo. Tako drastično izboljšanje zdravstvenega stanja, ko je prosilec čez noč prešel iz stanja, ko se je počutil, kot da bo umrl (in to pri opisanih resnih zdravstvenih težavah, kot jih je navedel prosilec zase), v stanje, da se je počutil zdravega, ni mogoče sprejeti za verjetno. Docela neverjetno pa je dejstvo, da se prosilcu zdravstveno stanje ni izboljšalo zaradi zdravil, ampak zaradi enournega pogovora o Jezusu s človekom, ki je bil zanj neznanec in ki je trdil, da je Jezusov prijatelj. Opisanih resnih zdravstvenih težav namreč nedvomno ni mogoče čez noč odpraviti zgolj s pogovorom (pa ne glede na to, o čem pogovor teče).

17. Drugo dejstvo, ki ga Ministrstvo za notranje zadeve ocenjuje za v celoti neverjetno, je prosilčevo nadaljnje navajanje dogodkov naslednjega dne po obisku neznanega človeka. Prosilec je izpostavil, da mu je naslednjega dne medicinska sestra kot vsak dan z betadinom umivala prst, kamor ga je pičila kača. Prst je počrnel in kmalu odpadel na tla, za njim je že rastel nov prst, ki je bil pred tem pokrit s starim prstom. Potrdil je, da čuti, nakar mu je zdravnik rekel, da ne verjame v čudeže, vendar je to nekaj posebnega. Da ljudem udi in deli telesa (roke, noge, prsti), ki so zaradi kakršnegakoli vzroka odstranjeni, ne zrastejo več, ampak človek lahko v veliko primerih naprej živi brez tega dela telesa ali z umetnim nadomestkom (protezo), kadar je to mogoče. 18. Prosilčevim navedbam, da mu je pod odpadlim prstom zrasel nov, zdrav prst, torej sploh ni mogoče verjeti, zaradi česar ni mogoče sprejeti za verjetno, da so se dogodki odvili tako, kot je predstavil prosilec. Docela neprepričljivo namreč je, da bi bila namreč njegova sestra hkrati muslimanka in hkrati močno verjela v Jezusa in Marijo. Muslimanska in krščanska vera namreč ne slonita na istih temeljih, ne molita k istemu bogu in nimata istih verskih pravil in zapovedi.

19. Prosilčeve izjave so glede bistvenih elementov njegove zgodbe neprepričljive in neverjetne. Ministrstvo za notranje zadeve prosilcu ne verjame, da se je njegovo zdravstveno stanje, za katerega je sam trdil, da je bilo izjemno kritično, izboljšalo čez noč zaradi obiska neznanca, ki je trdil, da je Jezusov prijatelj, in zaradi enournega pogovora o Jezusu; ne verjame mu, da mu je odpadel oboleli prst in da mu je zrasel nov in tudi ne verjame, da so se dogodki, ki jih je opisal prosilec, sploh zgodili ali da so se zgodili na način, kot ga je opisal. Navedena dejstva so takšne narave, da ji Ministrstvo za notranje zadeve ne sprejema za resnična. Ni ga mogoče priznati za splošno verodostojnega.

20. Ministrstvo za notranje zadeve prosilcu ne more verjeti, da je imel v Iranu sploh kakršnekoli težave z oblastjo zaradi svojega govorjenja o Jezusu in njegovih čudežih, in torej ni mogoče verjeti, da bi imela iranska oblast sploh kaj proti njemu ter da bi ga iskala. Navedeno še utrjuje prosilčeva navedba, da ga po odhodu iz države pri sestri (kjer je nazadnje bival) ni nihče iskal, dom, kjer je prej živel z mamo, pa je mama po njegovem odhodu iz države tako ali tako prodala. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi navedenega zaključuje, da prosilec za iransko oblast sploh ni bil kakorkoli operativno zanimiv in posledično ne verjame, da je sploh imel kakršnekoli težave z oblastjo oziroma da bi bil deležen kakršnihkoli dejanj preteklega preganjanja in tudi ne, da bi imel kakršnekoli težave ob povratku v svojo izvorno državo.

21. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilec ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je prosilec navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi tako ugotovljenih dejstev ocenjuje, da prosilec ni izkazal splošne verodostojnosti ter da njegovim navedbam glede zatrjevanih težav z iransko vlado zaradi t. i. »verskih razlogov« ni mogoče verjeti. Ker prosilec posledično ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ-1, je Ministrstvo za notranje zadeve v predmetni zadevi ugotovilo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v 2. točki 20. člena ZMZ-1. 22. Tožena stranka tožniku ne verjame, da je imel v Iranu kakršnekoli verske težave (ta izraz je uporabil prosilec sam), zaradi dejstva, da je v bolnišnici govoril o Jezusu in o čudežu, ki ga je Jezus naredil zanj (ozdravitev). Posledično ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da so se opisani dogodki sploh zgodili ali da so se zgodili na način, kot ga je opisal prosilec, prosilec pa tudi ni predložil fotografije zdravniškega potrdila, ki bi lahko dokazal del njegove zgodbe. Ministrstvo jih ne sprejema za resnične. Vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, sta definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago. Na podlagi navedenega Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 23. V tožbi tožnik pravi, da napačno mnenje tožene stranke izhaja iz dejanja obljube tožeče stranke, da bo po osebnem razgovoru pridobila v roku do dne 8. 9. 2019 zdravniško dokumentacijo, ki bo dokazovala njeno bivanje v bolnišnici Emam Hossein. Tožeča stranka je dne 3. 10. 2019 svojemu pooblaščencu posredovala omenjeno dokumentacijo »list 1-5«. Tožeča stranka navedene dokumentacije ni mogla posredovati prej, saj kot je že sama navedla, je pridobivanje dokumentov iz izvorne države po sestri tožeče stranke omejeno in nevarno. Tožeča stranka po pooblaščencu predlaga sodišču, da omenjene listine upošteva kot dokazila omenjenega postopka ter v zvezi s temi dokumenti tudi ponovno zasliši tožečo stranko, ki bo na naroku natančneje pojasnila vsebino omenjenih dokumentov.

