Jedro

Tožnik ima v načelu prav, da premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oziroma kot posledico kaznivega dejanja, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Vendar gre pri navedenem za ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe št. DT 0610-1461/2009-70-0803-04 z dne 4. 1. 2011. Obrazložila je, da ni podan ničnosti razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je odločitvi davčnega organa in razlogom zanjo. Dodatno je pojasnilo, da je davčni organ z odločbo z dne 4. 1. 2011 tožniku po izvedeni obnovi postopka odmeril dohodnino za leto 2007 v znesku 5.102.716,98 EUR in za leto 2008 v znesku 4.093.775,84 EUR Navedena odločba je bila potrjena s sodbo Upravnega sodišča I U 1200/2012 z dne 16. 7. 2013, ta pa s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 301/2013 z dne 19. 12. 2014. Predmet dodatne obdavčitve je bil znesek 21.680.000,00 EUR, ki ga je tožniku izplačala družba A., d. o. o. Navedeno izplačilo je bilo tudi predmet kazenskega postopka, v katerem je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja, zgoraj navedeni znesek pa opredeljen kot protipravno pridobljena premoženjska korist in kot taka tožniku odvzeta. Toženka je obrazložila, da morebitna kršitev materialnega prava sama po sebi ni razlog za izrek ničnosti odločbe, kar potrjuje tudi sodna praksa. Tudi določbe Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), na katere se je tožnik skliceval v pritožbi, ne določajo ničnosti odločb iz razloga, ker so v nasprotju z Ustavo oziroma njenimi načeli.

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Uveljavlja kršitve pravil postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti, in kršitev določb Ustave. Trdi, da davčni organ zneska, ki pomeni protipravno pridobljeno premoženjska korist, ne bi smel obdavčiti. Tožnik je namreč plačal davek od nečesa, za kar se je naknadno ugotovilo, da ni njegov dohodek, zato bi bila obdavčitev v nasprotju z načelom davčne pravičnosti. Pri tem se sklicuje na določbe 2., 14., 120. in 147. člena Ustave.

4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

5.Tožba ni utemeljena.

6.Tožnik je predlagal, da se za nično izreče odločba davčnega organa z dne 4. 1. 2011, s katero je davčni organ v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 tožniku odmeril dohodnino v znesku 5.102.716,98 EUR oziroma 4.093.775,84 EUR. Ob upoštevanju plačila davka po odpravljenih odločbah je bil tožniku v plačilo naložen dodaten davek v znesku 1.916.799,99 EUR za leto 2007 oziroma 1.522.000,00 EUR za leto 2008. Predmet dodatne obdavčitve je bil znesek 21.680.000,00 EUR, ki ga je tožniku izplačala družba A., d. o. o.

7.V zvezi s prejemom navedenega zneska se je zoper tožnika vodil tudi kazenski postopek, v katerem je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja, na podlagi drugega odstavka 96. člena Kazenskega zakonika (KZ) pa je moral plačati 18.478.267,02 EUR kot znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi (I. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016). Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, je bilo kazensko sodišče seznanjeno z odločbo davčnega organa z dne 4. 1. 2011. Presodilo je, da je treba s pravnomočno odločbo ugotovljeno davčno obveznost šteti kot strošek, ki zmanjšuje znesek prejete koristi. Zato je tožniku naložilo zgolj vračilo zneska 18.478.267,02 EUR in ne celotne prejete koristi v znesku 21.680.000,00 EUR.

8.Kot izhaja iz prvega odstavka 279. člena ZUP, ki se v davčnih zadevah uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), se za nično izreče upravna odločba: ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka); ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka); ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka); ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka); ki je bila izdana kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka); v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka).

