Jedro

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči. Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo zneskov razlike v pokojnini v višini 82,39 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2013 dalje do plačila, od 2. 5. 2013 dalje do plačila in od 2. 6. 2013 dalje do plačila, postopek ustavilo (I. točka izreka). Tožbo v delu zahtevka na odpravo odločb št. ... z dne 1. 2. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012 ter izplačilo zneskov razlik v pokojnini v višini 736,47 EUR oziroma, da se podrejeno navedeni odločbi izrečeta za nični, je zavrglo (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od mesečne razlike zneskov pokojnine 81,67 EUR od 2. 6. 2012 dalje do plačila in od preostalih enakih mesečnih zneskov oz. od 82,39 EUR od vsakega 2. v mesecu do plačila (III. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe in sklepa tožnica po pooblaščenki vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom. Priglaša stroške pritožbe.

Zavrženje tožbe na odpravo odločb o negativni uskladitvi pokojnin ni pravilno. Temelji na napačnem izhodišču, da naj bi bile v celoti odpravljene pravne posledice negativne uskladitve pokojnine. Stališče pritožbenega sodišča, na katero se sklicuje izpodbijana sodba glede pravnega interesa in nemožnosti izboljšanja pravnega položaja je preozko, nedosledno in prilagojeno zgolj potrebi zavrženja tožb v tovrstnih primerih. Izpostavlja prvostopenjsko sodbo opr. št. V Ps 1406/2013, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, zato so razlogi izpodbijane sodbe (pravilno sklepa) napačni, pavšalni ter v nasprotju s temeljno funkcijo sodišča. Napačno je tudi stališče sodišča v zvezi z razlago in uporabo ZOPRZUJF-a, ker da nima določbe, ki bi omogočala priznanje zakonskih zamudnih obresti. Če bi bilo plačilo zakonskih zamudnih obresti izključeno, bi bilo to v zakonu izrecno določeno.

Ne strinja se niti z zaključkom, da je toženec z odločbo, izdano na podlagi ZOPRZUJF v celoti odpravil posledice negativne uskladitve pokojnin. To ne drži, v kolikor ne bodo priznane zakonske zamudne obresti. Z odločbo z dne 24. 6. 2013 je med drugim odločeno o plačilu razlike za nazaj. Po pravilih o vračanju, ki jih ureja OZ (191.-198. člen) pa je treba plačati tudi zamudne obresti, in sicer če je pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 res ni uveljavljala rednega pravnega sredstva, saj zato ni imela potrebe in interesa, kar pa ne pomeni, da v tem sodnem postopku ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od razlike v pokojnini, ki je bila po negativni uskladitvi na protiustavni zakonski podlagi, izplačana za nazaj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem procesnem ter materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj.; ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do drugih, le pavšalno zatrjevani kršitev, do katerih se ni mogoče niti opredeliti.

5. Pritožnica sicer pravilno navaja, da je bila v zadevi opr. št. V Ps 1406/2013 sprejeta drugačna odločitev, kot v izpodbijani sodni odločbi. Del navedene prvostopenjske sodbe o odpravi upravnih odločb o negativni uskladitvi pokojnine je postal celo pravnomočen, saj s pritožbama, ki sta ju vložili obe stranki, ni bil izpodbijan(1). Vendar pa to dejstvo samo po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane.

6. V pritožbenih postopkih v številnih drugih, istovrstnih zadevah(2) , so bili ugoditveni izreki o odpravi posamičnih upravnih aktov razveljavljeni in tožba zavržena, sklepi o zavrženju tožbe pa dosledno potrjeni. V ustaljeni sodni praksi je namreč pritožbeno sodišče zavzelo povsem enotno stališče, da si tožniki, ki so sicer vložili izpodbojno tožbo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnin, potem ko so bile na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju ZOPRZUJF) s pravnomočnimi upravnimi odločbami z dne 24. 6. 2013, odpravljene protiustavne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne morejo izboljšati pravnega položaja. To velja tudi za obravnavani primer, kljub temu, da za izpodbojne tožbe načeloma sicer res ni potrebno posebej izkazovati pravnega interesa, (ker se ta zaradi pravice do sodnega varstva zoper dokončne posamične upravne akte, domneva).

