Jedro

Za presojo vprašanja, ali je družbenik imel aktivno ali pasivno vlogo v družbi, je pomembno stanje v času nastanka terjatve oz. v tem času dejansko vzpostavljena notranja razmerja med družbeniki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da je nedopustna izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v I., opr. št. Ig 1997/00162, upnika Z. T. d.d., zoper dolžnika M. S., zaradi izterjave zneska 1.201.972,00 SIT spp ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 178.070,00 SIT, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, ni ocenilo in o tem izpodbijana sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je materialno pravo napačno uporabilo. Pravilno je sicer ugotovilo, da je bila družba P. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, zmotno pa je uporabilo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-35/00-77. Citirana odločba vsebuje izrecno napotilo sodišča, kaj vse je potrebno upoštevati pri presoji, kateri družbeniki so bili pasivni družbeniki. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju s citirano odločbo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se terjatev nanaša na obveznost družbe, ki je nastala zaradi nevračila kredita, ki ga je v letu 1990 najela pri banki in to obveznost je leta 1992 plačala tožena stranka. Tožnik je bil ob nastanku obveznosti edini ustanovitelj in družbenik (tudi po sklenitvi pogodbe z dne 5.4.1995, saj novi družbeniki niso bili nikoli vpisani v sodni register, za to tožnik ni poskrbel). Terjatev je nastala v času, ko je družbo vodil tožnik kot edini družbenik. Prav novi družbeniki bi v smislu citirane ustavne odločbe lahko dokazali svojo pasivnost in neodgovornost za obveznost, ki je predmet izvršbe, saj je ta nastala, ko družbeniki sploh še niso bili, ko je družbo v celoti vodil kot edini družbenik tožnik, vse to pa ob dejstvu, da niso bili nikoli vpisani v sodni register, ker tega tožnik, kljub pismeni zavezi (v pogodbi o odtujitvi poslovnega deleža) ni predlagal. Citirana ustavna odločba sodišču nalaga, da pri presojanju aktivnosti družbenika presoja tudi, kako so bila notranja razmerja urejena z notranjimi akti družbe. Sodišče je prezrlo določbo 5. točke pogodbe z dne 5.4.1995, s katero se je tožnik zavezal v roku 15-ih dni predlagati vpis sprememb v sodni register, odstopil pa je šele 6.3.1996. Sodišče prve stopnje ni ocenilo (oziroma razlogi sodbe so v nasprotju z listinami) zapisnika druge skupščine z dne 6.3.1996, ko se je tožnik obvezal plačati toženi stranki terjatev, ki je predmet izvršbe, ki je nastala v času, ko je bil edini družbenik in je najeto posojilo tudi porabil. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 417. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) - ne gre za prehod obveznosti proti družbi, ampak za obveznosti družbe (in družbenika) proti tretjemu. Zmoten je zaključek o dogovoru, da je družba obljubila tožniku sredstva za kritje sporne terjatve. O tem je tožnik le izpovedal. Če je res tak dogovor obstajal - navzven, proti toženi stranki ne učinkuje, tožnik bi lahko terjal izpolnitev tega dogovora, pa tega ni storil. Nobenega smisla ne bi imela zaveza tožnika na skupščini, če naj bi mu sredstva zagotovila družba, saj bi v takem primeru terjatev poravnala sama družba. Morda ni odveč nasprotni argument: če tožnik ni odgovoren za sporno obveznost, kateri družbenik je potem odgovoren? Novi družbeniki gotovo ne, saj je obveznost nastala v času, ko je bil tožnik edini družbenik in direktor družbe, z notranjim aktom družbe je to obveznost na skupščini družbe izrecno prevzel - gre za izrecno pisno pogodbo med družbeniki glede konkretne sporne obveznosti. