Jedro

Po določbi 12. čl. ZTLR ima lastnik stavbe, ki je (v skladu z zakonom) zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, pravico uporabe na zemljišču. Gradnja v skladu z zakonom pa ne pomeni, da je le – ta v skladu z izdanim (lokacijskim in gradbenim) dovoljenjem, temveč, da se upošteva posebna pravna ureditev stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Lastnik stavbe bi zato lahko pridobil pravico uporabe le po postopku iz 5. poglavja ZSZ, ne pa z gradnjo na tujem svetu, ki je ZSZ (niti kak drug zakon) ne ureja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka (glede zahtevka po tožbi in glede pravdnih stroškov) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (glede zahtevka po nasprotni tožbi - točka II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni iz dela parc. št. 669/1 vl. št. 128 k.o. X odstraniti garažo, vzpostaviti na tej parceli prejšnje stanje, to je odpeljati z dela parcele ves gradbeni material, iz katerega je garaža narejena, skopane temelje garaže odstranjene garaže pa zasuti in se v bodoče vzdržati takih in podobnih posegov v parcelo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 853,74 EUR, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožeča stranka v nasprotni tožbi zahtevala, da se ugotovi, da je Z.B. lastnica nepremičnine dela parc. št. 669/1 k.o. X, v južnem delu, kjer se nahaja del garaže stanovanjske hiše na naslovu S. 55, N., s pripadajočo gradbeno parcelo, ki bo po opravljeni geodetski odmeri dobila novo parcelno številko, zahtevek, da je O.N. dolžna izposlovati geodetsko odmero pri GURS, na podlagi katere bo mogoča odmera navedenega dela zemljišča, pri čemer bo po opravljeni geodetski odmeri ta del nepremičnine dobil novo parcelno številko, ter Z.B. izdati ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katere bo pri novo nastali parceli možna vknjižba lastninske pravice na ime Z.B. do celote, sicer bo vlogo za geodetsko odmero nadomestila sodba in bo toženka sama upravičena izposlovati geodetsko odmero ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi Z.B.. V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje, v izogib nejasnostim, kot tožečo stranko označevalo tožečo stranko po tožbi, to je Občino N., kot toženo stranko pa toženo stranko po tožbi in tožečo po nasprotni tožbi Z.B.. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek. Glavni pritožbeni očitek je v tem, da v konkretni zadevi sodišče tožeči stranki ne bi smelo slediti glede pravne podlage za tožbo. Postopati bi moralo po pravilih nepravdnega postopka, kot to določa 47. člen SPZ. Na to je tožena stranka ves čas opozarjala, sodišče se do teh ugovorov ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Na podlagi napačne uporabe materialnega prava je prišlo tudi do kršitev določb ZPP. Sodišče ne bi smelo postopati po pravilih pravdnega postopka, temveč po pravilih nepravdnega postopka. Dejansko stanje je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo. Nedopustno je, da je sodišče na ogledu, ko je ugotavljalo, kolikšen del nepremičnine toženke sega čez parcelno mejo, to počelo zgolj z navadno vrvico, za to so potrebni drugačni inštrumenti, tožena stranka ne razume, zakaj sodišče ni imenovalo izvedenca geometra. 