Jedro

Pri toženi stranki se je skupinska delovna uspešnost za posamezne nivoje spremljala glede na različne kriterije (ki so bili tudi različno ponderirani), s tem da je tožena stranka tožničino plačo obračunavala in izplačevala le ob upoštevanju enega kriterija, pa še tega ni uporabljala pravilno. Kljub temu tožnica ni upravičena do celotne vtoževane razlike v plači, ampak le do razlike v plači do plače, obračunane v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe ter merili in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku izreka tako, da se v tem delu sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka I. d.d., ..., je dolžna tožeči stranki Z.Ž., obračunati razliko v plači oziroma nadomestilu plače za obdobje od 1. 8. 2000 do 31. 5. 2005 v skupni višini 7.946,84 EUR bruto in sicer: za mesec avgust 2000 bruto plačo v znesku 91,68 EUR, za mesec september 2000 bruto plačo v znesku 74,39 EUR, za mesec oktober 2000 bruto plačo v znesku 90,44 EUR, za mesec november 2000 bruto plačo v znesku 82,35 EUR, za mesec december 2000 bruto plačo v znesku 124,30 EUR, za mesec januar 2001 bruto plačo v znesku 171,52 EUR, za mesec februar 2001 bruto plačo v znesku 220,79 EUR, za mesec marec 2001 bruto plačo v znesku 253,73 EUR, za mesec april 2001 bruto plačo v znesku 226,61 EUR, za mesec maj 2001 bruto plačo v znesku 170,29 EUR, za mesec junij 2001 bruto plačo v znesku 169,39 EUR, za mesec julij 2001 bruto plačo v znesku 194,75 EUR, za mesec avgust 2001 bruto plačo v znesku 209,73 EUR, za mesec september 2001 bruto plačo v znesku 233,24 EUR, za mesec oktober 2001 bruto plačo v znesku 218,56 EUR, za mesec november 2001 bruto plačo v znesku 209,55 EUR, za mesec december 2001 bruto plačo v znesku 194,23 EUR, za mesec januar 2002 bruto plačo v znesku 176,64 EUR, za mesec februar 2002 bruto plačo v znesku 159,70 EUR, za mesec marec 2002 bruto plačo v znesku 260,63 EUR, za mesec april 2002 bruto plačo v znesku 248,52 EUR, za mesec maj 2002 bruto plačo v znesku 308,66 EUR, za mesec junij 2002 bruto plačo v znesku 202,51 EUR, za mesec julij 2002 bruto plačo v znesku 73,69 EUR, za mesec avgust 2002 bruto plačo v znesku 0,091 EUR, za mesec september 2002 bruto plačo v znesku 1,13 EUR, za mesec oktober 2002 bruto plačo v znesku 21,64 EUR, za mesec november 2002 bruto plačo v znesku 77,69 EUR, za mesec december 2002 bruto plačo v znesku 84,06 EUR, za mesec januar 2003 bruto plačo v znesku 77,95 EUR, za mesec februar 2003 bruto plačo v znesku 109,94 EUR, za mesec marec 2003 bruto plačo v znesku 127,14 EUR, za mesec april 2003 bruto plačo v znesku 39,64 EUR, za mesec maj 2003 bruto plačo v znesku 128,11 EUR, za mesec junij 2003 bruto plačo v znesku 117,45 EUR, za mesec julij 2003 bruto plačo v znesku 109,12 EUR, za mesec avgust 2003 bruto plačo v znesku 134,40 EUR, za mesec september 2003 bruto plačo v znesku 143,91 EUR, za mesec oktober 2003 bruto plačo v znesku 171,77 EUR, za mesec november 2003 bruto plačo v znesku 255,45 EUR, za mesec december 2003 bruto plačo v znesku 133,34 EUR, za mesec januar 2004 bruto plačo v znesku 105,87 EUR, za mesec februar 2004 bruto plačo v znesku 102,44 EUR, za mesec marec 2004 bruto plačo v znesku 110,75 EUR, za mesec april 2004 bruto plačo v znesku 111,17 EUR, za mesec maj 2004 bruto plačo v znesku 93,39 EUR, za mesec junij 2004 bruto plačo v znesku 54,30 EUR, za mesec julij 2004 bruto plačo v znesku 49,08 EUR, za mesec avgust 2004 bruto plačo v znesku 90,43 EUR, za mesec september 2004 bruto plačo v znesku 90,43 EUR, za mesec oktober 2004 bruto plačo v znesku 80,03 EUR, za mesec november 2004 bruto plačo v znesku 94,38 EUR, za mesec december 2004 bruto plačo v znesku 107,75 EUR, za mesec januar 2005 bruto plačo v znesku 158,12 EUR, za mesec februar 2005 bruto plačo v znesku 146,91 EUR, za mesec marec 2005 bruto plačo v znesku 157,74 EUR, za mesec april 2005 bruto plačo v znesku 156,08 EUR, za mesec maj 2005 bruto plačo v znesku 174,77 EUR, od teh razlik plačati pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki za obdobje od avgusta 2000 do vključno januarja 2002 tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, pa vse dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, ki za obdobje od februarja 2002 do vključno maja 2005 tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, pri čemer za plačilo zakonskih zamudnih obresti veljajo pogoji potrjene prisilne poravnave iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007. Kar zahteva tožeča stranka več iz naslova razlik v plačah in obresti, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati razliko v odpravnini v znesku 828,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2005 dalje do plačila, pri čemer za izplačilo zakonskih zamudnih obresti veljajo pogoji potrjene prisilne poravnave iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007. Kar zahteva tožeča stranka več iz naslova odpravnine in obresti, se zavrne.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati razliko v plači oziroma nadomestilu plače za obdobje od 1. 8. 2000 do 31. 5. 2005 v skupni višini 7.946,84 EUR bruto in po posamičnih mesečnih bruto zneskih razlike v plači oziroma nadomestila plače, kot to izhaja iz prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe. Poleg tega je v prvem odstavku izreka odločilo, da je dolžna tožena stranka od teh bruto mesečnih zneskov razlike v plači plačati pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati razlike v plači (oziroma v nadomestilu plače) v skupnem znesku 4.642,94 EUR, od posamičnih mesečno določenih neto zneskov pripadajoče plače pa plačati tudi zakonske zamudne obresti od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, in sicer vse dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice ter ob upoštevanju pogojev potrjene prisilne poravnave iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007. Kar je tožnica zahtevala več iz naslova razlik v plači in obresti, je v drugem odstavku izreka zavrnilo. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati razliko v odpravnini v znesku 828,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2005 dalje, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice, pri čemer za izplačilo obresti od razlike odpravnine veljajo pogoji prisilne poravnave iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007. Kar je tožnica zahtevala več iz naslova odpravnine in obresti, je v četrtem odstavku izreka zavrnilo. V petem odstavku izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.493,77 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe nepravilno označilo toženo stranko, saj je pravi naziv tožene stranke I., d.d., ... in ne zgolj i. d.d.. V pritožbi nadalje navaja, da je tožena stranka plače tožnici v vtoževanem obdobju znižala nezakonito. Na podlagi obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče zaključiti, da tožena stranka s sprejetimi Merili in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti, ki so veljala v spornem obdobju, zaposlenih sploh ni seznanila. To izhaja tudi iz izpovedbe priče L.P., ki je bila odgovorna za obračun plač in za predmetna Merila in kriterije sploh ni vedela. To pomeni, da merila in kriteriji, po katerih je tožena stranka dejansko obračunavala plačo iz naslova delovne uspešnosti, niso bila vnaprej določena, prav tako pa jih ni dosegalo vsaj 90 % delavcev. Zaradi tega je bilo zniževanje osnovne plače tožnici iz naslova skupinske delovne (ne)uspešnosti povsem nezakonito. Na takšen način je tožena stranka na svoje zaposlene zgolj prenašala breme slabega poslovanja, kar pa je nedopustno. Plani, ki jih je postavil nadzorni svet tožene stranke, so bili povsem nerealni in so bistveno odstopali od dejansko doseženih planov v večletnem obdobju. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili skupinski kriteriji in merila vnaprej določeni in delavcem vnaprej poznani ter da so določbe podjetniške kolektivne pogodbe s prilogo 1 skladne z določbo 4. odstavka 43. člena SKPgd in 4. odstavkom 44. člena panožne kolektivne pogodbe. Takšni zaključki pa so nepravilni. Ob tem je sodišče prve stopnje glede dejstva, ali so Merila in kriteriji v skladu z določili SKPgd in panožne kolektivne pogodbe, nekritično sledilo zaključku izvedenke, čeprav gre za pravno vprašanje. Znižanja plače po kriteriju K1, ki ga je izračunala izvedenka, sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj znižanja ne bi smelo biti. Ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo o pripadajoči razliki v plači oziroma nadomestilu plače, je napačna tudi odločitev o pripadajoči razliki v odpravnini. Odločitev sodišča prve stopnje pa je nepravilna tudi glede tega zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov razlike v plači in sicer tistih, ki so zapadli v plačilo po 17. 3. 2002. Terjatve, ki so zapadle v plačilo po 17. 3. 2002, do 22. 5. 2007 niso dosegle glavnice, zato niso prenehale teči, ko so dosegle znesek glavnice. Posledično je nepravilna tudi odločitev o višini povrnitve pravdnih stroškov.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je predmetni spor po vsebini enak sporu naslovnega sodišča pod opr. št. I Pd 94/2009. Tožena stranka zato navaja enake pritožbene navedbe, ki pa jih v predmetnem sporu še razširja na pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke ne imela določb o večkratnem obračunavanju skupinske delovne uspešnosti, t.j. o skupinski oceni za delovne skupine, v kateri je delavec delal in za podjetje kot celoto. 122. člen podjetniške kolektivne pogodbe je namreč izrecno določal, da se skupinska delovna uspešnost pri toženi stranki ugotavlja za podjetje kot celoto in za profitni center družbe ali program. Takšen način obračunavanja (skupna uspešnost na nivoju družbe in uspešnost na nivoju delovne skupine) je bil uporabljen tudi od sprejema podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1998 dalje. V podjetniški kolektivni pogodbi sicer ni izrecno zapisano, da so merila za ugotavljanje skupinske učinkovitosti za družbo kot celoto enaka kot za skupinsko oceno posamezne skupine, vendar pa to ne pomeni, da meril za uspešnost družbe kot celote ni bilo. Za ugotavljanje skupinske delovne uspešnosti podjetja kot celote so analogno veljale določbe 123. in 124. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Ocena skupinske uspešnosti na nivoju družbe kot celote je bila nujna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotovitvi skupinske delovne uspešnosti tožnice upoštevati uspešnost tako na nivoju delovne skupine kot tudi na nivoju podjetja kot celote in pri tem upoštevati alternativen izračun sodne izvedenke B.A.. Ker tega ni storilo, je v prvem in drugem odstavku izreka sodbe zmotno odločilo v zadevi. Tožena stranka je že v svoji zadnji pripravljalni vlogi iz maja 2007 pojasnila, da zaradi izjemnega padca realizacije v letu 2004 in nerealno izkazovanih zalog in terjatev, do začetka leta 2005 plana realizacije za 2005 ni mogla pripraviti. Zato se je mesečno izračunavanje realizacije plana izračunavalo glede na plan preteklega leta. Ker pa so bili ti rezultati zelo nizki, je vodstvo podjetja v soglasju s predstavnikom sindikata in sveta delavcev doseglo pravno dopusten dogovor, da se do sprejema plana realizacije za leto 2005 upošteva količnik kolektivne uspešnosti iz decembra 2004 (tako za nivo podjetja kot celote kot tudi za nivo skupnih dejavnosti, t.j. 0,70). V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker je napačno sledilo izvedenkini oceni, posledično pa je tožnici prisodilo napačno ugotovljene mesečne razlike izplačanih plač (ki niso upoštevale dogovorjene ocene kolektivne uspešnosti za prvo polletje 2005). Iz tega razloga je tudi napačen obračun razlike v odpravnini, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo glede preračuna bruto plače v neto plačo. Ker tožena stranka ni glavna delodajalka tožnice bi se v skladu s šestim odstavkom 117. člena Zakona o dohodnini morala uporabiti 25 % davčna stopnja na posamezen prejemek, česar pa del izreka, ki določa neto zneske izplačil, ne upošteva.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbah zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločilo in da ji je s sodbo opr. št. I Pd 1276/2005 z dne 25. 9. 2007 v celoti ugodilo. Zoper navedeno odločitev se je pritožila tožena stranka (razen glede obveznosti plačila 9.146,00 SIT). Njeni pritožbi je pritožbeno sodišče ugodilo s sklepom opr. št. Pdp 137/2008 z dne 4. 12. 2008. Izpodbijani del sodbe je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške pa pridržalo za končno odločbo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V citiranem sklepu je pritožbeno sodišče opozorilo, v čem so bile pomanjkljivosti sodišča prve stopnje pri ugotovitvi dejanskega stanja in katera pravno pomembna dejstva mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno izvedlo dokaze, ki jih je izvedlo že pred izdajo sodbe opr. št. I Pd 1276/2005 z dne 25. 