9.Predlog za izrek ničnosti upravne odločbe je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega lahko pristojni upravni organ za nazaj (ex tunc) ugotovi, da upravna odločba, ki vsebuje najtežje kršitve, sploh ne bi smela biti izdana in jo v novem ločenem postopku s posebno deklaratorno odločbo tudi formalno izreče za nično od začetka njenega navideznega obstoja dalje.1 Za izrek ničnosti odločbe glede na navedeno ne zadošča obstoj kršitev v postopku oziroma kakršna koli nepravilnost odločbe, ampak mora biti podana katera od prej navedenih nepravilnosti, ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil kot ničnostne razloge. Gre za najhujše kršitve, ki jih pravni red ne more tolerirati ne glede na dokončnost in pravnomočnost odločbe, ki se izreče za nično.2

10.Tožnik ima v načelu prav, da premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oziroma kot posledico kaznivega dejanja, ni njegov dohodek v smislu določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. To povsem jasno izhaja iz splošne definicije dohodka iz 15. in 18. člena ZDoh‑2. Vendar gre pri navedenem po presoji sodišča za ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZDoh-2 ali drug davčni zakon). Ker v materialnem predpisu kaj takega ni določeno, ne more iti za ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

11.Takšna razlaga 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je ustaljena v dolgoletni sodni praksi3 in odraža samo naravo instituta ničnosti kot izrednega pravnega sredstva, ki je - kot že omenjeno - namenjeno sanaciji najtežjih pomanjkljivosti upravne odločbe. Širša razlaga ničnostnih razlogov, za katero se zavzema tožnik, ne bi bila skladna s 158. členom Ustave, saj pravnomočno urejeno razmerje zagotavlja predvidljivost in pravno varnost, zato se vanj lahko posega zgolj pod zakonsko določenimi pogoji. Ne gre torej za situacijo, ko bi toženka arbitrarno razložila oziroma uporabila navedeno zakonsko določbo, kot ji očita tožnik. Iz istega razloga tudi ni podana kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, prav tako ne kršitev davčne pravičnosti kot enega od vidikov enakosti pred zakonom. Tožniku je bilo namreč s sodbo kazenskega sodišča naloženo vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, zmanjšane za odmerjeni davek. Na tak način je kazensko sodišče upoštevalo pravnomočno odločbo davčnega organa ter sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča, izdani v upravnem sporu. V tožnikov (zakonito pridobljen) dohodek tako ni bilo poseženo.

12.Glede ostalih kršitev ustavnih pravic se v tožbi večinoma zgolj povzemajo celi odstavki iz različnih odločb Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, ne da bi tožnik citirana stališča apliciral na konkreten primer. Zato se sodišče do navedenih ugovorov zaradi njihove pavšalnosti ne more opredeliti. Zgolj navržena ostaja tudi trditev, da je bil predmetni predlog za izrek ničnost predmet predvolilne kampanje, kar tožnik poveže s kršitvijo 120. člena Ustave, vendar tudi te trditve v ničemer ne konkretizira.

13.Davčni organ tudi ni kršil načela materialne resnice, saj dejstva in okoliščine, ki so bile bistvene za zakonito in pravilno odločitev, niso sporne. Ta dejstva, ki jih sodišče povzema v 6. in 7. točki obrazložitve, glede na vsebino tožbenih navedb niso sporna niti v postopku upravnega spora. Izpodbijana odločba je tudi ustrezno obrazložena. V njej se je davčni organ opredelil do vseh za odločitev bistvenih tožnikovih ugovorov; pojasnil je vsebino ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kar je podkrepil z navajanjem sodne prakse, ter obrazložil, zakaj odmerna odločba ni nična.

14.Ker so torej tožbeni ugovori neutemeljeni in ker nepravilnosti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sodišče ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

15.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločba, med strankama niso sporne. Spor je le o razlagi prava, konkretno o določbi 279. člena ZUP.

K II. točki izreka

16.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 886.

2J. Čebulj v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, 2. knjiga, Ljubljana 2020, str. 741.

3Na primer sodbe Upravnega sodišča II U 103/2019 z dne 24. 3. 2022, III U 397/2012 z dne 9. 7. 2013 in U 1719/2002 z dne 3. 11. 2003.

4Ta določa: Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

Zveza: