Jedro

Odškodnine za strah se priznava odškodnina samo v tistih primerih, ki pri oškodovancu povzročijo resno psihično neravnovesje in ne za vsako najmanjšo bolečino ali strah. Toda v danem primeru je izvedenec pojasnil, da je imel tožnik rano na glavi in je prestal pretres možganov srednje stopnje, torej je mogoče njegovo poškodbo po Fischerjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin uvrstiti med srednje hude primere (poškodba III. stopnje).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu jo je prizadejala zavarovanka tožene stranke v prometni nesreči dne 17.10.1997. Za nepremoženjsko škodo je prisodilo tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 800.000,00 tolarjev, za strah 100.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 600.000,00 tolarjev, skupaj torej 1,500.000,00 tolarjev, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva sodbe dalje. Kot odškodnino za premoženjsko škodo je tožniku prisodilo za izgubljeni zaslužek v času od 18.10.1994 do konca tega leta 12.851,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 31.12.1994 dalje, in za izgubljeni zaslužek v času od novega leta do 6.1.1995 znesek 1.556,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 6.1.1995 dalje.

Priznalo mu je tudi 18.000,00 tolarjev za uničeno obleko z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 20.1.1995 dalje. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo, toženo stranko pa je obsodilo še na povrnitev 209.789,00 tolarjev pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede pritožbenih stroškov je sklenilo, naj vsaka stranka krije svoje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta v zvezi s prvostopenjsko sodbo pravočasno vložili reviziji obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in povrnitvijo vseh pravdnih stroškov, vključno z revizijskimi. Navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem premalo upoštevalo, da je bil tožnik ob nesreči star nepopolnih 48 let in bo trpel glavobole še okoli 30 let, oziroma še polovico njegovega življenja; da gre za intenzivne glavobole, zaradi katerih je moral in mora še jemati analgetike; in da je bil med zdravljenjem najprej hospitaliziran, rentgeniziran in na številnih zdravniških pregledih. V zvezi z odškodnino za strah poudarja tožnikovo izpoved o tem, da je trpel strah neposredno po nesreči, pa tudi kasneje in da se še danes boji prometa. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa meni, da sodišči nista ustrezno ovrednotili posledic sindroma po pretresu možganov, ki se kažejo v številnih težavah pri tožnikovem delu in v vsakdanjem življenju, tako da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana za 5%. Dodaja, da tožena stranka tožniku kljub temu, da so pretekla že skoraj 4 leta od poškodbe, doslej ni plačala odškodnine.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podrejeno, spremembo sodbe. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem nevrologa in opozarja, da sta oba nevrološka izvida (EEG in CT) negativna in da torej ni izkazanih posledic poškodbe, izvedenec pa jih je kljub temu priznal, na podlagi nekritično sprejete tožnikove avtoanamneze. Ker trdi, da izvedensko mnenje ni prepričljivo, očita sodiščema kršitev postopkovnih določil, saj izvedenskega mnenja nista preverili z mnenjem Nevrološke klinike v Ljubljani. Po njenem obstoja tudi nasprotje med predloženo medicinsko dokumentacijo in uporabljenim izvedenskim mnenjem.

Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, ki je daleč od kriterija pravnega standarda pravične odškodnine, zlasti pa ni mogoče priznati šablonizacije in primerjave z odškodninami v podobnih primerih. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem navaja, da je zdravljenje trajalo dva meseca in pol ter je potekalo brez zapletov. Le tožnik sam navaja določene probleme, ki jih negativni EEG in CT možgan ne potrdita. Izpodbija tudi priznano odškodnino za strah, saj meni, da vsakemu oškodovancu ne pripada; glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa trdi, da so posledice pavšalno navedene in z ničemer izkazane. Na koncu se zavzema za večje razlike med odškodninami za lahke telesne poškodbe in katastrofalne škode in za izražanje posledic v večkratnikih in ne le v procentih.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja po določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih očita tožena stranka, niso podane. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer navajala, da se ne strinja z mnenjem sodnega izvedenca Glavnika, ni pa ničesar ukrenila za to, da bi se pomanjkljivosti, ki jih je očitala, odpravile, ker se glavne obravnave dne 17.11.1997 sploh ni udeležila in ni predlagala niti zaslišanja izvedenca Glavnika, niti novega izvedenca, s pomočjo katerega bi se pojasnile očitane nejasnosti. Tudi v pritožbi je samo pavšalno grajala napake, izražala samo abstraktno pripravljenost za plačilo predujma za novega izvedenca in poučevala, češ da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca, ker nevrolog ni primeren, v reviziji pa želi prav mnenje Nevrološke klinike v Ljubljani. Ob takem pravdanju je treba toženo stranko opozoriti, da morajo pravdne stranke v postopku pred sodiščem pošteno uporabljati pravice, ki jim grejo, zaradi česar bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje aktivneje sodelovati, se določneje izjavljati o navedbah tožeče stranke in predlagati dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala zanjo ugodna dejstva. Grajanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaganje novih dokazov v revizijskem postopku ni dopustno, ker po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 (v nadaljevanju samo ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ki temelji na določilih Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I), na ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah, pa je možnost prisoje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljena zlasti v določilu 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78-57/89). Ker sta za pravilno uporabo pravnega standarda pravične odškodnine pomembni vrsta prizadete dobrine in intenzivnost njene kršitve, sta sodišči ugotavljali obseg nepremoženjske škode. Pravilno sta upoštevali oškodovančevo subjektivno doživljanje bolečin in strahu, ki sta ga zaradi pravilne odmere odškodnine objektivizirali z mnenjem izvedenca.

V zvezi z revizijo tožene stranke, ki se upira vsakršnemu plačilu odškodnine za strah, je treba sicer pritrditi, da se priznava odškodnina samo v tistih primerih, ki pri oškodovancu povzročijo resno psihično neravnovesje in ne za vsako najmanjšo bolečino ali strah. Toda v danem primeru je izvedenec pojasnil, da je imel tožnik rano na glavi in je prestal pretres možganov srednje stopnje, torej je mogoče njegovo poškodbo po Fischerjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin uvrstiti med srednje hude primere (poškodba III. stopnje). Ob takem stanju je razumljiv tožnikov strah za izid zdravljenja, ki je utemeljeno trajal mesec dni po poškodbi, ko se je bal, če bo po končanem zdravljenju še lahko opravljal svoje delo. Ker torej ne gre za kakršenkoli strah (ki ga navajajo oškodovanci pri lahkih telesnih poškodbah), je prisoja odškodnine utemeljena. Znesek 100.000,00 tolarjev pa je tudi primeren, saj ne gre za dalj časa trajajoč intenziven strah.

Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 600.000,00 tolarjev je pravična glede na prestano trpljenje med zdravljenjem in zlasti glede na to, da bo imel tožnik glavobole po 2 do 3 krat tedensko vse do konca življenja. V zvezi s tem sta sodišči tudi pravilno upoštevali njegovo starost, saj starost 48 ali 49 let ni taka razlika, da bi vplivala na višino odškodnine.

Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti sta nižji sodišči pravično prisodili. Tožnik je izpovedal, da je po nesreči pozabljiv in ga moti ropot, zaradi česar mora več počivati, moti ga družba in tudi televizije ne more več gledati; izvedenec pa je strokovno pojasnil, da so možne vrtoglavice in občutljivost na vremenske spremembe ter da ima tožnik slabšo koncentracijo in spomin. Zato trditev tožene stranke, češ da so posledice le pavšalno navedene, ni utemeljena. Dejstvo, da jih ni mogoče zaznati z snemanjem električne aktivnosti možgan in z globinskim snemanjem možganskih struktur pa ne pomeni, da jih ni, saj je izvedenec lepo pojasnil, da s sredstvi za diagnostično obdelavo pogosto ni mogoče zaznati sprememb. Glede tožnikove revizije, češ da je prisojena odškodnina prenizka, pa je treba pojasniti, da so bili glavoboli že upoštevani pri odškodnini za telesne bolečine in da gre vendarle za malo zmanjšano življenjsko aktivnost, ki jo tožnik sicer zaznava in zaradi nje težje dela, toda bistveno na njegovo življenje in delo ne vpliva.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo obe neutemeljeni reviziji. Zavrnilo je tudi predloga pravdnih strank za povrnitev revizijskih stroškov, ker reviziji nista bili uspešni (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).