Jedro

Po določbi prvega odstavka 234.b člena je kazniv tisti storilec, ki organizira, sodeluje ali pomaga pri organizaciji take igre ali dejavnosti, to je denarne verige. Za drugi dve izvršitveni obliki ni nujno, da mora storilec neposredno sodelovati ali pomagati ustanovitelju ali (začetnemu) organizatorju igre, ampak zadošča, da s svojim aktivnim ravnanjem odločilno prispeva k nadaljnjemu odvijanju (razširjanju) take igre ali dejavnosti. Samo navadni soigralci niso kaznivi. Pridobivanje udeležencev v denarno verigo na območju naše države je prepovedano, ne glede na to v kateri državi je sedež organizacije, ki vodi denarno verigo, in ne glede na to ali je v tej državi organiziranje denarnih verig dovoljeno ali ne.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni S.M. je dolžan plačati 1000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojena F.J. in S.M. s sodbo z dne 28.9.2005 spoznalo za kriva kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig po prvem odstavku 234.b člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ, jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je po prvem odstavku 234.b člena KZ določilo vsakemu kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojenemu F.J. je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa odločilo, da morata obsojenca plačati stroške kazenskega postopka, obsojeni S.M. 9.600 SIT in 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s pravnomočno sodbo z dne 12.10.2006 zavrnilo pritožbo zagovornikov obsojenega S.M. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenemu S.M. naložilo plačilo povprečnine v znesku 120.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega S.M. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenega S.M. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Obsojeni S.M. in njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki v zahtevi navajajo, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon in da je zato treba izreči oprostilno sodbo. Poudarjajo, da je iz opisa dejanja razvidno, da "naj bi" obsojeni S.M. z namenom, da sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, pomagal pri organiziranju igre na srečo, izvršitvena oblika dejanja pa naj bi bila v usmerjanju in vodenju na srečanju udeležencev igre ter usposabljanju za pridobivanje novih udeležencev igre. Navajajo, da mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 234.b člena KZ podan poseben namen storilca, da sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, izvršitvena oblika pa je organiziranje denarnih ali podobnih prireditev. Izpostavljajo, da je kaznivo samo dejanje (oziroma) ravnanje posameznika ali odgovorne osebe v pravni osebi, ki organizira takšno verigo in s tem omogoči le določenemu krogu oseb, ki se prve vključijo v igro, da so udeležene pri dobičku, vsi drugi pa so oškodovani. Iz obrazložitve napadene sodbe pa je razvidna ugotovitev sodišča, da je obsojeni S.M. na račun organizatorja igre, odprt pri banki na Cipru, vplačal znesek 2.290 EUR, od organizatorja pa prejel 1.996 EUR in je zato že po logični razlagi mogoče ugotoviti, da je bil obsojenec zaradi sodelovanja oškodovan in da ni pridobil nobene premoženjske koristi ter že po jezikovni razlagi ne more biti organizator denarne verige oziroma storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 234.b člena KZ. Iz take argumentacije zahteve je razvidno, da vložniki trdijo, da v ravnanju obdolženca niso podani vsi zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja in s tem uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz prve točke 372. člena ZKP.

Opis dejanja mora biti pregleden, jedrnat, vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati v tolikšni meri konkretizirajo kaznivo dejanje, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Ostale okoliščine sodijo v obrazložitev sodbe, pri čemer je treba upoštevati, da je treba sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi z njenimi razlogi.

V opisu dejanja je po navedbi časa in kraja, kot posebnih modalitet kaznivega dejanja navedeno, da je obsojeni S.M. v aprilu 2002 kot pogoj vključitve v igro G.C. vplačal denarni znesek 2.290 EUR, od česar so drugi udeleženci igre v nasprotju s 7. členom Zakona o igrah na srečo (ZIS) od družbe G.C. prejeli točno določeno provizijo, odvisno od položaja udeleženca v piramidni strukturi igre. Iz izreka tudi izhaja, da je obsojenec tako ravnal z namenom, da bi tudi sam dobil določeno provizijo od svojih udeležencev igre in zato za sodelovanje v igri pridobil vsaj I.P., A.A. in A.L., od katerih je glede na svoj položaj v piramidni strukturi igre dobil skupaj 1.966 EUR, pri čemer je navedene udeležence usmerjal in vodil na srečanja udeležencev igre in jih usposabljal za pridobivanje novih udeležencev. Iz sodbe sodišča druge stopnje (tretji odstavek na drugi strani) je razvidno, da je obdolženec A.A. privabil tako, da mu je obljubljal sanjski zaslužek za boljše življenje in bil njegov mentor, I.P. (v sodbi je napačno navedeno M.) pa pritegnil s pripovedovanjem o zanimivi stvari, ki jo gre lahko tudi on pogledat, A.L., ki je na Hrvaškem takoj ugotovil, da gre za piramidno igro, pa prepričal, da dejanje ni kaznivo, da ni obdavčeno in da si bo že v enem mesecu lahko kupil nov avto.

Po drugem odstavku 7. člena ZIS je prepovedano organiziranje iger ali dejavnosti, pri katerih udeleženci odplačujejo določene denarne zneske udeležencem, ki so se pred njimi vključili v igro ali dejavnost in pričakujejo plačilo določenih denarnih zneskov od udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v takšno igro oz. dejavnost (denarne verige in podobno). Organiziranje denarne verige v nasprotju s to določbo je pomenilo prekršek po 110. oziroma pomeni prekršek po sedanjem 119. členu ZIS. Iz uvodnih pojasnil k noveli Kazenskega zakonika (KZ-A), ki je stopila v veljavo 23.4.1999 je razvidno, da prekršek preide v kaznivo dejanje, če storilec ravna na opisani način z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Za razumevanje določbe prvega odstavka 234.b člena KZ je pomembno, da se goljufivi namen storilca ne nanaša neposredno na končne oškodovance ampak se mora storilec, ki organizira, sodeluje ali pomaga pri organiziranju tovrstnih iger ali dejavnosti, zavedati, da je to igra ali dejavnost, v kateri končni udeleženci plačane denarne zneske izgubijo, in je s tega vidika zanje vselej "goljufiva".

