Jedro

Namen 17. člena ZFPPIPP je le v tem, da je dolžnik, nad katerim je sodišče začelo stečajni postopek, jasno in nezamenljivo določen. Kolikor pa pritožnik meni, da bi moralo zato (torej zaradi označbe na upnikovi vlogi) sodišče zoper njega začeti stečajni postopek le v tistem delu, v katerem nastopa kot potrošnik, se moti. ZFPPIPP ne loči med postopkom osebnega stečaja nad zasebnikom in potrošnikom, saj pozna le eno obliko osebnega stečaja (kot tudi ni pomembno, ali ima upnik terjatev zoper dolžnika kot potrošnika ali zasebnika - terjatev ima do fizične osebe).

Izrek

Pritožba na p.d. 37 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Dopolnitev pritožbe na p.d. 46 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, ki je ob izdaji sklepa vpisan v poslovnem registru RS kot zasebnik, in (II., III.) imenovalo upraviteljico v postopku osebnega stečaja.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Pritožba na p.d. 37 ni utemeljena, dopolnitev pritožbe na p.d. 46 pa ni dopustna.

**Pritožba na p.d. 37**

4. Pritožnik najprej navaja, da v predlogu za začetek stečajnega postopka ni bil označen kot zasebnik. Povzema drugi odstavek 17. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa identifikacijske podatke o dolžniku, ki je zasebnik (s tem v zvezi tudi sklep VSL Cst 404/2017). Navaja, da upnik dolžnika ni označil tako kot zahteva drugi odstavek 17. člena ZFPPIPP, zato je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ko je nad njim začelo postopek osebnega stečaja nad zasebnikom (notarjem). Sodišče je skušalo sanirati upnikovo napačno navedbo stranke postopka, s tem pa je bistveno kršilo določbe postopka, privilegiralo eno stranko in s tem kršilo ustavno določbo o enakosti pred zakonom.

5. Zatrjevana kršitev določb postopka ni podana. Drži sicer pritožnikova navedba, da upnik v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom ni navedel prav vseh podatkov iz drugega odstavka 17. člena ZFPPIPP (v zvezi s tretjim odstavkom istega člena). Poleg tistih iz drugega odstavka so to tudi podatki iz 2. do 4. točke tretjega odstavka tega člena (poleg imena in priimka ter naslova prebivališča sta bili navedeni matična in davčna številka; da pa gre za zasebnika, izhaja tudi iz teksta vloge). Namen 17. člena ZFPPIPP je le v tem, da je dolžnik, nad katerim je sodišče začelo stečajni postopek, jasno in nezamenljivo določen (da je bil tako označen v izpodbijanem sklepu, pritožbeno ni sporno). Kaj drugega tudi ne izhaja iz v pritožbi citiranega sklepa VSL Cst 404/2017, v katerem vprašanje vpliva 17. člena ZFPPIPP na pravilnost izpodbijanega sklepa ni bilo bistveno vprašanje. Kolikor pa pritožnik meni, da bi moralo zato (torej zaradi označbe na upnikovi vlogi) sodišče zoper njega začeti stečajni postopek le v tistem delu, v katerem nastopa kot potrošnik, se moti. ZFPPIPP ne loči med postopkom osebnega stečaja nad zasebnikom in potrošnikom, saj pozna le eno obliko osebnega stečaja (kot tudi ni pomembno, ali ima upnik terjatev zoper dolžnika kot potrošnika ali zasebnika - terjatev ima do fizične osebe). Dejstvo, ali je stečajni dolžnik zasebnik ali potrošnik, je pomembno le v obsegu petega odstavka 383. člena ZFPPIPP in zaradi posebnega pravila, ki ga ZFPPIPP v 387. členu določa glede pravnih posledic začetka osebnega stečaja. Sodišče v tem delu ni storilo nobene kršitve določb postopka niti dolžnika ni neenakopravno obravnavalo.

6. Dolžnik je nadalje uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede terjatve. Navedel je, da je izvedenčevo pričanje v popolnem nasprotju z njegovim izvedeniškim mnenjem, zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Izvedenec je zaslišan na naroku povedal (tretja stran zapisnika naroka z dne 21. 2. 2018), da je dolžnik podal pravilne podatke o svojih dejanskih obveznostih do upnika v spornem obdobju, pred tem pa je sodni izvedenec v izvedenskem mnenju z dne 10. 1. 2018 v točki 3.1 (stran 8 mnenja) zapisal, da je v obdobju 1. 1. 2013 do 29. 8. 2017 znašala odmerjena višina davčnih obveznosti dolžnika skupaj kar 248.723,90 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede višine upnikove terjatve pravilno ugotovilo.

