Jedro

Protipravnost ravnanja delodajalca je v tem, da je tožniku dovoljeval izvedbo del, ki so izven njegovih del po pogodbi, ne da bi mu dal konkretna in jasna navodila za primer okvare delovne opreme.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožnikov zahtevek po temelju utemeljen v višini 80 %, v preostanku pa je sam odgovoren za nastalo škodo.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, z ustrezno stroškovno posledico.

Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnik že pred škodnim dogodkom upravljal in popravljal traktor. Priči A. A. in B. B. nista potrdili, da bi večkrat opazila tožnika pri vožnji s traktorjem, ampak sta govorila o istem dogodku v letu 2018. B. B. je izpovedal, da je tožnika videl upravljati traktor enkrat, misli, da v letu 2016, ko je na kraj prišla inšpekcija. To pa je bilo leta 2018, kar je potrdil A. A. Tudi iz tožnikovega dnevnika smiselno izhaja, da je vozil traktor na delovišču oktobra 2018. Tožnikov delodajalec C. C. pa je izpovedal, da je tožnik enkrat poskusil voziti traktor z namenom, ali se bo odločil kvalificirati za traktorista, za kar se ni odločil. Priča D. D. glede upravljanja s traktorjem ni podala jasnega odgovora.

Sodišče se ni opredelilo do izjave priče D. D., ki jo je podal v predpravdnem postopku. Iz nje izhaja, da se je tožnik odločil, da bo demontiral cev, da se jo odnese v delavnico, kjer se bo popravila. Iz izpovedi priče še izhaja, da pričina naloga ni bila popraviti določene okvare, ki se zgodijo na delovnih strojih. Traktor je bil vozen, delo z njim pa je bilo zaradi počene hidravlične cevi onemogočeno. Zakaj tožnik in priča nista uporabila drugega razpoložljivega traktorja, priča ne ve, je pa povedala, da bi ga verjetno uporabila po zaključku demontaže. Glede goriva pa je povedal, da so imeli v vozilu vedno kanto z gorivom.

Tožnik ni trdil, da se je z delom mudilo. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi. Sicer pa tudi izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Nedokazane so trditve tožnika, da naj bi delodajalec zahteval, da se delo ne glede na vse opravi na dan škodnega dogodka. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik traktorja v nobenem primeru ne bi popravil, saj je prišlo do poka cevi in se okvare na licu mesta ni dalo popraviti. Tožnik se je odvijačenja cevi lotil po malici, traktor pa je bil neuporaben za nadaljnje delo. Če se je z delom mudilo, bi bilo logično, da bi čim prej pričela delati naprej, tožnik s sečnjo, priča D. D. pa z drugim traktorjem, ki je bil na voljo. Ob taki okvari se delodajalec tožnika ne bi lotil demontaže na mestu samem, ampak bi odpeljal traktor na popravilo. Pravno zmotno in neobrazloženo je stališče sodišča, da za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti ni odločilno, ali je bil na razpolago še en traktor in ali je bilo v njem gorivo oziroma ali je bilo na razpolago rezervno gorivo. Dodaten traktor kaže, da je zavarovanec toženke (tožnikov delodajalec) zagotovil, da se v primeru okvare traktorja opravlja delo nemoteno naprej in ne prihaja do zastojev dela. D. D. je tudi z drugim traktorjem po škodnem dogodku dvignil traktor, na katerem je prišlo do poka cevi.

