Jedro

Na naroku izdani sklepi postanejo perfektni šele z razglasitvijo in šele takrat je sodišče na njih vezano, če ne gre za sklepe procesnega vodstva (tretji odstavek 329. člena ZPP).

Regulacijske začasne odredbe so (praviloma) namenjene urejanju pravnih razmerij, kjer je glavni zahtevek nedenarne narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, da se za začasno ureditev razmerij med strankama ter za zavarovanje premoženja tožnika in njegovih temeljnih človekovih pravic do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, tožencu prepove povzročati škodo na premoženju in stvareh tožnika, ki se nahajajo na naslovu X ter nasilno vstopanje in hojo po stanovanju tožnika na istem naslovu.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik, ki najprej navaja, da če je sodišče menilo, da je predlagana začasna odredba nesklepčna, bi moralo opraviti postopek po 108. členu ZPP zaradi zagotovitve človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Tožnika bi moralo opozoriti na nesklepčnost predlagane začasne odredbe in ga pozivati na odpravo nesklepčnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje na naroku dne 22. 10. 2015 sprejelo sklep, da se izda začasna odredba z vsebino, kot je bila predlagana z vlogo dne 18. 5. 2015 in da sklep izide pisno. Sodišče je torej o predlagani začasni odredbi odločilo že na naroku 22. 10. 2015 in bi v skladu s to odločitvijo moralo izdati pisni sklep z obrazložitvijo. Ker je sodišče izdalo sklep, ki je v celoti v nasprotju s sklepom, sprejetim na naroku, je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je glede enega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče sprejelo dve nasprotujoči si odločitvi. Tožnik v predmetnem postopku vtožuje plačilo odškodnine za utrpelo premoženjsko škodo in hkrati predlaga, da sodišče zaradi prepovedi povzročanja nadaljnje škode s strani tožene stranke razmerje med strankama uredi s predlagano začasno odredbo. Tožba na plačilo odškodnine in predlagana začasna odredba, s katero bi se tožencu preprečilo nadaljnje povzročanje škode, sta povezani. V pravdi je mogoče izdati začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če obstaja povezava med zavarovanjem, ki je predlagano in tožbenim zahtevkom. Pri regulacijski začasni odredbi gre za varstvo obstoječega stanja, ne pa za preprečitev nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ne gre za zavarovanje kasnejše izvršbe. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve, če so izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (3. točka prvega odstavka 273. člena). Tožnik še meni, da bi sodišče prve stopnje moralo, če je ocenilo, da je za odločanje o predlagani začasni odredbi ni pristojno v tem postopku, le-to izločiti iz postopka na plačilo odškodnine in jo obravnavati ločeno, saj se lahko predlog za začasno odredbo poda tudi pred začetkom postopka, ali pa jo odstopiti v obravnavanje pristojnemu sodišču, Okrožnemu sodišču v Novem mestu, kjer tožnik zoper toženca uveljavlja zahtevek za ugotovitev lastninske pravice, podredno pa verzijski zahtevek.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz zapisnika naroka z dne 22. 10. 2015 izhaja, da je sodišče prve stopnje po neuspelem poskusu mirne rešitve spora sprejelo sklep, „da se izda začasna odredba z vsebino, kot je bila predlagana z vlogo dne 18. 5. 2015(1). Sklep bo izšel pismeno.“ Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje s tem že odločilo o predlagani začasni odredbi in bi moralo v skladu s tem izdati pisni sklep z obrazložitvijo, ne pa predlog zavreči. 6. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Ločiti je treba namreč med izdajo sklepa in njegovo razglasitvijo (prim. prvi odstavek 329. člena ZPP). Na naroku izdani sklepi postanejo perfektni šele z razglasitvijo(2) in šele takrat je sodišče na njih vezano, če ne gre za sklepe procesnega vodstva (tretji odstavek 329. člena ZPP), kar izpodbijani sklep brez dvoma ni. Iz zapisnika naroka izhaja, da je sodišče prve stopnje sklep le izdalo (določilo vsebino), ne pa tudi razglasilo. Brez razglasitve izreka pa ni izreklo zavezujoče pravne posledice, na katero bi bilo vezano. O predlogu za izdajo začasne odredbe je glede na povedano (procesno učinkovito) odločeno le enkrat in do nasprotujočih si odločitev že zato ni moglo priti. Iz istih razlogov sodišče ni kršilo določbe tretjega odstavka 329. člena ZPP.

7. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče, če je menilo, da da je predlagana začasna odredba nesklepčna, postopati po 108. členu ZPP. Nesklepčnost je vsebinska pomanjkljivost (praviloma tožbe) in ni stvar procesnega, pač pa materialnega prava, na kar je treba opozoriti tudi sodišče prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe kot nesklepčen zavrglo, čeprav bi ga moralo glede na razloge, ki jih je navedlo, zavrniti.

8. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se v danem primeru tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev (plačilo škode), tožnik pa je v zavarovanje tega zahtevka predlagal regulacijsko začasno odredbo z vsebino, kot je navedena v 1. točki tega sklepa. Regulacijske začasne odredbe so urejene v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev. Temelj za uveljavitev kategorije regulacijskih začasnih odredb je postavilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-275/97 z dne 16.7.1998, ki pa se ni izrecno opredelilo do možnosti izdaje regulacijske odredbe za zavarovanje denarnih zahtevkov, v ZIZ pa pravne podlage za izdajo take odredbe (tudi) ni (prim. 270. člen ZIZ). Sodna praksa(3) zato šteje, da so regulacijske začasne odredbe (praviloma) namenjene urejanju pravnih razmerij, kjer je glavni zahtevek nedenarne narave(4).

9. Pritožnik zmotno meni, da sta tožba na plačilo odškodnine in predlagana začasna odredba, s katero bi se tožencu prepovedalo nadaljnje povzročanje škode, ustrezno povezani. Ker tožnik v tej pravdi uveljavlja le denarni zahtevek za plačilo odškodnine, s predlagano začasno odredbo tudi namena zavarovanja ne more doseči. Neutemeljena je zato tudi pritožbena trditev, da ne želi zavarovanja bodoče izvršbe, ampak zavarovati obstoječe stanje, saj tožba ne vsebuje nobenega zahtevka, ki bi bil s predlaganim sredstvom zavarovanja kakorkoli povezan. Ne gre torej zato, da sodišče v tem postopku ne bi bilo pristojno odločati o predlagani začasni odredbi, zato je tudi pritožbeno stališče, da bi jo sodišče moralo izločiti iz postopka na plačilo odškodnine in jo obravnavati ločeno, ali pa jo odstopiti v obravnavanje pristojnemu Okrožnemu sodišču v Novem mestu, zmotno.

10. Sodišče prve stopnje bi po povedanem primeru moralo predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ne zavreči, ker pa je odločitev, da se predlog zavrže za pritožnika ugodnejša od zavrnitve njegovega predloga, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo (359. člen ZPP).

11. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Op. št. (2): Glej J. Juhart, Civilno procesno pravo, stran 443. Op. št. (3): Npr. VSL I Cpg 437/2010 z dne 13. 4. 2010. Op. št. (4): O regulacijskih začasnih odredbah za zavarovanje denarnih terjatev glej: Neža Pogorelčnik – Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 2013.