8. Del zaslišanja izvedenca, na katerega je opozoril dolžnik, se nanaša na izvedenčev odgovor v zvezi z obračuni, ki jih je priložil dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje, in s katerimi je dolžnik dokazoval, koliko naj bi bilo plačanih obveznosti. In le v tem obsegu je izvedenec odgovoril, da gre zgolj za prikaz obveznosti, ki bi morale biti plačane. Vendar dolžnik ni povzel nadaljevanja stavka. Izvedenec je namreč od tu naprej nadaljeval in povedal, da gre zgolj za prikaz obveznosti, ki bi morale biti plačane, dolžnik pa tudi sedaj ni predložil dokaza o poplačilu teh obveznosti. Priložene obračunske listine (ki jih je priložil dolžnik) prav tako ne vključujejo vseh postavk, saj niso zajete niti zamudne obresti, niti globe niti stroški izvršilnih postopkov. V tem delu je torej izvedenec na naroku povedal le o stanju obveznosti glede na plačila. Stanje obveznosti po temelju je bilo ves čas jasno oziroma povedano drugače - sodišče tega dejstva ni ugotavljalo z izvedencem, ker je bila upnikova terjatev izkazana z izvršilnim naslovom. Na to je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno opozorilo. Med povedanim na naroku in pisnim mnenjem ni zatrjevanega nasprotja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dejanska odmerjena višina davčnih obveznosti dolžnika v obdobju od 1. 1. 2013 do 29. 8. 2017 znašala skupaj 248.723,90 EUR. Od tega je dolžnik plačal le 122.804,80 EUR. Pojasnilo je tudi, da je pri dolgu na dan 1. 1. 2013 treba upoštevati dolg, ki ga je imel dolžnik do upnika iz predhodnega obdobja, saj, kot je pojasnil izvedenec, davčni urad vodi obveznosti dolžnika kumulativno iz leta v leto, iz podatkov upnika pa izhaja, da je imel dolžnik neplačane obveznosti že pred tem in da so se vsako leto samo še povečevale.

10. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritožnik ne more uspeti s pritožbo, koliko davka je plačal v letih 2017, 2016 in 2015. Navedel, da je v letu 2017 od dejansko odmerjenih 17.081,94 EUR plačal znesek 16.655,24 EUR, v letu 2016 je od dejansko odmerjenih 25.917,75 EUR plačal znesek 26.160,25 EUR, v letu 2015 pa je od dejansko odmerjenih 34.497,06 EUR plačal znesek 39.864,90 EUR.

11. Nadalje je navedel še, da je imel v letu 2017 prihodke v višini 63.700,00 EUR, v letu 2016 v znesku 101.800,00 EUR, v letu 2015 v višini 137.900,00 EUR in sklenil, da je tekoče poslovanje dolžnika likvidno, zato ni podana trajnejša nelikvidnost po določbi 14. člena ZFPPIPP.

12. Ta pritožbeni argument najprej ni upošteven. Sodišče prve stopnje je insolventnost ugotovilo na podlagi 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki določa neizpodbojno domnevo, da je dolžnik trajno nelikviden, če zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora plačevati in obračunati hkrati s plačilom plač delavcem, več kot dva meseca in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Dolžnik predpostavk domnevne baze ni izpodbijal niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v podkrepitev odločitve ugotovilo tudi, da je imel dolžnik blokiran TRR od 17. 9. 2015 do vložitve predloga za stečaj (domneva insolventnosti iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). To dejstvo ni bilo prerekano ne na prvi ne na drugi stopnji. Višje sodišče le še dodaja, da zatrjevani prihodki prikazujejo le prihodkovno stran premoženja, ne pa tudi njegovih stroškov, zatrjevana pa je tudi le tekoča, ne pa trajna likvidnost. 13. Sodišče prve stopnje je tako glede terjatve kot tudi glede insolventnosti dejansko stanje pravilno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo materialno pravo (citirane določbe 14. člena in peti odstavek 239. člena ZFPPIPP). Zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

**Pritožba na p.d. 46**

14. Pritožbo je treba vložiti v roku 15 od vročitve izpodbijanega sklepa (glej 1. točko drugega odstavka 127. člena ZFPPIPP). Dolžnik je pritožbo na p.d. 37 vložil 9. 3. 2018, kar je bilo pravočasno (višje sodišče jo je zavrnilo z zgoraj navedenimi razlogi). Dopolnitev pritožbe (v kateri je ugovarjal delno zastaranje terjatve) je vložil dober mesec dni kasneje (11. 4. 2018) - že zgolj to zadošča za zavrženje pritožbe (iz spisa izhaja, da je bil sklep o začetku stečajnega postopka vročen 27. 2. 2018). Višje sodišče sme dopolnitev pritožbe upoštevati, če je vložena v pritožbenem roku (iz obrazložitve pa izhaja, da je bilo pritožniku tudi na to pritožbo dejansko odgovorjeno, in sicer posredno v robni št. 5). Odločitev temelji na 1. točki 365. člena ZPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.