Po določbi prvega odstavka 234.b člena je kazniv tisti storilec, ki tako igro ali dejavnost organizira, sodeluje ali pomaga pri njeni organizaciji. Za drugi dve izvršitveni obliki ni nujno, da mora storilec neposredno sodelovati ali pomagati ustanovitelju ali (začetnemu) organizatorju igre, ampak zadošča, da s svojim aktivnim ravnanjem odločilno prispeva k nadaljnjemu odvijanju (razširjanju) take igre ali dejavnosti. Samo navadni soigralci niso kaznivi.

V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da je tudi obsojeni S.M. z namenom, da tudi sam pridobi določeno provizijo od svojih udeležencev igre, sodelovanje v igri pridobil navedene tri osebe, jih vodil na srečanja udeležencev igre ter jih usposabljal za pridobivanje novih udeležencev igre. Takšna dejanja pa pomenijo že tisto aktivno ravnanje, ki presega navadno sodelovanje v igri ali dejavnosti.

Zato tudi ni pomembno, da je obsojeni S.M. vplačal 2.290 EUR, od organizatorja pa prejel 1.996 EUR, saj se je v denarno verigo na opisani način dejavno vključil izključno zaradi pridobivanja protipravne premoženjske koristi. Znesek, ki ga je vplačal, je bil namenjen plačilu udeležencev, ki so se v igro vključili pred njim, njegova premoženjska korist pa je bila odvisna od tega, koliko ljudi bo pridobil za sodelovanje v igri in od tega, da bodo tudi ti na enak način pridobi(va)li nove udeležence v igri. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 234.b člena KZ. Zato so nasprotne navedbe vložnikov neutemeljene.

Vložniki navajajo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker da so razlogi sodbe pritožbenega sodišča v nasprotju z njenim izrekom. Tako nasprotje je po stališču obsojenčevih zagovornikov podano, ker je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe zapisalo, da "naj bi" obsojeni S.M. nedvomno pomagal pri odločitvi prič za vključitev v igro s tem pri organiziranju igre, kar pa je v nasprotju z izrekom sodbe prvostopenjskega sodišča, iz katere ne izhaja, da je obsojencu očitana pomoč pri kaznivem dejanju po 234.b členu KZ.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe (drugi odstavek na drugi strani) izrecno navedlo, da je obsojencu v celoti dokazano sodelovanje in pomoč pri organiziranju nedovoljene igre. Navedbo v tretjem odstavku na isti strani, da je obsojenec nedvomno pomagal pri odločitvi prič za vključitev v igro in s tem pomagal pri organiziranju igre, ni mogoče razumeti (samo) kot obliko udeležbe iz 27. člena KZ, saj je pomoč pri organiziranju denarnih iger ali dejavnosti samostojna izvršitvena oblika kaznivega dejanja iz prvega odstavka 234.b člena KZ.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (tretji odstavek 424. člena ZKP). Pred Vrhovnim sodiščem razen izjeme iz 427. člena ZKP velja načelo dispozitivnosti. Zato mora vložnik zatrjevano kršitev zakona določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti.

Taki zahtevi vložniki z navedbami, da je pomembno dejstvo, da KZ velja za območje Republike Slovenije, ne pa tudi za območje Republiške Hrvaške in da sodišče sploh ni ugotavljalo, če hrvaška zakonodaja pozna izvršitveno obliko kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig, kot je določena v 234.b členu slovenskega KZ, niso zadostili. Enako velja za navedbe, da se je "vse skupaj" dogajalo v Republiki Hrvaški in da je tudi zaradi zagovorov obeh obsojencev, ki sta povedala, da so jih pravi organizatorji oz. tisti, ki so ju vpeljali v "projekt" in tisti, ki so vodili seminarje v Karlovcu, prepričevali, da se igra odigrava na Hrvaškem in da je popolnoma zakonita. Iz take utemeljitve ni razvidno, katero kršitev zakona vložniki sploh uveljavljajo.

Zahteva tudi ne pojasni, katero kršitev zakona uveljavlja s trditvijo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, ki je problematizirala kaznivost opisanega dejanja na Hrvaškem, saj da je v obrazložitev zapisalo samo to, da so na Hrvaškem organizirali sestanke članov in ljudi, ki so tja pripeljali kandidate za nove udeležence igre. Enaka ugotovitev velja tudi za navedbe, da se višje sodišče v obrazložitvi sklicuje na podatke v spisu, čeprav podatki o kaznivosti obsojenčevega ravnanja na Hrvaškem niso bili pridobljeni in niso del kazenskega spisa.

Za presojo zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe, vprašanje ali je obsojenčevo ravnanje kaznivo dejanje tudi po Kazenskem zakoniku Republike Hrvaške, ni pomembno, saj je iz opisa obsojenčeva ravnanja razvidno, da ga je storil na območju Republike Slovenije, ko je v igro pridobil navedene tri udeležence. Vrhovni državni tožilec zato v odgovoru na zahtevo utemeljeno navaja, da je pridobivanje udeležencev v denarno verigo na območju naše države po drugem odstavku 7. člena ZIS prepovedano, ne glede na to v kateri državi je sedež organizacije, ki vodi denarno verigo, in ne glede na to ali je v tej državi organiziranje denarnih verig dovoljeno ali ne.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojenega S.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni S.M. na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve, gledano z vidika odločanja v tej fazi postopka.