24. Tožeča stranka, kot že pravilno ugotavlja tožena stranka, zaproša za mednarodno zaščito iz verskih razlogov, natančneje zaradi izražanja verske vsebine v institucijah izvorne države. Tožeča stranka po obstoječi dokumentaciji drugače ni verna, kot je navedeno v njeni prošnji za mednarodno zaščito. Vprašanja tožene stranke v nadaljevanju postopka pa tudi ne ugotavljajo njenega verskega prepričanja, čeprav bi zaradi verskega manifesta tožeče stranke in ugotovitve resničnega dejanskega stanja bilo potrebno natančneje opredeliti njeno versko prepričanje, določenost veroizpovedi, ki je pogoj za pridobitev mednarodne zaščite. Tožeča stranka zaradi doživetij v Iranu lahko ima težave v vseh muslimanskih državah. Tožeča stranka bi za mednarodno zaščito lahko sicer zaprosila tudi v BiH, vendar tudi iz verskih razlogov lahko obstajajo določeni zadržki. Tožeča stranka je za mednarodno zaščito zaprosila, kakor hitro je to bilo mogoče v prvi državi.

25. V tožbi pravi, da tožena stranka podaja oceno iz stroke medicine, iz stroke religije, čeprav sama verjetno ni izvedenec za omenjeno zatrjevanje, vse brez dokazov. Ali lahko nekomu zraste nov prst in ali muslimanska in krščanska vera ne slonita na istih temeljih bo lahko podal izvedenec primerne stroke, zato tožeča stranka predlaga, kot dokaz: angažiranje izvedenca kirurga, ki naj pojasni ali je mogoč fenomen ponovne rasti prsta na nogi; angažiranje izvedenca teologije, ki naj odgovori na vprašanje ali imata krščanska in muslimanska vera isti izvor, oziroma temeljita na istih temeljih.

26. Po vedenju tožeče stranke je Islam samostojno svetovno verstvo, ampak sloni na temeljih priznavanja Jezusa Kristusa kot enega izmed prerokov in upošteva sorodnost krščanstva, tudi Svetega pisma, ter skupni izvor v Abrahamovem monoteizmu. Navedbam tožene stranke ne gre verjeti in so neverodostojne. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno.

27. Glede ostalih navedb tožene stranke, da tožeči stranki v izvorni državi ne grozi preganjanje, tudi ni mogoče pritrditi. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne opredeli do tovrstnih zaključkov. Ne opredeli se do preganjanja s strani tajne službe Irana, ne opredeli se do nevarnosti, ki so prisotne v Iranu za ljudi, ki manifestirajo določeno videnje na podlagi določene religije, v ničemer ne dokaže svojih navedb o težavah tožeče stranke z iransko vlado, ter ne uporabi v utemeljitvi svojih zaključkov splošnih informacij o izvorni državi, ki bi jih po ZMZ-1 morala upoštevati. Glede na vse navedeno tožeča stranke naslovljenemu sodišču ob izvedbi ponujenih dokazov in ob skrbni presoji vseh navedenih dokazov in dejstev predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje oziroma da sodišče samo spremeni izpodbijano odločbo, tako da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in tožeči stranki prizna status begunca oziroma pravico do subsidiarne zaščite.

28. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da kakor izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je tožnik na osebnem razgovoru 3. 9. 2019 sam navedel, da je pošiljanje dokumentov po pošti nevarno in mu zato sestra ne bo poslala originalnih dokumentov. Tožnik je omenil, da v telefonu že ima sliko potnega lista, iz Irana pa bo pridobil slike osebne izkaznice, rojstnega lista in zdravniške dokumentacije in da bo vse to dostavil do konca tistega tedna (op. ur. osebe: glede na to, da je bil osebni razgovor opravljen 3. 9. 2019, se je tisti teden iztekel na nedeljo, 8. 9. 2019). Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je tožnik dne 6. 9. 2019 v spis predložil barvno fotografijo osebne (identifikacijske) izkaznice, fotografije zdravniške dokumentacije pa ne. Posebej pomembno je dejstvo, da se tožnik v zvezi s to dokumentacijo ni toženi stranki nič oglasil in pojasnil, zakaj zamuja z dostavo dokazil in ni zaprosil za podaljšanje roka. Potrebno je upoštevati dejstvo, da je imel tožnik ves čas pravno pomoč pooblaščencev in da je tovrstno podaljševanje rokov za dostavo dokumentov s strani pooblaščencev nekaj povsem običajnega, kadar imajo posamezni prosilci razloge za zamudo pri dostavi. Tožnik tudi ni obrazložil, zakaj je lahko v nekaj dneh pridobil in predložil fotografijo osebne izkaznice, fotografije zdravniške dokumentacije pa ne. Tožena stranka je imela tako več kot dovolj podlage za zaključek, da tožnik ni sodeloval pri ugotavljanju dejanskega stanja.

29. Tožena stranka dodatno pripominja, da je tožnik slike zatrjevane zdravstvene dokumentacije predložil pooblaščencu šele 3. 10. 2019, torej več dni po tem, ko mu je bila že znano, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in kakšni so razlogi za zavrnitev. Tožena stranka je za to dokumentacijo izvedela šele v tožbi in je pri pripravi odločbe niti ni mogla upoštevati ali se do nje opredeliti. Tožena stranka zato meni, da bi bilo te fotografije zdravniške dokumentacije potrebno obravnavati kot nedopustno tožbeno novoto in jo kot tako zavreči. Tožnik namreč sploh ni pojasnil, zakaj je fotografije osebne izkaznice lahko predložil v obljubljenem roku, fotografij zdravniške dokumentacije pa ne.

