9. 3. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Antona Mirta, Leskovec pri Krškem, ki ga zastopa Dušan Medved, odvetnik v Krškem, na seji 9. marca 2023

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 4170/2016 z dne 30. 7. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 4170/2016 z dne 6. 2. 2019 in s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. II K 4170/2016 z dne 21. 9. 2018 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20 in 95/21 – v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Ob upoštevanju v drugem kazenskem postopku že določene kazni enega leta in petih mesecev zapora mu je sodišče določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik med drugim zatrjuje kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, ker dejanje, za katero je bil obsojen, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1. Navedena določba naj bi inkriminirala povzročitev večje premoženjske škode upnikom, pritožnik pa naj bi bil obsojen zaradi oškodovanja samo enega upnika.

3.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da so sicer upniki v besedilu drugega odstavka 227. člena KZ-1 navedeni v množini. Vendar naj bi bila logična razlaga in bistvo takšne dikcije v tem, da mora storilec povzročiti premoženjsko škodo vsem ali pa samo enemu upniku. Zakonsko uporabljeno množinsko obliko naj bi bilo treba razlagati tako, da so zakonski znaki izpolnjeni tudi, če je škoda povzročena enemu ali dvema upnikoma, saj naj bi bil poudarek na premoženjski škodi in ne na številu upnikov. Množinska oblika naj bi bila predvsem odraz običajnega, večjega števila upnikov plačilno nesposobnega dolžnika.

4.Višje sodišče je v izpodbijani sodbi prav tako zavrnilo očitek pritožnika o nezadostnem številu oškodovanih upnikov. Ne bi naj bilo mogoče sprejeti razlage, da zakonski znaki kaznivega dejanja ne bi bili izpolnjeni, če bi pritožnik oškodoval enega upnika za 1.000.000 EUR, kaznivo dejanje pa bi bilo storjeno, če bi bili na primer trije upniki oškodovani za bistveno manjši znesek. Zato je Višje sodišče presodilo, da ni utemeljena pritožnikova ocena, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno širilo področje kaznivosti in kršilo načelo zakonitosti.

5.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1298/20 z dne 7. 11. 2022 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

B. – I.

6.Po drugem odstavku 55.b člena ZUstS se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ker je bila pritožniku izrečena pogojna obsodba, po ustaljeni ustavnosodni presoji pogoj hujših posledic ni izpolnjen.[1] Po oceni Ustavnega sodišča pa ustavna pritožba odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, in sicer, ali je razlaga, ki sta jo v zvezi z zahtevanim številom "upnikov" zavzeli Višje in Vrhovno sodišče, v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave. Ustavno sodišče je preizkus utemeljenosti ustavne pritožbe opravilo le v navedenem obsegu. Z drugimi očitki iz ustavne pritožbe se ni ukvarjalo, ker je ocenilo, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi presegala pomen konkretne zadeve v smislu druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS.[2]

B. – II.

7.Ustava v prvem odstavku 28. člena določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Ta ustavna določba, ki ureja načelo zakonitosti v kazenskem pravu, 1) prepoveduje določanje kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta) ter 2) prepoveduje povratno veljavo predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia). Ta ustavna določba nalaga tudi 3) zakonodajalcu, da kaznivo dejanje in kazen zanj opredeli jasno in določno (nullum crimen, nulla poena sine lege certa), ter 4) sodiščem, da se pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni vzdržijo sklepanja po analogiji (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta).