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi določbo 8. čl. Zakona o sodnem registru - vpis v sodni register proti tretjim učinkuje od dneva vpisa; kdor se zanese na podatke v registru, ga škodljive posledice ne zadenejo, nihče se ne more sklicevati, da ni poznal vpisanih podatkov. Tožnik je vedel, da je vpisan kot edini družbenik in direktor družbe, vpisa sprememb v sodni register ni izpolnil, tožena stranka se je na stanje v registru zanesla in se po tem ravnala, drugi družbeniki niso nikoli bili vpisani v sodni register kot družbeniki. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zato sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, saj je odgovornost tožnika kot družbenika v celoti listinsko izkazana, tako za stanje v sodnem registru, kot za konkretno obveznost, ki je bila predmet pogodbe med družbeniki (2. skupščina družbe). Za sporno obveznost je bil odgovoren tožnik že pred izbrisom družbe iz sodnega registra, na podlagi pismenega dogovora med družbo in družbeniki. Kljub temu, da je za svojo obveznost vedel in za dejstvo, da je vpisan kot edini družbenik in direktor družbe, pa ni izkoristil nobene od možnosti, ki jih je imel ob uveljavitvi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Sodba, po kateri naj bi bil prost obveznosti, je nezakonita, predstavlja pa tudi kršitev ustavnih pravic tožene stranke (enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic). Zato predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži, da toženi stranki povrne pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje odločbe dalje, v 15-ih dneh.

Tožnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril. Navaja, da ustavna odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-35/00-77 predstavlja materialnopravno podlago, na kateri je tožnik utemeljeval svoj tožbeni zahtevek. Navaja, da z odstopom kot direktorja družbe 10.2.1996, so ga ostali družbeniki odrezali od informacij, do katerih je bil upravičen kot družbenik, onemogočili so mu kakršenkoli vpliv na poslovanje družbe P. d.o.o. Zavedal se je položaja, v katerem je družba živela praktično od dotacij, ki jih je prejemala s strani večinskega družbenika T. P. investicije, zato je predlagal družbenikom ustrezne ukrepe. V odgovor na to so ga družbeniki dejansko izrinili iz družbe. Sodišče je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno zaključilo, da je tožnik imel v izbrisani družbi položaj pasivnega družbenika. Edini kriterij, za katerega bi se lahko reklo, da ni podan, je ta, da je sporna terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja z izvršbo, dejansko nastala še v času, ko je bil tožnik edini družbenik družbe. Tega tožnik ni nikoli zanikal. Kljub temu pa so zaključki tožene stranke, da bi se ostali družbeniki brez problema izognili plačilu te obveznosti, preuranjeni. Navedena obveznost je obveznost družbe P. d.o.o. in ne tožnika osebno. Novi družbeniki so z vstopom v družbo sprejeli stanje družbe, kakršno je bilo v trenutku pristopa. Pozneje je res prišlo do dogovora, po katerem naj bi terjatev poravnal tožnik osebno, vendar le pod pogojem, da mu tožena stranka izplača njegove terjatve, ki jih je imel do nje. Družba P. oz. E. P. d.o.o. svojega dela dogovora ni izpolnila, zato ni nastopila obveznost tožnika, da poravna sporno terjatev tožene stranke. Že tožena stranka ugotavlja, da gre za notranji dogovor, ki proti tretjemu, to je proti njej, ne velja. Navedeni dogovor je bil veljaven pod pogojem, ki se ni uresničil, zato je dogovor prenehal veljati, tožnik je bil prost svojih obveznosti, ki bi jih lahko uveljavljala le družba, ne pa tožena stranka. Opozarja, da kriteriji, postavljeni v ustavni odločbi, ne predstavljajo pogoje, ki morajo biti v vsakem primeru podani kumulativno. Gre za izhodišča, ki omogočajo sodiščem v konkretnih primerih temeljito presojo položaja stranke, ki uveljavlja svojo pasivnost. Napačno je stališče, ko očita tožniku malomarno opravljanje dolžnosti direktorja, ker da bi bil odgovoren