30. Tožena stranka v celoti zavrača tožbeno navedbo, da tožnik sicer ni veren, vendar tudi vprašanja tožene stranke v nadaljevanju postopka niso ugotavljala njenega verskega prepričanja, čeprav bi zaradi verskega manifesta tožnika in ugotovitve resničnega dejanskega stanja bilo to potrebno podrobneje opredeliti. Tožena stranka izpostavlja, da tožnik v svojih izpovedbah nikoli ni izpostavil verskega manifesta, kakor je navedeno v tožbi, ampak naj bi osebju v bolnišnici in ostalim zgolj razlagal, da je obisk Jezusovega človeka tisti, ki je pripomogel k njegovi ozdravitvi, česar pa nikakor ne gre enačiti z manifestom (manifest = javna, navadno slovesna izjava oz. razglas, vir: Fran, slovar Inštituta za slovenski jezik). Vsaka posamezna izjava namreč še ne pomeni manifesta.

31. Niti v prošnji in niti na osebnem razgovoru ni omenil, da bi imel v BiH kakršnekoli težave (na katere implicira v tožbi), da bi se mu tam kaj neprijetnega zgodilo, da bi bil tam kakorkoli ogrožen. Tako ne more biti res, da obstajajo verski zadržki pred tem, da bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil že v BiH, če pa se mu v zvezi s tem ni v skoraj enem letu nič zgodilo. Poleg tega je pomembno, da je tožnik v BiH ostal kar 11 mesecev in pol in nenavadno je, da v vsem tem času ni zaprosil za mednarodno zaščito, če jo je res potreboval, kakor ves čas zatrjuje. Tožnik v BiH očitno tudi ni bil povsem brez denarja in nepreskrbljen, saj je iz BiH do Slovenije prišel z redno letalsko linijo. Tudi, če imata krščanstvo in islam nekatere skupne točke, je še zmeraj neizpodbitno to, kar je tožena stranka izpostavila v izpodbijani odločbi: da ni mogoče, da bi bila ena oseba hkrati pripadnik obeh ver, kot prosilec zatrjuje za svojo sestro. Docela neprepričljivo namreč je, da bi posameznik hkrati molil tako k Alahu, kot h krščanskemu Bogu, Jezusu in Mariji. Pri obravnavani tematiki torej ne gre za kakšno zakomplicirano teološko oziroma religiozno vprašanje, ampak za povsem preprosto in jasno dejstvo, ki je bilo v izpodbijani odločbi tudi obširno obrazloženo.

32. V upravnem sporu je tožnik predložil svojo pisno izjavo z dne 27. 8. 2020,v kateri prosi za odobritev dokumentov za prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pravi, da od dne 20. 1. 2020 dela kot prostovoljec v Centru starejših občanov A. Z njegovim delom so zadovoljni tako zaposleni kot stanovalci, zato je za svoje delo dobil pohvalo, ki jo prilaga pismu, v katerem poudarjajo, da bi ga zelo radi zaposlili, vendar to ni mogoče, ker nima delovnega dovoljenja. Tu živi že skoraj eno leto in je bolj ali manj sam, brez pravih prijateljev, brez stika z zunanjim svetom, brez prave službe in sredstev za preživetje. Pravi, da so to osnovne človekove pravice, ki si jih vsi zaslužijo, ni pa jih sam deležen. Kljub vsem težavam, pravi, da njegovo srce ostaja odprto za druge, pomoči potrebne ljudi. Ni pozabil na svojo mamo, ki mu je vedno govorila, naj kljub težavam vedno pomaga drugim. Zato vsak dan z velikim veseljem hodi na delo v Center starejših občanov, tudi ob nedeljah in praznikih. Kljub temu, da je trenutno v težkem položaju, ga delo zelo osrečuje in bi svoje varovance zelo pogrešal, če tam ne bi mogel več delati.

33. V pripravah na glavno obravnavo je sodišče pozvalo obe stranki, da predložita morebitne relevantne informacije o aktualnem stanju v izvorni državi tožnika glede njegovega (ne)utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

34. V odgovoru z dne 31. 1. 2023 Ministrstvo za notranje zadeve pojasnjuje, da pri odločanju o prošnji tožnika ni uporabilo informacij o izvorni državi, ker zavzema stališče, da ni bila podana notranja skladnost njegovih izjav. Posledično je Ministrstvo za notranje zadeve zaključilo, da ni mogoče sprejeti za verjetno, da so se dogodki v prosilčevi izvorni državi odvijali na način, kakor ga je predstavil tožnik. Pri tem je odločilnega pomena, da v konkretnem primeru ni šlo za nekonsistentno, neprepričljivo in kontradiktorno podajanje zgolj nepomembnih dejstev, ki z razlogi za zapustitev izvorne države ne bi bili neposredno povezani, temveč za dejanske razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Ker tožnik ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena in je podajal neprepričljive in neverjetne izjave, Ministrstvo za notranje zadeve takih izjav glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ni preverjalo z informacijami o izvorni državi. Ob tem tožena stranka pravi, da se sklicuje na ustaljeno upravno-sodno prakso. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 145/2014 izhaja: _„Iz splošnih in specifičnih informacij namreč v primerih, ko prosilec izkazuje specifične individualne okoliščine namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča praviloma ni mogoče dobiti podatkov, ki bi take specifične okoliščine potrjevale.“_ Ministrstvo za notranje zadeve vztraja, da tožnikovim izpovedim o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih je zatrjeval (odpadel prst po piku kače ter novo zrasli prst tik za tem, popolna ozdravitev po stanju večdnevne kome zaradi srečanja s človekom z dolgo brado – Jezusovim prijateljem, v situacijo močno vpeta tožnikova sestra, ki je zagreta muslimanka, a hkrati močno verjame tudi v Jezusa in Marijo...) ni bilo mogoče verjeti, ker niso bile verjetne in prepričljive. Pri tako predstavljenem stališču tožena stranka vztraja in pojasnjuje, da zaradi navedenega v postopek ne bo predložila kakršnihkoli informacij o izvorni državi tožnika.