8.Ustavni zahtevi lex certa in lex stricta imata dvojni namen. Po eni strani zagotavljata, da je samo zakonodajalec tisti, ki na abstraktni in splošni ravni odloča o tem, kaj je kaznivo. Ti ustavni zahtevi tako preprečujeta, da bi izvršilna in sodna oblast določali abstraktne in splošne pogoje za kaznovanje posameznikov. Zakonodajalec je tisti, ki je demokratično legitimiran sprejemati odločitve o tem, v kolikšnem obsegu in na katerih področjih se bodo uporabila sredstva kazenskega prava, ki utemeljujejo najintenzivnejše posege v svobodo posameznika.[4] Po drugi strani pa navedeni ustavni zahtevi varujeta osebe, na katere se kaznovalne določbe nanašajo. Za posameznika mora biti predvidljivo,[5] kakšne posledice lahko ustvarja njegovo voljno ravnanje, vedeti mora, kje je meja, s katero je zakonodajalec zarisal polje kaznivosti.[6] Zahteva po določnosti pravnega pravila, ki opredeljuje kaznivo dejanje, je strožja od siceršnje splošne zahteve po jasnosti in določnosti predpisov kot enega izmed načel pravne države, vsebovanega v 2. členu Ustave.[7] Zakonodajalec mora namreč besedilo kaznovalne določbe oblikovati tako, da lahko posameznik praviloma že na podlagi besedila predvidi, ali je določeno ravnanje kaznivo ali ne.

9.Idealno bi bilo, če bi zakonodajalec kazenskopravne norme formuliral tako, da bi jih bilo mogoče razumeti le na en sam način, in pri tem izključil vrednostne ocene. Zaradi zahtev po splošnosti in abstraktnosti kaznovalnih določb pa je neizbežno, da v nekaterih primerih nastane dvom, ali določeno ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja. Tudi v takšnih primerih mora biti v pravni normi dana trdna in zanesljiva podlaga za sodno odločanje. Če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanih ravnanj, je dopustna tudi uporaba nedoločenih in pomensko odprtih pravnih pojmov.[8] Vsebinska opredelitev takšnih pravnih pojmov je predvsem stvar sodne prakse. Dopustna je tudi uporaba blanketnih kazenskopravnih norm, če predpis, na katerega napoti blanketna norma, ostane v okviru napotitve in omogoča utesnjujočo razlago, skladno z načeli kazenskega prava.[9]

10.Načelo zakonitosti zavezuje sodišče z več vidikov. Prvič, sodišče ni pristojno določati, kaj je kaznivo. Zakonodajalec odloča, ali in v kolikšni meri želi varovati določeno pravno dobrino prav s sredstvi kazenskega prava. Pri presoji, ali obdolženčevo ravnanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja, sodišče v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznega kaznivega dejanja jasno in določno vnesel na splošni ravni že zakonodajalec.[10] Sodišče odločitve zakonodajalca ne sme popravljati ali dopolnjevati, temveč mora v primerih, ki niso zaobsežena v kaznovalni določbi, izreči oprostilno sodbo. To velja tudi, če se za posamezna ravnanja zdi, da so enako zavržna kot ravnanje, ki ga kot kaznivega opredeli zakon.[11] Zakonodajalec se odloča, ali bo vrzel v kaznovanju pustil ali jo bo zapolnil z novo kaznovalno določbo. Z načelom določnosti, ki jasno razmejuje polje kaznivega od nekaznivega, je tako neposredno povezana tudi zahteva po prepovedi zakonske in pravne analogije.[12] Drugič, sodišče posameznega zakonskega znaka kaznivega dejanja ne sme razložiti preohlapno in na ta način s svojo razlago sámo določiti, da je kaznivo dejanje tudi ravnanje, ki ga zakonodajalec ni zajel v polje kaznivosti.[13] Tretjič, sodišče sme uporabiti le tiste metode razlage, ki ostajajo strogo znotraj mogočega besednega pomena. Če pa gramatikalna razlaga privede do nesmiselnega sklepa, je treba pomen zakona preveriti z drugimi metodami razlage. Tudi v kaznovalnem pravu je treba namreč pri razlagi izhajati iz tega, da je zakon v sebi sklepčna logična celota.[14] Četrtič, ker je določanje kaznivih dejanj ustavno dopustno samo, če je namenjeno varstvu temeljnih pravnih dobrin, mora sodišče pri razlagi kazenskopravnih določb upoštevati namen inkriminacije. Ob upoštevanju metode namenske razlage se lahko ugotovi, da neko ravnanje ni kaznivo, čeprav bi lahko bilo zajeto v besedilu kazenskega zakona. Tudi v takem primeru ravnanje, ki po volji zakonodajalca ni kaznivo, z razlago sodišča ne more postati kaznivo. To velja, če namen izraža že pravno besedilo ali pa ga je iz njega in njegovega vrednotnega konteksta vsaj mogoče določno razbrati.[15] In petič, posameznega izraza, ki ga zakonodajalec določi kot zakonski znak kaznivega dejanja, ni dopustno razlagati tako, da bi se zlil z drugimi (samostojnimi) zakonskimi znaki in bi izpolnitev slednjih samodejno pomenila tudi izpolnitev prvega.[16]