9. 2007, zaslišalo priče Z.G., M.V., I.D., tožnico, pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo – finance B.A., ponovno zaslišalo tudi pričo L.P. in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana po obeh strankah pavšalno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Teh pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče ni zaznalo. Nepravilno oziroma pomanjkljivo označbo tožene stranke v uvodu izpodbijane sodbe, na katero opozarja tožnica v pritožbi (in ki ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP), bo lahko prvostopenjsko sodišče na podlagi člena 328 ZPP kadarkoli popravilo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča in z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki, z zaslišanjem priče L.P., Z.G., M.V., I.D. in tožnice, po pridobljenem izvedeniškem mnenju izvedenke finančne stroke B.A. in po dopolnitvi tega mnenja, utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za obračun plač oziroma nadomestila plač utemeljen do višine 7.946,86 EUR bruto in da je prav tako utemeljen tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike v odpravnini do višine 828,64 EUR. Sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo glede prisojenih neto nominalnih zneskov razlik v plači oziroma nadomestila plače in delno glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od teh neto zneskov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pri toženi stranki v spornem obdobju zaposlena na delovnem mestu finančni referent vse do 30. 5. 2005, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A3). V vtoževanem obdobju je bila tožnici izplačevana nižja osnovna plača, kot pa je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in aneksom k pogodbi o zaposlitvi oziroma kot bi ji pripadala, upoštevaje njena napredovanja v višje plačilne razrede. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile tožnici plače (oziroma nadomestila plače) v spornem obdobju izplačane v nižjih zneskih na račun negativne ocene skupinske delovne uspešnosti, pri čemer ta nižja plača (oziroma nadomestilo plače) ni bilo nižje od izhodiščne plače, določene s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) oziroma s Kolektivno pogodbo za dejavnost trgovine (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (na kar je opozorilo že pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 137/2008 z dne 4. 12. 2008), da je v določenih primerih in pod pogoji, ki jih določa SKPgd oziroma panožna kolektivna pogodba, delavcem mogoče znižati osnovno plačo tudi, če ne dosegajo vnaprej določenih delovnih rezultatov, ki so merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko (43. člen SKPgd, 44. in 46. člen panožne kolektivne pogodbe, določbe podjetniške kolektivne pogodbe). V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela tožena stranka v času veljavne podjetniške pogodbe (ta pogodba je pričela veljati 1. 11. 1998 in je bila v veljavi tudi v vtoževanem obdobju) sprejeta tudi Merila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, plače na podlagi delovne uspešnosti pa so bile opredeljene v podjetniški kolektivni pogodbi v členih od 120 do 133. Ugotavljanje in obračunavanje skupinske delovne uspešnosti je bilo določeno v podjetniški kolektivni pogodbi v členih od 122 do 126. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke), da se je skupinska delovna uspešnost za posamezne nivoje spremljala glede na različne kriterije (ki so bili tudi različno ponderirani) s tem, da je tožena stranka tožničino plačo obračunavala (in izplačevala) le ob upoštevanju enega kriterija, pa še tega ni uporabljala pravilno. Glede na to je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka upoštevalo variantni izračun sodne izvedenke za razliko v plači oziroma nadomestilu plače, kjer je izvedenka upoštevala pravilen kriterij K1 (kriterij ustvarjenega prihodka), ostala kriterija K2, K3 – kriteriji obračanja zalog in kriteriji višine terjatev) pa na plačo nista vplivala (ta kriterija je izvedenka opredelila s koeficientom 1 in ju ponderirala tako, kot to izhaja iz Meril in kriterijev za ugotavljanje plače na podlagi delovne uspešnosti).