35. V pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2023 tožeča stranka pravi, da sodni postopek traja že več kot tri leta. To vse vpliva na tožnikovo psiho. Dne 7. 1. 2022 je bil tožnik 14 dni na zdravljenju v psihiatrični kliniki v Ljubljani zaradi prilagoditvene motnje, duševne in vedenjske motne zaradi uživanja alkohola in zaradi neopredeljene fobične anksiozne motnje. Sklicuje se na mnenje lečečega zdravnika prof. dr. T. T. Pri tožniku je bila v ospredju socialna in bivalna problematika, v obravnavo je bila vključena tudi socialna služba. Tožniku so predpisali terapije in redno kontrolo pri psihiatru. Iz navedenega je razvidno, da bi se tožniku v primeru vračanja v Iran zdravstveno stanje znatno poslabšalo in bi tožnik ob tem znatno trpel. Lahko bi prišlo tudi do samomorilnih misli, oziroma obstajala bi nevarnost samomora. Tožnik sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Savran proti Danski (št. 57467/15 z dne 7. 12. 2021) v zvezi s sodbo Paposhvili proti Belgiji (41738/10 z dne 13. 12. 2016).

36. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika, vpogled v odpustno pismo Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, postavitev izvedenca psihiatra mnenje lečečega zdravnika, zaslišanje priče R. R. (vabiti na naslov Društvo bolnikov s Huntingtovo boleznijo in svojcev, Ziherloava 41, Ljubljana), ki bo potrdila, da tožniku vključenost v prostovoljno delo koristi, vpogled v potrdilo Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, ki potrjuje tožnikov depresivno simptomatiko. V zvezi s pozivom sodišča prilaga novejše informacije o stanju v izvorni državi (_Amnesty international - IRAN 2021; Human Rights Watch, World Report 2020 - Iran 14. 1. 2020; United States Commission on International Religious Freedom (UNSCIF) Annual Report 2020; Radio Farda - Iran Intelligence &439; People&439: Who Showed Interest In Chirstianity #39; 4. 5. 2020 interest - in christianity-/29921102.html: Iran: UN experts alarmed by escalating persecution, 22. Avgust 2022; 2021 Report on International Religious Freedom: Iran - OFFICE OF INTERNATIONAL RELIGIOUS FREEDOM, JUNE 2, 2022; Humanists UK at IN calls for Iran to abolish the death penalty for blasphemy and apostasy, March, 18. th, 2022; End blasphemy laws - Iran, 3. 8. 2021; Iran: two mensentenced to death for »blasphemy«, 4.5.2021_; in druge.

37. Tožnik je še pojasnil v tej vlogi, da je po poklicu industrijski oblikovalec. Njegova specialnost so posebna orodja za plastiko in kovino, ki se vlivajo - vbrizgajo na posebnih strojih. Imel tudi manjšo tovarno s temi stroji in dvanajst zaposlenih. Po naročilu je delal izdelek čudnih oblik. Vse je dobil plačano. Kasneje se je izkazalo, da dela posamezne dele za B, ki so se uporabljali v vojni v Siriji. O tem si zaradi nezaupanja na osebnem razgovoru ni upal govoriti.

38. Dne 14. 2. 2023 je sodišče prejelo naslednji odgovor tožene stranke, v katerem ministrstvo pravi, da je prvič seznanjeno z dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik, to je odpustno pismo psihiatrične klinike UKC, mnenje zdravnika z dne 14. 4. 2022 in opažanje psihologinje S. S. iz Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov z dne 2. 12. 2021. Pravi, da nihče ni nikoli prej predložil nobenih listin o zdravstvenem stanju tožnika, čeprav je tožnik imel pooblaščence. Tožnik tudi nikoli ni omenil zdravstvenih težav. Meni, da je treba vso zdravstveno dokumentacijo šteti kot tožbeno novoto. Glede predloženih informacij o stanju v izvorni državi pa tožena stranka pravi, da gre za informacije, ki se nanašajo na odpadništvo, izražanje verske svobode v zvezi s sprejemom druge vere, širjenje krščanske vere, sodelovanje v hišnih cerkvah, izražanje kritičnih stališč do verskih in drugih avtoritet v Iranu, proteste v podporo iranskim ženskam. Zato te informacije niso relevantne, ker tožnik ne sodi v nobeno od opisanih kategorij. V nadaljevanju za vsak konkreten sklop informacij tožena stranka utemeljuje, zakaj tožnik ne spada v predmetno skupino, ki je podvržena tveganju. Tožnik nikoli ni izražal sovraštva do Mohameda, ni kritiziral islama, ni izkazoval političnih dejanj, ki izzivajo režim, ni žalil prerokov. Zato tudi ni mogoče sprejeti, da bi mu karkoli od naštetega pripisovala iranska oblast. Tudi, če bi sprejeli za verjetno, da bi oblast katera izmed naštetih dejanj pripisala tožniku, ni mogoče trditi, da bi tožniku _a priori_ sledila smrtna kazen ali mučenje, kar izhaja iz nekaterih predloženih informacij (str. 1 – drugi odstavek; str. 2 - prvi odstavek; str. 3 – drugi in četrti odstavek). Pravi, da je poročilo Danske službe za preseljevanje in Danskega sveta za begunce iz februarja 2018 eno najbolj izčrpnih in relevantnih in to poročilo izkazuje drugačno stanje od tistih, ki jih je predložil tožnik glede pripisovanja nasprotovanju islama. Vendar pa tožnik v to skupino ne spada. Tožnik nikoli ni trdil, da je spremenil vero, vere ni širil in je ni propagiral. Zgolj omenjanje Jezusa kot akterja čudeža še ne pomeni širjenja vere ali propagiranje sovraštva do islama. Težav z družinskimi člani tudi ni pričakovati, saj mu je sestra pomagala pobegniti iz Irana. Tožbena novota je tudi trditev, da se je izkazalo, da je tožnik izdeloval posamezne dele za mige, ki so se uporabljali v vojni v Siriji, pri čemer pa v postopku ni navajal, da bi bil to razlog za strah pred preganjanjem.