11.Vprašanji, ali so sodišča prestopila zakonsko določene meje kaznivosti in kakšna je natančnejša vsebina kaznovalne določbe, se nanašata na odločanje o kaznivosti in s tem na razmejitev med sodno in izvršilno oblastjo. Ustavno sodišče je pristojno, da z vidika 28. člena Ustave odloči o teh vprašanjih.

B. – III.

12.Iz izreka izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča v Krškem izhaja, da je pritožnik storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 s tem, ko je ob védenju, da je postal nezmožen za plačilo, kot samostojni podjetnik v času od 1. 1. do 30. 6. 2014, ko je zoper njega potekala davčna izvršba zaradi plačila najmanj 95.511,00 EUR davčnega dolga, po dogovoru s svojo materjo, da lahko uporablja njen bančni račun, sklenil najmanj 23 asignacijskih pogodb s svojimi dolžniki in z materjo, zaradi česar so njegovi dolžniki namesto na njegov bančni račun, s katerega je bil denar zarubljen v korist davčnega organa, plačila po računih nakazovali na bančni račun matere, ki je denar dvigovala in mu ga izročala ter po njegovem navodilu plačevala njegove zaposlene in izbrane dobavitelje, s tem pa je bil davčni organ oškodovan za najmanj 58.175,00 EUR. Pritožnik je bil torej obsojen zaradi oškodovanja enega upnika – Davčnega urada Republike Slovenije.

13.Člen 227 KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in v času sojenja,[17] se je glasil:

"(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzroči premoženjsko škodo drugim upnikom, se kaznuje z zaporom do petih let. (2) Enako se kaznuje, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči premoženjsko škodo upnikom. (3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena povzročena velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