1. točka izreka izpodbijane sodbe pod I. je neizvršljiva. Izrek sodbe je nerazumljiv in premalo določen, podana je bistvena kršitev ZPP po 14. točki 339. člena ZPP. Iz izreka ni jasno, v kakšnem obsegu je dolžna tožena stranka odstraniti garažo in s katerega dela parc. št. 669/1 k.o. X. Nadaljnjo procesno kršitev je sodišče storilo s tem, ko je sodbo oprlo na dokaz, ki ni bil zajet v dokaznem sklepu. Sodišče je namreč izven dokaznega sklepa in brez predlogov strank opravilo poizvedbe pri GURS. Te poizvedbe je očitno napravilo potem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka v 15 dnevnem roku ni predložila listin, na katere se je sklicevala. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nezadostna. Sodba nima razlogov oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Nasprotna tožba je bila napačno povzeta in očitno tudi napačno razumljena. Sodišče meša določila 12. in 25. člena ZTLR, čeprav se nanašajo na različne pravne situacije in ne sprevidi, da nasprotna tožba temelji na določbah 12. člena ZTLR. Tožena stranka je prepričana, da so izpolnjeni pogoji, po katerih bi moralo sodišče zahtevku po nasprotni tožbi ugoditi. Sodišče v postopku ni ugotavljalo vznemirjanja tožeče stranke v njeni lastninski pravici, kar je po svoje razumljivo, ker ga tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala. Glede na določbe 99. člena SPZ, ki jih je sodišče uporabilo, je potrebno ugotoviti, da je vznemirjanje v lastninski pravici tolikšno in take vrste, da tožniku nastaja nenadomestljiva škoda. Škoda in druge okoliščine morajo biti do te mere tehtne, da upravičijo rušenje, saj 99. člen SPZ ne daje varstva pred neznatnimi posegi. Situacije ne gre obravnavati po določbah 99. člena SPZ, tudi če bi bil ta člen ustrezna pravna podlaga, ni pogojev za tako radikalne in nesorazmerne posege, kot jih nalaga sodišče toženki z izpodbijano sodbo. Dejansko stanje je namreč takšno, da gre v naravi za stezo, ki teče vzporedno z asfaltno cesto. Tožeča stranka v uporabi svoje nepremičnine ni do te mere ovirana v izvrševanju lastninske pravice, da bi bilo rušenje dela stanovanjske hiše skupaj z nosilnimi zidovi upravičen in sorazmeren poseg. Napačen je tudi zaključek sodišča, da toženka ni mogla biti prepričana, da gradi na svojem, nasprotno, zakoličbo, izkop in gradnjo je v letu 1984 opravilo podjetje, ki je imelo za to usposobljene strokovnjake in šele ob geodetskih postopkih v letu 1994 je toženka ugotovila, da je bila zakoličba očitno napačna. Če bi bila tožeča stranka res ovirana in v lastninski pravici vznemirjana, bi reagirala že prej, držijo navedbe toženke, da je bila v času, ko so pričeli graditi, predmetna pot le po kulturi in katastrskih podatkih, dejansko pa že opuščena. V zvezi s tem toženka tudi odločno graja dokazno oceno sodišča, da so bili njeni posegi samovoljni.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjala na določbo 47. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ). V času vložitve tožbe je namreč že veljal SPZ, ki izrecno ureja gradnjo čez mejo nepremičnine, česar Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, ZTLR) ni posebej urejal. V času pred uveljavitvijo SPZ je tako sodna praksa uporabljala določbe 24., 25. in 26. člena ZTLR, pa tudi 42. člen ZTLR, ki je vsebinsko enak sedanjemu 99. členu SPZ. Sodišče prve stopnje bi zato, ker je v času vložitve tožbe že veljal SPZ, ki je situacijo, kot je podana v konkretnem primeru, posebej uredil, moralo uporabiti 47. člen SPZ, ker ga ni, je dejansko stanje v zadevi ostalo zaradi napačne materialnopravne podlage nepopolno ugotovljeno (glede zahtevka po tožbi).