39. Po razpisu glavne obravnave je pooblaščenka tožnika dne 23. 2. 2023 predlagala preklic obravnave in da naj sodišče najprej postavi izvedenca psihiatra, da ugotovi, ali je tožnik sposoben za zaslišanje in ali razume pomen svojih dejanj. Predložila je mnenje zdravnika dr. T. T., iz katerega izhaja, da bi obravnava lahko privedla do razvoja hude depresivne epizode in hudega tveganja za samomorilno vedenje. Priložila je tudi krstni list z dne 6. 10. 2019 in potrdilo evangeličanskega župnijskega urada Ljubljana, da se tožnik redno udeležuje obredov in se aktivno vključuje v skupnost. 40. V odgovoru z dne 23. 2. 2023 tožena stranka pravi, da tožnik nikoli ni sporočil, da je opravil obred krsta v Evangeličanski cerkvi. Sprašuje se, zakaj niso te listine v spis predložili pooblaščenci že prej. Predlaga, da se to šteje za tožbeno novoto.

41. Sodišče je 4 dni pred glavno obravnavo obvestilo obe stranki v zvezi s predlogom pooblaščenke tožnika za preklic glavne obravnave zaradi zdravstvenega stanja tožnika, da prisotnost tožnika na glavni obravnavi ni potrebna, da sodišča na podlagi predloženih listin sprejema, da zdravstveno stanje tožnika ni takšno, da se lahko udeleži glavne obravnave in da bo sodišče glavno obravnavo izvedlo brez tožnika. Iz tega razloga je tudi odpovedalo vabilo za tolmačenje tolmaču za farsi jezik.

42. Kljub navedenemu je tožnik prišel na glavno obravnavo skupaj s pooblaščenko, prisotna pa je bila tudi predstavnica tožene stranke. Tožnik je bil na glavni obravnavi prisoten, ni pa bil več prisoten ob razglasitvi sodbe. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v listine upravnega spisa. Izmed listin in dokazov, ki jih je tožnik predložil oziroma predlagal v upravnem sporu, pa je sodišče vpogledalo samo v naslednje listine: izvid in mnenje specialista psihiatrije prof. dr. C. C. z dne 14. 4. 2022 v zvezi z zdravljenjem v ambulanti v Azilnem domu (listovna št. A8); odpustno pismo Univerzitetne psihiatrične klinike z dne 7. 1. 2022 (listovna št. A9); poročilo psihologinje D. D. iz Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov z dne 2. 12. 2021 (listovna št. A 10); mnenje specialista psihiatrije prof. dr. C. C. z dne 23. 2. 2023 (listovna št. A13). Preostale dokazne predloge tožeče stranke je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, vključno s poročili o stanju v izvorni državi iz obdobja pred spremenjeno varnostjo situacijo v Iranu v drugi polovici leta 2022, ki jih je predložila tožeča stranka v upravnem sporu, vključno s predlogom za zaslišanje tožnika, vključno s postavitvijo izvedenca, saj je glede na konkretno naravo nezakonitosti v izpodbijanem aktu sodišče moralo zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je zavrnilo omenjene dokazne predloge, ker so bili nepotrebni za razsodbo. Pooblaščenka tožnika je sodišče opozorila na določilo 80. člena Zakona o pravdnem postopku in da naj mu bo v primeru, če bi se ugotovilo, da se tožnik ni sposoben zagovarjati, postavljen skrbnik za poseben primer.

43. Tožba je utemeljena.

44. Tožena stranka je zaradi napačnega razumevanja, razlage in uporabe materialne določbe devetega, osmega in sedmega odstavka v zvezi s peto in/ali drugo alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 storila tudi več procesnih kršitev in posledično je v vseh bistvenih elementih nepopolno ugotovila dejansko stanje. Zato sodišče ne more (zgolj določene) pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja odpraviti z dopolnitvijo ugotovitvenega postopka v sodnem postopku, ampak je moralo zadevo vrniti toženi stranki, da v novem upravnem postopku, ki je po argumentiranem stališču Sodišča EU „ključna faza“ za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev in okoliščin v zvezi z mednarodno zaščito,1 še enkrat odloča o prošnji tožnika za status begunca oziroma subsidiarno zaščito. Tak je tudi primarni zahtevek tožeče stranke.

45. To pomeni, da sodišče ni vrnilo zadeve toženi stranki v ponovno odločanje zaradi splošno znanih spremenjenih varnostnih razmer v Iranu proti koncu leta 2022, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe zlasti za tiste državljane Irana, ki so lahko sumljivi z vidika možnosti, da so sovražni režimu oziroma da po mnenju oblasti spodkopavajo varnost države in jim zato grozijo hude kazni, preganjanje ali resna škoda.2

46. Neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU se namreč ne razteza tudi na vprašanje posledic, kadar sodišče države članice v sodbi ugotovi oziroma razsodi, da je izpodbijani akt pristojnega organa za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito nezakonit. Države članice EU imajo namreč procesno avtonomijo pri vprašanju _„morebitnih posledic razveljavitve odločbe“,3_ zoper katero je vloženo pravno sredstvo. Zakonodajalec EU s sprejetjem Procesne direktive 2013/32/EU ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Zato lahko države članice določijo, da je treba spis po taki razveljavitvi vrniti temu organu, da ta sprejme novo odločbo.4 Delno procesno avtonomijo imajo države članice glede vprašanja, ali sodišče lahko presodi izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito namesto pristojnega organa. Ta avtonomija je delna, ker mora sodišče države članice EU samo v primeru nespoštovanja sodnih odločb s strani pristojnega organa v ponovnem postopku v morebitnem novem upravnem sporu zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah prevzeti pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, četudi nacionalna ureditev te pristojnosti sodišča ne bi predvidevala.5 Vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo.