14.Iz besedila drugega odstavka 227. člena KZ-1 je razvidno, da je zakon za to kaznivo dejanje med drugim zahteval "povzročitev premoženjske škode upnikom". Zakon je torej za število oseb, ki jim mora biti povzročena premoženjska škoda, uporabil množinsko obliko. Samostalniki v množini so v KZ-1 pogosti. Členi 114, 177, 181, 181a, 196, 198, 199, 200, 201, 202, 225, 257a, 258 in 271 KZ-1 inkriminirajo ravnanje v nasprotju s "predpisi", ki urejajo zadevno področje, 236. in 260. člen KZ-1 pa inkriminirata ravnanje v nasprotju s storilčevimi "dolžnostmi". V množini so pri nekaterih določbah tudi predmeti, s katerimi je mogoče izvršiti kaznivo dejanje ("pripomočki" za ponarejanje denarja v 248. členu KZ-1, "ponarejene vrednotnice" v 244. členu KZ-1 itd.), oziroma objekti varstva ("podatki, ki so poslovna skrivnost" v 236. členu KZ-1, "podatki o dobičku ali izgubi in drugi podatki v prospektu" v 231. členu KZ-1, "izjave, dokumenti in podatki" v 229. členu KZ-1 itd.). Uporabljena množinska oblika v teh primerih nakazuje, da je kaznivo dejanje mogoče izvršiti na različne načine (ravnanje v nasprotju z različnimi predpisi, kršitev različnih dolžnosti, ponareditev različnih vrst vrednotnic, izdaja različnih podatkov, ki so poslovna skrivnost, itd.). Za število oškodovancev se sicer v KZ-1 praviloma uporablja edninska oblika, s čimer se poudarja kaznivost povzročitve prepovedane posledice tudi enemu samemu subjektu (uporaba izrazov kot "kdor komu" v 115. členu KZ-1, "kdor koga" v 116., 117. in 122. členu KZ-1, itd.). Samostalniki v množini pa se uporabljajo v primerih ogrozitvenih kaznivih dejanj, pri katerih nastanek škode ni zakonski znak kaznivega dejanja (prvi odstavek 184. člena ter 201., 314., 317., 326. oziroma 327. člen KZ-1). Množinska oblika za oškodovance je uporabljena še v 200. in 232. členu KZ-1. To pa ne pomeni, da bi se vselej, kadar zakon določeni zakonski znak opredeljuje v množini, za izpolnitev tega zakonskega znaka zahtevalo več kršitvenih ravnanj oziroma prizadetost več oškodovancev ali več predmetov varstva hkrati. V določenih primerih bi namreč vztrajanje pri strogi gramatikalni razlagi samostalnika v množini lahko privedlo do nesmiselnega rezultata. V teh primerih je treba natančnejšo vsebino kaznovalne norme določiti z drugimi metodami razlage.[18]

15.Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je imelo dve temeljni obliki: 1) ravnanje v korist določenega upnika in v škodo drugih (privilegiranje upnikov – prvi odstavek 227. člena KZ-1) oziroma 2) ravnanje v škodo vseh upnikov (oškodovanje upnikov – drugi odstavek 227. člena KZ-1). Skupni imenovalec obeh temeljnih oblik sta bila nezmožnost za plačilo in oškodovanje upnikov. Varstveni objekt tega kaznivega dejanja pa je bilo enako obravnavanje upnikov kot eno temeljnih načel poštene tekme v pogojih svobodnega tržnega gospodarstva.[19] Kaznivo dejanje se je lahko storilo le z zavestjo storilca, da je gospodarska družba ali druga pravna oseba postala plačilno nesposobna, storilec pa je imel namen dajati prednost upnikom ali jih je želel izigrati oziroma oškodovati.[20]

16.Čeprav so upniki v tej določbi navedeni v množini, je utemeljeno stališče Višjega in Vrhovnega sodišča, da ni smiselna stroga gramatikalna razlaga, po kateri bi bila inkriminirana povzročitev manjše premoženjske škode trem upnikom, povzročitev večje premoženjske škode samo enemu upniku pa ne.[21] Namen zakonske inkriminacije je namreč prav v tem, da se osebam, ki so plačilno nesposobne, prepovedujejo ravnanja, ki bi pomenila izigravanje in oškodovanje vseh upnikov ali pa samo nekaterih od njih. Stališče Vrhovnega in Višjega sodišča, da je zakonske znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 izpolnil tudi tisti, ki je v položaju plačilne nesposobnosti s sklepanjem fiktivnih pogodb povzročil premoženjsko škodo enemu upniku, zato ne pomeni kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper izpodbijane akte zavrnilo.

C.

17.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Šugman Stubbs, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-108/15 z dne 19. 5. 2020.

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-558/19 z dne 12. 1. 2023 (Uradni list RS, št. 17/23), 13. točka obrazložitve.

[3]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-879/14, št. Up-883/14 in št. Up-889/14, vse z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15).

[4]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 17. točka obrazložitve.

[5]"Namen načela zakonitosti je v tem, da prepreči kazensko obsodbo za dejanje, za katero posameznik ni mogel predvidevati, da je kaznivo." Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-62/99 z dne 4. 7. 2000 in št. Up-437/00 z dne 27. 2. 2003.