Sodišče bi, kot navaja tožena stranka, praviloma o gradnji na tujem svetu moralo odločati v nepravdnem postopku, vendar dejstvo, da je sodišče o zadevi odločalo v pravdnem postopku, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka (ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe).

Iz navedenega razloga je torej dejansko stanje v zadevi (po tožbi) ostalo nepopolno ugotovljeno, čeprav ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi bil razlog za nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja podan v tem, ko sodišče ni imenovalo izvedenca geometra. Izvedenca geometra je namreč tožena stranka predlagala le v zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom, zato se na nepostavitev izvedenca v zvezi z zahtevkom po tožbi, v pritožbi ne more uspešno sklicevati.

Tudi ne drži navedba, da naj bi sodišče procesno kršitev storilo s tem, ko je sodbo oprlo na dokaz, ki ni bil zajet v dokaznem sklepu. Sodišče prve stopnje je namreč, še preden je dobilo odgovor tožeče stranke glede stanja meje med nepremičninama pravdnih strank, samo opravilo poizvedbe pri GURS, Območni enoti Kranj, kot je to na naroku pravočasno predlagala tožeča stranka. Odgovor na poizvedbe pa je vključilo tudi v dokazni sklep (list. št. 26, narok dne 24.9.2008) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Na pritožbene navedbe glede vznemirjanja tožeče stranke in uporabe 99. člena SPZ sodišče druge stopnje ne odgovarja, glede na to, da je bilo sodbo sodišča prve stopnje ravno zaradi napačne uporabe materialnega prava potrebno razveljaviti in glede zahtevka po tožbi zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje bo namreč moralo v ponovljenem postopku ugotavljati pravnorelevantna dejstva po 1. do 4. odstavku 47. člena SPZ, pri čemer sodišče druge stopnje posebej opozarja, da bo potrebno razčistiti, kakšen status ima parc. št. 669/1 k.o. X, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih cesta, ni pa v zemljiški knjigi navedeno tudi, da gre za javno dobro. V kolikor bi šlo za javno dobro, se namreč lahko status javnega dobra ukine le po posebnem postopku po Zakonu o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2002, ZGO-1), zato že iz tega razloga uporaba 3. odstavka 47. člena SPZ ne bi mogla priti v poštev, saj nove meje, v kolikor gre za javno dobro, ni mogoče določati mimo navedenih določb. Pri presoji, ali je možno uporabiti 3. odstavek 47. člena SPZ, pa je status oziroma vrsta rabe pomembna tudi sicer, saj je lahko tudi dejstvo, da gre za cesto ,tisto dejstvo, ki je odločilno pri ugotavljanju (ne)sorazmerja posledic vzpostavitve prvotnega stanja s škodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremičnine, oz. pogojev po 47. členu SPZ. V okviru ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev bo zato sodišče prve stopnje moralo v skladu z načelom materialno procesnega vodstva poskrbeti, da bodo stranke navedle odločilna dejstva po 47. členu SPZ, nato pa v skladu z navedenimi določbami ponovno odločiti. V okviru ugotavljanja navedenih dejstev bo moralo ponovno presoditi tudi dobro vero graditelja v času same gradnje, kot tudi obnašanje lastnika nepremičnine, potem ko je izvedel za gradnjo.

Posebej glede zahtevka po nasprotni tožbi: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila nasprotna tožba napačno razumljena in da naj bi bili razlogi sodbe v tem delu nejasni, pomanjkljivi oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je res ugotavljalo tudi pogoje iz 24. in 25. člena ZTLR, ugotovitve, da pogoji po teh členih niso podani, tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je glede nasprotne tožbe tudi pravilno uporabilo določbe ZTLR in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997, ZLNDL), glede na to, da je bila zatrjevana pridobitev lastninske pravice, v skladu s 1. odstavkom 266. člena SPZ pa stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi 2. člena ZLNDL, potem, ko je pred tem na podlagi 12. člena ZTLR pridobila pravico uporabe na delu parc. št. 669/1 k.o. X v približni izmeri 6 m2, in sicer v obsegu, ki ga zaseda severozahodni vogal garaže in zidu, skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem oziroma delom, ki je potreben za redno rabo in vzdrževanje. Zatrjevala je torej, da je lastninsko pravico pridobila še pred uveljavitvijo SPZ.

Glede 12. člena ZTLR tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da sodišče ne sprevidi, da je temelj 12. člena ZTLR, da je prepričana, da so izpolnjeni pogoji, po katerem bi moralo sodišče zahtevku po nasprotni tožbi ugoditi in da v celoti vztraja pri navedbah v nasprotni tožbi in nadaljnjih vlogah, kar pa za izpodbitje zaključkov sodišča prve stopnje ne zadošča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogoji iz 12. člena ZTLR niso bili izpolnjeni, zato tožena stranka že pravice uporabe ni pridobila, posledično pa tudi lastninske pravice na podlagi ZLNDL ni mogla pridobiti. Tožena stranka namreč napačno razume in razlaga 12. člen ZTLR. Besedno zvezo iz zakonske določbe o stavbi, ki je zgrajena „v skladu z zakonom“, je namreč treba uporabiti tako, da se upošteva takratna posebna pravna ureditev stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Na našem območju je v tistem obdobju veljal Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84 in spremembe, ZSZ), ki instituta gradnje na tujem zemljišču ni uvedel tudi v pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini, tega ne prej ne kasneje ni uvedel niti kak drug zakon. Pri 12. členu namreč ne gre za originarno pridobitev lastninske pravice oziroma pravice uporabe, pač pa bi moral biti podan postopek in način, ki ga je v 5. poglavju urejal ZSZ. Česa takšnega pa tožena stranka v postopku ni zatrjevala, pač pa je napačno navajala, da je bil objekt zgrajen zakonito zato, ker je bil grajen na podlagi lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Tudi glede teh pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bila izdana za sporno parcelo 669/1 k.o. X. Glede nasprotne tožbe je torej sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, pri čemer sodišče druge ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v tem delu tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.