47. Zmotna uporaba materialnega prava se v konkretnem primeru nanaša na določbo devetega, osmega in sedmega odstavka v zvezi s peto ali/in drugo alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Iz določil devetega in osmega odstavka izhaja, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti veroizpovedi ali ateizmu ali zaradi drugega prepričanja, mnenja ali stališča, ki ga državni režim preganja, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima tovrstne lastnosti, ki se preganjajo s strani državnega aparata prisile, ampak je bistveno, ali takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode iz 24. člena ZMZ-1,6 in - v primeru statusa begunca - če obstaja vzročna zveza med enim izmed predpisanih razlogov in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji.7

48. Po stališču Sodišča EU je treba pojem „politično prepričanje“ razlagati široko, lahko gre za mnenje, stališče ali prepričanje o zadevah, povezanih s potencialnimi subjekti preganjanja (državni aparat, vlada, družba ali politika), pri čemer gre za zadeve , povezane s politiko in z metodami teh subjektov.8 V tem kontekstu je mednarodna zaščita namenjena tudi varstvu pravice do svobode mnenja in izražanja iz 11. člena Listine EU o temeljnih pravicah,9 ki vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.10 Izražanje nekaterih mnenj, stališč ali prepričanj, ki niso neposredno in očitno politična, lahko „subjekte preganjanja“ glede na posebne okoliščine države izvora tega prosilca privedejo do tega, da takim mnenjem, stališčem ali prepričanjem pripišejo naravo „političnih prepričanj“ v smislu člena 10(1)(e) in (2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.

49. V konkretnem primeru tožena stranka sploh ni razčiščevala, kakšne vere je tožnik, ali je morda prestopil oziroma razmišlja bolj v okvirih krščanske vere kot v okvirih muslimanske vere, na kar upravičeno opozarja tožnik v tožbi in zaradi česar je podana kršitev določbe člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel v ZMZ-1.11 Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku pa je dovolj jasno razvidno, da nasprotuje strogemu šiitskemu režimu in da naj bi po njegovih trditvah imel resne težave z režimom, ker je v bolnici govoril o Jezusu in njegovi vlogi pri ozdravitvi, dejanja preganjanja pa naj bi se odražala v zapiranju tožnika v psihiatrične oddelke, tudi v tistega, ki je pod nadzorom Etaalata, in za daljša časovna obdobja in z morebitnimi elementi prisilnega zdravljenja. V času odločanja tožene stranke namreč ni bilo nobenega indica o tem, da bi tožnik imel psihične težave, kar je tožena stranka potrdila na glavni obravnavi.12

50. Zato niso bistvene tiste ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem aktu, zaradi katerih je tožena stranka štela, da so tožnikove trditve neverodostojne oziroma zaradi katerih je štela, da ga „_ni mogoče priznati za splošno verodostojnega.“_ Sem spadata ugotovitvi tožene stranke, da ni mogoče sprejeti za verjetno drastično izboljšanje zdravstvenega stanja, ko je prosilec čez noč prešel iz stanja, ko se je počutil, kot da bo umrl, v stanje, da se je počutil zdravega, ker naj bi tožnika v bolnici obiskal Jezusov prijatelj, s katerim se je tožnik pogovarjal o Jezusu, in da se prosilcu ni zdravstveno stanje izboljšalo zaradi zdravil, ampak mu je Jezusov prijatelj dejal, naj vstane, ker je zdrav; kasneje naj bi tožnik na svojih dlaneh tudi videl sledi prstov tega gospoda. Nadalje, tožena stranka tudi ni (tožniku) verjela, da bi tožnikova sestra, ki je muslimanka, močno verovala v Marijo, saj po mnenju tožene stranke muslimanska in krščanska vera ne slonita na istih temeljih, ne molita k istemu bogu in nimata istih verskih zapovedi.

51. To niso bistvene stvari za ugotavljanje razloga za preganjanje iz pete in/ali druge alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v zvezi z devetim, osmim in sedmim odstavkom 27. člena ZMZ-1, kajti enako (na primer) tudi ne more biti predmet dokazne ocene o verodostojnosti spremenjenega verskega prepričanja, ki se povezuje s političnim prepričanjem, vprašanje, ali je mogoče verjeti nekemu prosilcu (v hipotetičnem drugem primeru), da je devica Marija „brezmadežno“ rodila, ali pa da je Jezus Kristus vstal od mrtvih zato, da je nase prevzel „grehe“ tega sveta oziroma določenih vernikov. Tožnik namreč lahko govori malo verjetne ali celo neverjetne ali pa nenavadne stvari o vplivu Jezusa in molitve njegove sestre na njegovo ozdravitev, a so ob tem z vidika ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito v konkretnem primeru ključna druga vprašanja zaradi pravilne uporabe devetega, osmega in sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1 in sicer: - Ali je tožniku mogoče verjeti, da je v bolnici razširjal vest o tem, da je ozdravel zaradi Jezusa oziroma njegovega posredovanja? - Ali mu je mogoče verjeti, da je bil tožnik zaradi razširjanja tega mnenja v bolnici identificiran s strani varnostnih sil in posledično za 21 dni zaprt v psihiatrični oddelek bolnice Emam Hossein v tretjem nadstropju13 (pred tem je bil v bolnici Emama Khomeini),14 kjer ga je obravnaval zdravnik Semnani, potem pa je bil prepeljan še v drugo institucijo izven Teherana, v bližini kraja Varamin, ki je spadala pod varnostno službo Eteelata, kjer so delali pazniki z gumijavkami, in da naj bi bil tam podvržen določenim substancam (Largardin) proti svoji volji v trajanju 3 mesecev in 20 dni?15 - Ali bi bil tožnik lahko za državne organe sumljiv ob njegovi vrnitvi v Iran kot sovražni element, ki spodkopava varnostno situacijo v Iranu zaradi njegovega (deloma) političnega in morda deloma tudi verskega prepričanja, razširjanja mnenja ali morda veroizpovedi iz devetega odstavka 27. člena ZUS-1? - Povsem odprto je tožena stranka pustila tudi vprašanje tožnikove veroizpovedi v času odločanja o njegovi prošnji, ali pa njegovega političnega prepričanja glede na to, da je na osebnem razgovoru povedal, da ga ogroža režim v Iranu.