[6]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 17. točka obrazložitve.

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 (Uradni list RS, št. 5/09, in OdlUS XVIII, 1), 8. točka obrazložitve.

[8]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-220/98 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 155), 8. točka obrazložitve.

[9]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16), 15. točka obrazložitve.

[10]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-259/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 51), 12. točka obrazložitve, in št. Up-550/14 z dne 13. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17, in OdlUS XXII, 20), 6. točka obrazložitve.

[11]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-602/16 z dne 20. 6. 2019, 14. točka obrazložitve.

[12]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-190/97 z dne 18. 9. 1997, 6. točka obrazložitve, ter odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000 in 39/2000 – popr., ter OdlUS IX, 58) in št. U-I-73/09 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 33).

[13]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-531/17 z dne 17. 3. 2022, 6. točka obrazložitve.

[14]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-213/98, 21. točka obrazložitve.

[15]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1026/17, Up-1028/17 z dne 8. 9. 2022, 27. točka obrazložitve.

[16]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 30. in 40. točka obrazložitve, in št. Up-911/15 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 55/17, in OdlUS XXII, 26), 11. točka obrazložitve.

[17]Navedena zakonska določba je bila predrugačena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 186/21 – KZ-1I) tako, da je bil drugi odstavek v celoti črtan in prenesen v 226. člen KZ-1.

[18]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-213/98, 21. točka obrazložitve.

[19]H. Jenull v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 791.

[20]Poročevalec Državnega zbora, Predlog Kazenskega zakonika, EVA: 2007-2011-0012. 17. 1. 2008, str. 117.

[21]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-213/98, 25. točka obrazložitve.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. KATJE ŠUGMAN STUBBS

K ODLOČBI ŠT. Up-1289/20 Z DNE 9. 3. 2023

V obravnavani zadevi sem glasovala proti odločitvi, da se ustavna pritožba pritožnika zavrne. V ločenem mnenju želim opozoriti predvsem na to, da obstajajo številni argumenti, ki so bili predstavljeni v tem primeru in pritrjujejo tezi pritožnika, da je v navedeni zadevi prišlo do kršitve načela zakonitosti.

Bistvo pritožnikovih očitkov v ustavni pritožbi je bilo, da mu je bilo z obsodilno sodbo kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave, ker naj dejanje, za katero je bil obsojen, ne bi vsebovalo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1.[1] Navedena določba naj bi namreč inkriminirala povzročitev večje premoženjske škode "upnikom", pritožnik pa naj bi bil obsojen zaradi oškodovanja samo enega upnika. Navedena določba KZ-1 se je namreč glasila: "Enako se kaznuje, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči premoženjsko škodo upnikom." [poudarek K. Š. S.] Vprašanje, o katerem je torej moralo odločati Ustavno sodišče, je, ali oškodovanje samo enega upnika izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja iz drugega odstavka 227. člena KZ-1. V skladu z načelom legalitete sme namreč sodišče uporabiti le tiste metode razlage, ki ostajajo strogo znotraj mogočega besednega pomena.[2]

Množinske oblike v KZ-1

Iz besedila drugega odstavka 227. člena KZ-1 je razvidno, da je zakon za to kaznivo dejanje med drugim zahteval povzročitev premoženjske škode "upnikom". Po čisti gramatikalni razlagi zato ne zadostuje, da bi premoženjsko škodo utrpel eden upnik ali dva, temveč mora prepovedana posledica nastati najmanj trem upnikom. Zato pritožnik, po gramatikalni razlagi, s povzročitvijo premoženjske škode samo enemu upniku tega kaznivega dejanja ne bi mogel storiti.

