Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik že od leta 2010 v RS biva brez pravne podlage, to je brez dovoljenja za prebivanje. Zato je toženka pravilno odločila, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik želel izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela. Na podlagi zaslišanja v prostorih Veleposlaništva RS v A. in na podlagi podatkov spisa je tožena stranka presodila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ne ve, da mu je poteklo prejšnje dovoljenje za prebivanje, vendar ga je ob zaslišanju pokazal in ugotovilo se je, da mu je poteklo že 8. 4. 2010. Status si je sicer poizkušal urediti preko strica, vendar s tem ni uspel. Dejal je, da ni bil seznanjen, da mora zapustiti Republiko Slovenijo. Povedal je tudi, da ne pozna slovenske zakonodaje s področja, ki ureja delo in prebivanje tujcev v Sloveniji. Zaslišan je bil tudi njegov delodajalec, ki je povedal, da je njegov nečak (tožnik) delal pri njem nazadnje leta 2010, žal pa je zamudil rok za predložitev dokazil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Predlagal je, naj ga tožena stranka zasliši, da bo pojasnil, da je tožnik delal pri njem in da ne bo zlorabil dovoljenja za prebivanje za odhod v tujino. Tožena stranka je v postopku še ugotovila, da je bila podana vloga za podaljšanje dovoljenja za prebivanje tožnika dne 31. 3. 2010, vendar je bil tožnik pozvan, naj predloži manjkajoča dokazila. Dodeljen mu je bil rok, vendar v roku dokazil ni predložil, zato je bil izdan sklep o ustavitvi postopka z dne 12. 5. 2010, katerega je tožnik prevzel 20. 5. 2010. V 2. točki sklepa je bilo tudi določeno, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončnega sklepa. Tožnik je sprožil upravni spor, vendar je sodišče s sodbo opr. št. I U 113/2011-13 z dne 28. 9. 2011 razsodilo, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Tega dne je postala pravnomočna. Na podlagi navedenega je tožena stranka presodila, da tožnik kljub pravnomočnosti odločbe države ni zapustil in je v njej bival ilegalno. S tem pa so po njenem mnenju izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje iz pete alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Poudarja, da ni sporno, da ima tožnik izdano osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo do 25. 7. 2014 in neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji že več kot pet let. Ni pravilna ugotovitev, da je živel in delal v Republiki Sloveniji ilegalno in da se zato ne bo podrejal pravnemu redu, saj je šlo v njegovem primeru zgolj za administrativno napako njegovega delodajalca. Je fizični delavec, zato slovenske zakonodaje ne pozna. Zato tudi ni mogel vedeti, da je v Republiki Sloveniji živel ilegalno, saj je sklepal, da za gibanje zadostuje izdano dovoljenje za delo. Meni tudi, da bi morala tožena stranka zaslišati njegovega delodajalca. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge za svojo odločitev ter v celoti prereka tožbene navedbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka pravilno navaja, da se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. iz 37. člena ZTuj-2. Zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje pa ureja 55. člen ZTuj-2. Ta med drugim, v peti alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zato je v obravnavanem primeru sporno, ali so izkazani pogoji za zavrnitev prošnje iz citirane določbe, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi za domnevo. Ocena teh razlogov je zato prepuščena upravnemu organu, ki o izdaji dovoljenja tudi odloča. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi zaslišanja tožnika in podatkov v upravnem spisu pravilno presodila, da je izpolnjen pogoj iz pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik v Republiki Sloveniji že od leta 2010 biva brez pravne podlage, to pomeni, da biva brez dovoljenja za prebivanje. Tožniku je dovoljenje za bivanje prenehalo dne 8. 4. 2010, nato pa ni uspel z vložitvijo prošnje za podaljšanje. Ugotovljeno je bilo, kar tožnik v tožbi tudi priznava, da je (njegov delodajalec) zamudil rok za predložitev dokazil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. To okoliščino je potrdil tudi njegov delodajalec. Zaradi navedene okoliščine je upravni organ postopek ustavil, v sklepu pa je bilo tudi določeno, da mora tožnik v roku 15 dni zapustiti Republiko Slovenijo. Tožnik je sicer vložil pritožbo in nato sprožil upravni spor, vendar je sodba Upravnega sodišča I U 113/2011, s katero je bila tožba zavrnjena, postala pravnomočna 28. 9. 2011. Zato ni utemeljena navedba tožnika, da ni vedel, da v Republiki Sloveniji ne biva legalno, prav tako tudi ne, da ni bil seznanjen, da mora državo zapustiti. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka pravilno odločila, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje iz pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Ker tudi sodišče meni, da zaslišanje delodajalca ne bi doprineslo k drugačni odločitvi v zadevi, bistvena kršitev pravil postopka ni podana. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožnik ni poznal in ne pozna slovenske zakonodaje, to na odločitev ne more vplivati. Za odločitev je pomembno, da je tožnik zgoraj navedeno sodbo prejel, na podlagi te pa je lahko razbral, da mora zaradi nelegalnega bivanja v Republiki Sloveniji državo zapustiti. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da ima izdano delovno dovoljenje do 25. 7. 2014, saj na podlagi slednjega ne more bivati v Republiki Sloveniji, je le podlaga za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Zato ni utemeljen ugovor, da v Republiki Sloveniji ni bival ilegalno, ker je šlo zgolj za administrativno napako njegovega delodajalca. S tem tožnik pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je v Republiki Sloveniji bival ilegalno, napaka njegovega delodajalca, ki ni predložil ustreznih dokazil v postopku podaljšanja dovoljenja za prebivanje, pa na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

Glede na navedeno, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.