Jedro

ZPP časovno mejo za odklonitev pristojnosti določa le za okrožna sodišča, kadar se izrekajo za nepristojna v zadevah iz pristojnosti okrajnih sodišč (drugi odstavek 19. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za vodenje pravdnega postopka tožeče stranke zoper toženki zaradi plačila 6.600,00 EUR, saj je bila pogodba sklenjena med tožnikom kot samostojnim podjetnikom in toženima strankama kot gospodarskima družbama, zato gre za gospodarski spor.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev o stvarni in krajevni pristojnosti Okrajnega sodišča v Kočevju postala pravnomočna, ker nobena izmed strank ni vložila pritožbe zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je sodišče odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kočevju. Tožnik je bil izbrisan kot s. p. iz poslovnega registra, preden je vložil predlog za izvršbo, in sicer 3. 12. 2014, zato ob vložitvi ni bil več gospodarski subjekt. Okrožno sodišče v Ljubljani tudi iz tega razloga ne more biti stvarno pristojno za vodenje postopka in je izpodbijana odločitev napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče pritožnika, da je bilo s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 177749/2014 z dne 5. 2. 2015, s katerim je sodišče odločalo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi, že pravnomočno odločeno o stvarni pristojnosti, je zmotno. Omenjeni sklep je bil izdan v izvršilnem postopku na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, z njim pa je bilo pod 2. točko odločeno o tem, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločilo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kočevju. Ker mora na stvarno pristojnost sodišče paziti ves čas postopka (prvi odstavek 19. člena ZPP), ni ovire, da se naknadno, po dopolnitvi tožbe, ne bi smelo okrajno sodišče izreči za stvarno nepristojno.(1)

5. ZPP časovno mejo za odklonitev pristojnosti določa le za okrožna sodišča, kadar se izrekajo za nepristojna v zadevah iz pristojnosti okrajnih sodišč (drugi odstavek 19. člena ZPP), zato ni bistveno, da se je v obravnavani zadevi okrajno sodišče za stvarno nepristojno izreklo, ko je opravilo že več narokov za glavno obravnavo. Če bi sodišče odločilo o zadevi, za katero je stvarno pristojno višje sodišče, bi lahko prišlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 399. člena ZPP.

6. V obravnavani zadevi je odločilno, ali je terjatev upnika do dolžnika nastala v zvezi z opravljanjem njegove podjetniške dejavnosti ali zaradi zadovoljevanja njegovih osebnih potreb. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da terjatve izvirajo iz podjetniške dejavnosti tožnika, ki je za opravljeno storitev tudi izstavil račun kot samostojni podjetnik. Tožnikova terjatev je torej nastala v sferi njegovega delovanja kot gospodarskega subjekta, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je treba spor obravnavati kot gospodarski spor. Dejstvo, da tožnik v teku postopka ni več samostojni podjetnik, narave spora ne spreminja.(2)

7. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj tudi sklep VSL I Cp 2613/2013. Op. št. (2): Primerjaj odločbe VSL II Cp 2379/2011 in II Cp 2286/2011.