V teoriji so stališča glede interpretacije pojma "upniki" iz analiziranega člena različna. Nekateri menijo, da je za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov zadostovalo, da je škoda povzročena samo enemu upniku.[3] Šepec pa opozarja, da lahko zgolj s pomočjo teleološke argumentacije izpeljemo, da je bilo kaznivo dejanje oškodovanja upnikov mogoče dokončati tudi, če je storilec dejanje izvršil samo zoper enega. Argumenta a maiori ad minus naj skladno z načelom in dubio pro reo ne bi smeli uporabljati storilcu v škodo – torej s širitvijo jasno določene množinske inkriminacije na edninsko. Avtor tudi meni, da bi lahko zakonodajalec uporabil edninsko obliko, pa je ni, kar kaže morda njegov namen, da takega ravnanja v tem členu ne sankcionira. Trdi pa, da čeprav gre po vsej verjetnosti za zakonodajno napako, je zaradi načela zakonitosti, po katerem moramo ostati v strogem pomenu besed, ne bi smeli razlagati v škodo obdolženca.[4]

Kot je pokazalo raziskovanje tega primera, so samostalniki v množini v KZ-1 precej pogosti. Kot primer navajam 114., 177., 181., 200., 201. in 202. člen KZ-1, ki inkriminirajo ravnanje v nasprotju s "predpisi", ki urejajo zadevno področje. Člena 236 in 260 KZ-1 pa recimo inkriminirata ravnanje v nasprotju s storilčevimi "dolžnostmi". Prav tako so v kazenskem zakoniku v množinski obliki zapisani predmeti, s katerimi je mogoče izvršiti kaznivo dejanje (recimo "pripomočki" za ponarejanje denarja v 248. členu KZ-1, "ponarejene vrednotnice" v 244. členu KZ-1), oziroma objekti varstva ("podatki, ki so poslovna skrivnost", v 236. členu KZ-1, "podatki o dobičku ali izgubi in drugi podatki v prospektu" v 231. členu KZ-1, "izjave, dokumenti in podatki" v 229. členu KZ-1 itd.). Uporabljena množinska oblika v teh primerih nakazuje, da je kaznivo dejanje mogoče izvršiti na različne načine (ravnanje v nasprotju z različnimi predpisi, kršitev različnih dolžnosti, ponareditev različnih vrst vrednotnic, izdaja različnih podatkov, ki so poslovna skrivnost, in podobno). V takem primeru je dovolj, da obdolženi krši en predpis ali izda en podatek, pa so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja.

Razlika med temi izrazi v množini in pojmom "upniki" v drugem odstavku 227. člena KZ-1 pa je v tem, da množina v tem členu ni bila uporabljena za opis inkriminiranega ravnanja, temveč za število oškodovancev. KZ-1 namreč za oškodovance običajno uporablja samostalnike v ednini,[5] s čimer poudari, da je za pregon dovolj prizadetost pravne dobrine enega oškodovanca. Tam, kjer so uporabljene oblike v množini za subjekte, pa se zdi, da za to obstaja poseben razlog. Množina je uporabljena recimo v 200. členu KZ-1, ki inkriminira preprečevanje oziroma onemogočanje uresničevanja pravic delavcem. Nosilci pravice do sodelovanja pri upravljanju družbe so namreč vsi delavci, to pravico pa izvršujejo po svojem predstavniku. Če torej delodajalec predstavniku onemogoči delo, so s tem prizadeti vsi delavci, ki jih predstavlja.[6] Množina pri oškodovancih se uporabi tudi pri kaznivih dejanjih, kjer povzročitev prepovedane posledice zgolj enemu oškodovancu po volji zakonodajalca ni kazniva. Pri zaposlovanju na črno je tako izrecno inkriminirana zaposlitev dveh ali več oseb, ne pa samo ene (199. člen KZ-1).