52. Tožena stranka se ni osredotočila oziroma se sploh ni lotila teh ključnih vprašanj. Ni razčistila s tožnikom kakšne veroizpovedi je, ali je morda spremenil vero, ali je ateist, ali se noče izreči o svoji veroizpovedi, kakšno je njegovo prepričanje bodisi glede Jezusa bodisi glede režima in varnostne situacije v Iranu. V primeru, da vere ni spremenil iz muslimanske v krščansko, potem bi lahko zaradi poteka časa nevarnost za tveganje z vidika druge alineje prvega in tretjega odstavka 27. člena ZMZ-1 in 26. člena ZMZ-1 bila bistveno zmanjšana, in bi ostalo samo vprašanje, ali bi bil tožnik lahko za državne oziroma varnostne organe sumljiv, spričo splošno znane spremenjene varnostne situacije v Iranu, kjer so proti koncu leta 2022 začeli izvrševati smrtne kazni zaradi upiranja režimu ali zaradi nasprotovanja verskim zakonom.

53. Zaradi navedenih napak in pomanjkljivosti je tožena stranka kršila procesne določbe prvega in drugega odstavka 22. člena in prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 zlasti, osmo alinejo in deveto alinejo tega člena ter tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Upravno sodišče je namreč že večkrat opozorilo toženo stranko na napačno razumevanje sodne prakse Vrhovnega sodišča,16 ki jo tožena stranka ponavlja v izpodbijanem aktu, češ da iz omenjenih sodnih odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.

54. To stališče namreč drži pod pogojem, da je uradna oseba v ugotovitvenem postopku v zadostni meri izpolnila obveznost sodelovanja s prosilcem v tem smislu, da mu je postavila vsa pravno-relevantna (pod)vprašanja in da je v sodelovanju s prosilcem razčistila dejansko stanje. To pomeni, da pri ugotavljanju tveganja za preganjanje ali resno škodo pristojni organ ni nujno vezan in omejen na tista dejstva, ki jih samoiniciativno navede prosilec, še posebej ne, če so določena relevantna dejstva o državi izvora prosto dostopna in bi jih organ (ali sodišče) moral(o) poznati.17 Ustavno sodišče RS pravi, da mora v azilnem postopku pristojni organ po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu.18 Po stališču Ustavnega sodišča RS mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.19

55. Pri ugotavljanju dejstev tekom osebnega razgovora in v zvezi s pridobivanjem relevantnih informacij o stanju v državi izvora mora uradna oseba prosilcu postavljati relevantna (pod)vprašanja in razlikovati med razlogi, katere je prosilec navedel, da so ga napeljali, da zapusti izvorno državo, in razlogi zaradi katerih ga je zaradi splošno znanih informacij o stanju v izvorni državi lahko utemeljeno strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve. To je še posebej relevantno v primerih prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, če se njihovi razlogi za pobeg povezujejo tudi z verskimi razlogi. Zato z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja pristojni organ oziroma sodišče države podpisnice EKČP ni(sta) nujno vezan(a) vedno samo na tisti razlog za strah, ki ga prosilec navede v njegovih izjavah,20 ampak morajo določen razlog za utemeljen strah preveriti po uradni dolžnosti.21 V takih okoliščinah ne drži, kot pravi tožena stranka, ki se sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, da „_sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami_,“ saj naj bi bil obseg presoje vezan na trditveno podlago. Sodišče EU, na primer, celo pravi, da „_glede na to, da ni nujno, da prosilec za mednarodno zaščito lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, in da poleg tega status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita, mora načeloma pristojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca“.22_ Zato se tudi v konkretnem primeru navedeno izkaže za nepravilno uporabljen standard iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. 56. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2023 pojasnjuje, zakaj ni pridobila in upoštevala nobenih informacij o stanju v izvorni državi in se pri tem sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014. Vendar je Ustavno sodišče že tri leta pred sodno odločbo Vrhovnega sodišča zgolj z vidika 18. člena Ustave ter ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice razsodilo, da je omenjeno stališče Vrhovnega sodišča protiustavno in v nasprotju s 3. členom EKČP. V zadevi I Up 145/2014 je namreč Vrhovno sodišče spremenilo sodbo Upravnega sodišča in je tožbo zoper odločbo ministrstva za notranje zadeve zavrnilo s stališčem, oprtim na četrti odstavek 22. člena tedanjega ZMZ, da pristojnemu organu ni treba upoštevati informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca.23 Ustavno sodišče je sprejelo interpretacijo, ki se je ujemala z interpretacijo Upravnega sodišča, ki jo je to razvilo na podlagi metod razlage prava EU o azilu, da je izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, po naravi stvari mogoče preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v izvorni državi. Po presoji Ustavnega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je dopustil, da pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, posegel v pravico iz 18. člena Ustave, ki je absolutna.24 Ker v konkretnem primeru tožnik prihaja iz Irana, kjer je splošno znano, da je varnostna situacija za (potencialne) oporečnike vladajočega režima zelo problematična, njegov zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ni očitno neutemeljen. Zato bi tožena stranka tako z vidika ugotavljanja statusa begunca kot tudi z vidika subsidiarne zaščite morala pridobiti in upoštevati tudi aktualne informacije o stanju v Iranu.

57. Nenazadnje tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. izhaja, da zgoraj omenjena široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot „razloga za preganjanje“ v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja „_upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno kulturno komponento.“25_ To pa v primeru prosilca za mednarodno zaščito iz Irana ni možno brez upoštevanja relevantnih informacij o stanju v izvorni državi.

58. V zvezi z neupoštevanjem sodelovalne dolžnosti tožene stranke na podlagi člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU pri ugotavljanju dejstev in okoliščin v spletu razlogov za ugoditev tožbi ima posebno težo tudi dejstvo, da je tožena stranka po eni strani štela, da bi bila fotografija zdravniškega potrdila v zvezi z bivanjem tožnika v psihiatričnem oddelku bolnice Emam Hossein „_bistvena pri ugotavljanju dejanskega stanja in bi lahko potrdila bistveni del prosilčevih navedb“,_ pri čemer je tožnik na osebnem razgovoru dne 3. 9. 2019 povedal, da bo predložil kopijo tega potrdila do konca tedna, ko je bil opravljen osebni razgovor. Da ima omenjeno potrdilo, je samoiniciativno povedal tudi ob podaji prošnje dne 6. 8. 2019, vendar ga uradna oseba ob podaji prošnje ni pozvala, da predloži to potrdilo v določenem roku. Tudi na osebnem razgovoru tožena stranka tožniku ni pojasnila, da mora potrdilo predložiti pred izdajo izpodbijane odločbe oziroma v določenem roku, roka mu niti ni postavila in ga ni opozorila na posledice, če tega ne bo storil. Dne 18. 9. 2019 je izdala izpodbijani akt in se je med drugim sklicevala na to, da ni predložil omenjenega potrdila. Tožnik je nato omenjeni dokaz predložil ob podaji tožbe na Upravno sodišče 6. 10. 2019. 59. Tudi z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je z opisanim načinom odločanja oziroma z izpodbijanim aktom tožena stranka storila kršitev procesne komponente prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma standardov stroge in natančne ocene tveganja, ko zahtevek tožnika v zvezi z 3. členom EKČP ni očitno neutemeljen.26 Procesne določbe, ki služijo učinkovitemu vodenju postopka, morajo biti strogemu preverjanju tveganja z vidika 3. člena EKČP prilagojene, to pomeni, primerno fleksibilno uporabljene tudi, kadar je v postopku odprto vprašanje zmožnosti tožnika pravočasno pridobiti dokaz glede tveganja kršitve pravice iz 3. člena EKČP27 oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

60. Iz zgoraj navedenega sledi, da je sodišče moralo tožbi ugoditi zaradi napačne uporabe določil devetega, osmega in sedmega odstavka 27. člena ZMZ-1 v zvezi s peto in/ali drugo alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, in zaradi kršitve določb tretje alineje tretjega odstavka 21. člena, 22. člena in osme ter devete alineje prvega odstavka 23. člena in člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Izpodbijani akt se odpravi in vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

61. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati aktualne informacije o stanju v Iranu in tudi z vidika verodostojnosti upoštevati vse predložene listine in dokaze pod pogojem, da bo tožnik še naprej imel zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ni očitno neutemeljen. Ker bo v postopku morala poskusiti ugotavljati dejstva s ponovnim, natančnejšim in celovitejšim osebnim razgovorom s tožnikom, bo morala biti ob tem v upravnem postopku pozorna na sposobnost tožnika glede njegovega procesnega sodelovanja v skladu z določbami ZUP (na primer 49. člen), upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede razlage materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1Glej na primer: Alheto, C-585/16, odst. 103, 116; Torubarov, C-556/17, odst. 64; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 99. 2Primerjaj predmetno pravno situacijo z odločitvijo Vrhovega sodišča v zadevah: X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022, odst. 11; X Ips 32/2022 z dne 9. 11. 2022, odst. 10-12. 3Torubarov, C-556/17, odst. 47. 4Ibid. odst. 146. 5Ibid. odst. 72-74. 6P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 25-26. 7Glej osmi odstavek 27. člena ZMZ-1 in sodbi Sodišča EU v zadevah: Y. in Z., C-71/11, C-99/11, odst. 51; P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 24. 8Ibid. odst. 26-27. 9Ibid. odst. 28. 10Ibid. odst. 29. 11Po tej določbi je dolžnost države članice, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje. 12Zapisnik o glavni obravnavi z dne 27. 2. 2023, str. 2-3. 13Da ima potrdilo o bivanju na oddelku za psihiatrične bolezni bolnice Emam Hossein in da bo potrdilo dostavil, je povedal na osebnem razgovoru (Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 3. 9. 2019, str. 6). 14Ibid. str. 3. 15Ibid. str. 5, 6. 16Glej sodne odločbe Vrhovnega sodišč v zadevah I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. 17M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 366; J.K and others v. Sweden, odst. odst. 87, 90, 98; F.G. v. Sweden, odst. 115, 126; Ilias and Ahmed v. Hungary, odst. 141, 148; M.M., C-277/11, odst. 66. 18U-I-238/06-19, 7. 12. 2006, odst. 11. 19U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, odst. 18; Up-763/09-19, 17. 9. 2009, odst. 6; U-I-238/06-19, 7. 12. 2006, odst. 11. 20Glej: F.G. v Sweden. App. no. 43611/11, 23. 3 2016, odst. 156-157 in _mutatis mutandis_: M.O. v. Switzerland, App. no. 41282/16, 20.6.2017, odst. 89 v povezavi z odst. 85 in 78. 21Glej na primer: M.A.M. c. Suisse, Req. 29836/20, 26. 4. 2022, odst 64-65. 22H. N., C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 34. 23Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16, 20. 10. 2011, odst. 9. 24Ibid. odst. 18. 25P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 33. 26Bahhadar v the Netherlands, App. no. 145/1996/764/965, 19. 2. 1998, odst. 35-36, 45. 27Ibid. odst. 41-45.