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je takšen način izračuna tožničine pripadajoče plače (oziroma nadomestila plače), kot ga je pripravila sodna izvedenka finančne stroke, pravilen. Ob tem dodaja, da je pritožbeno sodišče že v sodbi opr. št. Pdp 1135/2010 z dne 13. 1. 2011 (šlo je za identičen primer, kjer je delavec tožene stranke vtoževal od tožene stranke obračun in izplačilo razlike v plači in razlike v odpravnini iz naslova negativno ocenjene skupinske delovne uspešnosti) zavzelo stališče, da je bil izračun sodne izvedenke (izvedensko delo je tudi v citirani zadevi opravila sodna izvedenka B.A. na enak način) in kateremu je sledilo tudi sodišče prve stopnje v citirani zadevi, pravilen.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice in tožene stranke, da bi bila tožnica upravičena do celotne vtoževane razlike v plači (oziroma razlike v odpravnini) oziroma da bi bilo potrebno njen tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožnica je bila do prisojene razlike v plači upravičena upoštevajoč določbe podjetniške kolektivne pogodbe ter Meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti, pri čemer se je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi do vsebine 122. člena podjetniške kolektivne pogodbe (kar v pritožbi izpodbija tožena stranka).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici poleg pripadajočih bruto zneskov razlik v plači (oziroma nadomestilu plače), ki jih je tožnici prisodilo v nominalni višini, odločilo tudi, da je dolžna tožena stranka tožnici za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja izplačati tudi nominalne neto zneske razlik v plači oziroma nadomestila plače. Obračunavanje in izplačevanje ter stopnjo prispevkov in davkov urejata Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) in Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.). Po členu 353/2 Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz drugega in tretjega odstavka 352. člena predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, od odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. Davki in prispevki se obračunavajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (člen 352/6 Zakon o davčnem postopku), razen tega pa je davčna obremenitev odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se lahko spreminjajo. Zaradi tega je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ker je v izpodbijani sodbi tožnici prisodilo poleg pripadajočih bruto razlik v plači tudi konkretne nominalne mesečne zneske neto razlik v plači. Glede na navedeno je nebistvena pritožbena navedba tožene stranke (ki sicer predstavlja tudi pritožbeno novoto), da ni glavni delodajalec tožnice in da zato neto zneski razlik v plači niso izračunani v pravilni nominalni višini.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri določitvi teka zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto razlik v plači oziroma od pripadajoče razlike v odpravnini. Zakonske zamudne obresti od pripadajočih neto razlik v plači (oziroma nadomestilu plače) so z ozirom na določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) prenehale teči za terjatve, ki so dospele v plačilo do 17. 3. 2002. Pri teh terjatvah je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla višino glavnice pred 22. 5. 2007, s tem dnem pa je stopil v veljavo Zakon o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je črtal določbo 376. člena Obligacijskega zakonika. To pomeni, da so zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov razlik v plači prenehale teči za terjatve, ki so dospele v plačilo do 17. 3. 2002, v konkretnem primeru torej za terjatve do vključno januarja 2002. Februarska plača je bila namreč tožnici izplačana 18. 3. 2002, tožena stranka pa je z izplačilom pripadajoče neto razlike v plači prišla v zamudo z 19. 3. 2002. To pomeni, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od mesečnih razlik v plači za obdobje od februarja 2002 dalje, ki tečejo od vsakomesečne zapadlosti do plačila (in ne tako, kot jih je to omejilo sodišče prve stopnje). Ker je tudi tožničina terjatev iz naslova razlike v odpravnini zapadla v plačilo po 17. 3. 2002, je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od razlike v odpravnini, ki tečejo od zapadlosti pa vse do plačila (in ne dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, kot je to odločilo sodišče prve stopnje). Pri odločanju o pripadajočih zakonskih zamudnih obresti pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ppn 127/2007 z dne 17. 12. 2007 (kar sicer med strankama niti ni bilo sporno).

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke delno spremenilo odločitev o neto pripadajočih razlikah v plači, na pritožbo tožnice pa odločitev o zakonskih zamudnih obrestih tako, kot izhaja iz zgoraj navedenega, za kar je imelo podlago v 5. alineii 358. člena ZPP. Ker v preostalem niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče glede preostalega pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe ni spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče glede stroškov postopka na prvi stopnji obe pritožbi zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (peti odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker sta stranki s pritožbama uspeli le v neznatnem delu oziroma le glede stranskih terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.