za to, da pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža z dne 5.4.1995 ni bila izvedena v sodnem registru. Tožnik je za to pooblastil odvetnika, s čimer je izpolnil svoje dolžnosti, ki jih je imel kot direktor družbe. Jasno pa je, da ni bil dolžan plačevati takse za vpis kot fizična oseba, ampak je to bila dolžnost družbe. Zato predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži sicer, kot navaja pritožba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se terjatev (ki se izterjuje v izvršilnem postopku opr. št. Ig 1997/00162) nanaša na obveznost družbe P. d.o.o. (ki je nastala zaradi nevračila kredita, ki ga je družba najela v letu 1990 pri Splošni banki Koper), katero je leta 1992 tožena stranka poravnala banki, saj izpodbijana sodba govori o "dolgu družbe do Z. T." (2. odst. 4. strani izpodbijane sodbe), kot tudi ne drži, da je sodišče prezrlo, da je bil tožnik v času nastanka omenjene terjatve edini ustanovitelj in družbenik družbe P. d.o.o. (kot tudi po sklenitvi "pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 5.4.1995", saj novi družbeniki niso bili nikoli vpisani v sodni register, za to tožnik ni poskrbel), saj vse to iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja (stran 3, 4 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila leta 1996 sklenjena sodna poravnava med toženo stranko in družbo P. d.o.o., s katero se je slednja (zastopana po tožniku kot direktorju družbe) zavezala terjatev poravnati toženi stranki do 9.3.1996, na skupščini družbe 6.3.1996 (priloga A 3 spisa) pa se je tožnik obvezal, da bo poskušal prestaviti rok plačila in se obvezal, da bo poravnal obveznosti iz sodne poravnave (2. odst. 4. strani in 6. odst. 6. strani izpodbijane sodbe), vendar se sodišče prve stopnje do teh dejstev ni opredelilo, v nadaljevanju obrazložitve pa se je oprlo na tožnikovo izpoved, da "sta se z družbenikom J. Z. dogovorila, da mu družba izplača 2.000.000,00 SIT, in da on poravna terjatev tožene stranke in se odpove vsem zahtevam do družbe..." (7. odst. 6. strani izpodbijane sodbe in 3. odst. 7. strani izpodbijane sodbe), kar pa pritožba utemeljeno napada in očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz cit. zapisnika druge skupščine družbe z dne 6.3.1996, na kateri je tožnik odstopil kot direktor družbe in prekinil delovno razmerje v družbi, namreč ne izhaja, na kar pravilno opozarja pritožba, dogovor, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje - to je pogojevanje poravnave terjatve toženi stranki s tem, da družba tožniku izplača 2.000.000,00 SIT, o tem je tožnik le izpovedal, izvedeni dokazi pa takega dogovora ne potrjujejo. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je torej pomanjkljiva in izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tudi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Vse to pa je narekovalo sodišču druge stopnje, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj (v skladu z 8. čl. ZPP) ter se opredeli do vseh odločilnih dejstev, na katera opozarja tudi pritožba in nato v zadevi ponovno odloči. V obravnavani zadevi namreč ni odločilno zgolj dejstvo, kot zaključuje prvostopenjsko sodišče, da je bil tožnik po 6.3.1996, ko je kot direktor odstopil, "odrinjen od informacij in mu je bil onemogočen vpliv na poslovanje družbe", temveč je za presojo vprašanja, ali je družbenik imel aktivno ali pasivno vlogo v družbi, pomembno stanje v času nastanka terjatve oz. v tem času dejansko vzpostavljena notranja razmerja med družbeniki (kredit najet v letu 1990, sodna poravnava v letu 1996, sprejete obveznosti tožnika ob odstopu kot direktorja družbe 6.3.1996). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP ), pri čemer napotki sodišču prve stopnje izhajajo že iz razlogov tega sklepa. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (165. čl. ZPP).