S tem, ko je odločba z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, izpodbijana v tem sodno-socialnem sporu, izgubila vsakršen pravni učinek. Prvostopenjsko sodišče zato pravilno zaključuje, da si v obravnavani zadevi tožnica iz naslova pokojninske dajatve zaradi negativne uskladitve pokojnin, več ne more izboljšati pravnega položaja, saj je bilo že vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev. Tožba v tem obsegu je tako na temelju 1. odstavka 274. člena ZPP, zakonito zavržena. Sicer pa si pritožnica ne bi mogla izboljšati pravnega položaja niti v primeru, če bi bila izpodbijana posamična upravna akta o negativni uskladitvi pokojnine, odpravljena. Splošno znano je, da je bil zadnji, še preostali, 80 % del protiustavno znižane pokojninske dajatve, vsem prizadetim uživalcem in torej tudi tožnici, izplačan ob nakazilu pokojnin za mesec maj 2014. S tem je bilo dejansko vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo pred negativno uskladitvijo pokojnin na protiustavni zakonski podlagi.

Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti.

7. Neutemeljena je nadalje tudi pritožba zoper izpodbijani del sodbe o zavrnitvi vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Te v okoliščinah konkretnega primera niti ne morejo obstajati kot samostojna terjatev.

Zmotno je pritožničino stališče, da zgolj zato, ker zakonodajalec v ZOPRZUJF-u zakonskih zamudnih obrestih ni izrecno predpisal, te nebi mogle biti dosojene. V ZOPRZUJF-u je namreč odprava posledic negativne uskladitve pokojnin dejansko urejena tako, da je mogoče pripadajočo razliko izplačati le v nominalnem znesku. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a, brez obresti. Takšna zakonska ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi(3) , kot je temeljito obrazloženo že v izpodbijani sodbi, saj ima zakonodajalec prav na področju sistema socialne varnosti, vključno z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, široke možnosti pravnega urejanja.

V predmetni zadevi se ni mogoče uspešno sklicevati niti na Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ). Ne gre za akcesorno denarno terjatev iz obligacijskega prava. Javnopravnih terjatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni mogoče enačiti z obligacijskimi terjatvami. Ker v obravnavani zadevi ne gre niti za spor iz naslova neupravičene obogatitve, je pravno povsem irelevantno tudi pritožničino sklicevanje na 193. člen OZ-a, ki ureja obseg vrnitve neupravičene pridobitve iz obligacijsko pravnih razmerjih.

Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev ureja matična materialna zakonodaja. Torej ZPIZ-2 in prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je zaradi posega v pokojninsko dajatev leta 2012, pri reševanju predmetne zadeve še potrebno uporabiti. Tovrsten zakonodajalčev pristop je glede na naravo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter postopek njihovega uveljavljanja, povsem logičen. Po 277. členu ZPIZ-1, pa je zavod bil dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ni izplačal v 60-ih dneh od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšno dejansko stanje v predmetni zadevi zagotovo ni podano, saj do zamude v realizaciji odločb o negativni uskladitvi pokojnin, sploh ne more priti.

V obravnavani zadevi ni podan niti dejanski stan iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, po katerem je bil zavod iz naslova odškodnine zavezan plačati zakonske zamudne obresti, med drugim tudi, če je bil denarno dajatev dolžan izplačati za nazaj na podlagi sodne odločbe. V predmetni zadevi je tožba na odpravo izpodbijanih aktov zavržena oz. tudi če bi bila posamična upravna akta odpravljena, terjatev iz naslova razlike v pokojnini ob izdaji izpodbijane sodbe, več ni obstajala.

Zaradi predhodno obrazloženega je na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno potrebno zavrniti pritožbo tudi zoper zavrnilno III. točko izreka sodbe o akcesorni denarni terjatvi.

8. Ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, je z izpodbijanim sklepom pravilno odločeno, da nosi sama svoje stroške postopka. Glede na 2. odstavek 365. člena ZPP, je pritožba tudi v tem delu ostala brezuspešna.

9. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je hkrati odločeno, da nosi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

(1) Sodba in sklep opr. št. Psp 116/2015 z dne 7. 5. 2015

(2) npr.: opr. št. Psp 484/2013, Psp 523/2013, Psp 480/2014, Psp 50/2015, Psp 196/2015 itd..

(3) Takšno stališče glede zamudnih obresti je Ustavno sodišče RS zavzelo že v odločbi U-I-15/07 z dne 17. 1. 2008