Iz sistematike KZ-1 tako ne izhaja, da bi bili samostalniki v množini pri oškodovancih običajni in da bi se razlagali tako, kot da zadostuje eden oškodovanec. V okviru kaznivega dejanja iz 223. člena KZ-1, ki je umeščeno med kazniva dejanja zoper premoženje, je tako izrecno inkriminirana povzročitev škode enemu upniku. Ravnanje, zaradi katerega je bil pritožnik obsojen, bi bilo mogoče opredeliti tudi po drugem odstavku 223. člena KZ-1. Ker 227. člen KZ-1 določa kaznivost oškodovanja upnikov, 223. člen KZ-1 pa inkriminira oškodovanje upnika, bi to lahko pomenilo, da je pritožnikovo ravnanje kaznivo po 223. členu KZ-1, ne pa tudi po 227. členu KZ-1.

Rezultat gramatikalne razlage, da povzročitev premoženjske škode samo enemu upniku za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ni zadostovala, tudi ni nesmiseln. Varstveni objekt tega kaznivega dejanja je bilo enako obravnavanje upnikov kot eno temeljnih načel poštene tekme v pogojih svobodnega tržnega gospodarstva.[7] Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je torej mogoče razlagati tudi tako, da predvideva obstoj skupnosti upnikov, v razmerju do katere storilec krši dolžnost poštenega izpolnjevanja obveznosti. Takšni razlagi ne nasprotuje niti obrazložitev v zakonodajnem predlogu.[8] To ne pomeni, da oškodovanje enega upnika sicer ni kaznivo. Kot rečeno, po drugem odstavku 223. člena KZ-1 protipravno ravna tisti, ki zato, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje.

Sklepno

Številni razlogi torej govorijo tudi v prid nasprotni odločitvi, kot je bila večinska. Razlaga, da je logično, da se tudi v 227. členu KZ-1 inkriminira povzročitev premoženjske škode samo enemu upniku, lahko pomeni nedovoljeno širjenje zakonske norme na primere, ki jih zakonodajalec ni določil kot kaznive, kar krši načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave. Zapolnjevanje vrzeli v kaznovanju, ki so nastale zaradi ubeseditve kaznivega dejanja na določen način, je v pristojnosti zakonodajalca in ne sodišč. Sodišče sme uporabiti le tiste metode razlage, ki ostajajo strogo znotraj mogočega besednega pomena.[9]

Večinska odločba je šla sicer v drugo smer, pomembno pa je, da tudi nasprotni argumenti niso preslišani. S stališča načela zakonitosti bi bilo namreč brez dvoma bolje, da iz zakonske norme izhajata jasen namen in sporočilo zakonodajalca, zato naj bo to ločeno mnenje tudi poziv zakonodajalcu, da uredi takšne nejasnosti. Slovenščina brez dvoma pozna jezikovne mehanizme, s katerim lahko jasno izrazi tudi število oškodovancev.

dr. Katja Šugman Stubbs, l.r.

[1]Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20 in 95/21.

[2]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-259/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 51), 12. točka obrazložitve, in št. Up-550/14 z dne 13. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17), 6. točka obrazložitve.

[3]L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 285, in H. Jenull v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 797.

[4]M. Šepec, Množinski zakonski znaki v inkriminacijah kaznivih dejanj in pravljična metoda argumentacije, Pravna praksa, št. 43 (2017), str. 10–13. Podobno tudi D. Korošec v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), nav. delo, str. 22–23.

[5]Recimo uporaba izrazov kot "kdor komu" v 115. členu KZ-1, "kdor koga" v 116., 117. in 122. členu KZ-1.

[6]K. Filipčič v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), nav. delo, str. 385.

[7]H. Jenull v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), nav. delo, str. 791.

[8]"Kaznivo dejanje se lahko stori le z zavestjo storilca, da je gospodarska družba ali druga pravna oseba postala neplačevita, storilec pa ima namen dajati prednost upnikom, ali jih želi izigrati oziroma oškodovati". Predlog Kazenskega zakonika, EVA 2007-2011-0012 z dne 17. 1. 2008, str. 117.

[9]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-259/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 51), 12. točka obrazložitve, in št. Up-550/14 z dne 13. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17), 6. točka obrazložitve.