Sodišče prve stopnje je napačno povzelo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je imel pogodbo za sečnjo lesa, a tudi za druga dela v skladu z zakonom, torej tudi dela kot npr. kaj pridržati ali podati orodje. To so bila lažja pomožna dela, kar je potrdil tudi tožnikov delodajalec C. C., ki je na zaslišanju večkrat poudaril, da je tako tožniku kot D. D. jasno povedal, da stroj "šraufa" le on ali mehanik, da pa je tožnik kdaj pomagal pri popravilu v smislu, da je pridržal kakšno stvar. Priča D. D. in tožnik sta povedala, da je šlo v konkretnem primeru za težjo okvaro, saj do takrat takih okvar ni bilo. Priča C. C. pa je ravno zaradi varnosti pri delu poudaril, kdo lahko posega v stroj, da pa je pri lažjih opravilih, pri katerih je tožnik pomagal, šlo za opravila, kjer ni moglo iti nič narobe. Do nesreče je prišlo po neumnosti, saj se nikoli ne sme iti med dele traktorja, kot je to storil tožnik, ki ni zagotovil najmanjše lastne varnosti. Tožnik se je zavedal, da ni usposobljen za konkretno delo demontaže, delodajalec mu je to tudi prepovedal. Zmoten in neobrazložen je zaključek sodišča, da zgolj dejstvo, da je delodajalec tožniku in D. D. povedal, da stroj vijači le on ali mehanik, ne zadostuje. Tožnik je običajno pomagal pri enostavnih lažjih delih, nikakor pa mu delodajalec ni naročil, naj opravlja glede na lokacijo okvare na traktorju zahtevno delo.

Tožnikova evidenca dela ne izkazuje, da je sam opravljal določena dela, ampak da se je določeno delo opravljalo na delovišču. To ne pomeni, da je tožnik opravljal varilska dela, vlačil hlodovino iz gozda s traktorjem. Iz dnevnika izhaja, da se je opravljala sečnja in vleka, a je poleg napisan D. D. in/ali C. C. in jaz (op. tožnik). V njem ni razvidno, da bi tožnik menjal hidravlični cilinder oz. cev. Tožnik ni nikdar sam menjal verige, je pa sodeloval pri menjavi verige. Šlo je za lažja dela, ki jih je tožnik opravljal po navodilih delodajalca.

Sodišče se ni opredelilo do ugotovitev policije in Inšpektorata za delo, ki je ugotovil, da je tožnik samoiniciativno pristopil k opravljanju dela in da je delodajalec ustrezno poskrbel za varnost pri delu in tožniku dal jasna navodila, kaj sme delati. Tožnik ne bi smel sam posegati v stroj. Iz zapisnika Inšpektorata jasno izhaja, da se je tožnik lotil dela, ki mu ni bilo naročeno. Tožnik je tam povedal, da je opravljal delo sekača, da je podiral in obrezoval drevesa, vse od sečnje do odvoza, da je včasih pomagal traktoristu vezat zajlo in drugo. Tožnik je na vprašanje inšpektorja odgovoril, da ni vzdrževal traktorja, da pa je pomagal pri poku hidravlične cevi, demontaži gume in da sta takrat C. C. ali D. D. sproti povedala, kako se to dela. D. D. je izpovedal, da so imeli v preteklosti okvaro na hidravlični cevi na sprednjih vilicah, v konkretnem primeru pa je šlo za drug glavni hidravlični cilinder, na težko dostopnem mestu. Sodišče bi moralo upoštevati drugačne izpovedi pred drugim organom. Dokazna ocena ne upošteva vseh izvedenih dokazov.

Izpodbijana odločitev se neutemeljeno opira na izvedensko mnenje izvedenca, ki je gradil mnenje in ugotovitve na svojih preteklih izkušnjah, ne pa na okoliščinah konkretnega primera. Zaključki izvedenca glede uporabe traktorja so zmotni. Izvedenec je prezrl, da delodajalec tožniku ni dovoljeval drugih del, kot so menjava cevi in vožnja traktorja. Tožnik ni nikoli vijačil traktorja, sam tožnik pa je tudi pred inšpektorjem povedal, da ni vzdrževal traktorja. Odgovornost je tako pripisati izključno neskrbnemu in nepremišljenemu ravnanju tožnika. V konkretnem primeru je prišlo do demontaže glavne hidravlične cevi na traktorju, ki ni bilo nujno delo in tudi ne lažje delo, kakršna so bila v preteklosti. Na razpolago je bil še en traktor, tožnik pa se je sam lotil odvijačenja in to na neustrezen način. Sodna praksa je zavzela stališče, da mora delavec opravljati delo z ustrezno pazljivostjo. Tožnik je v konkretnem primeru sam ustvaril nevarne pogoje dela, zavarovanec toženke pa dejanja oškodovanca ni mogel pričakovati. V takšnem primeru je za škodo odgovoren izključno sam (tako v zadevah VSL II Cp 517/202, VS RS II Ips 231/2005, VIII Ips 163/2009, VIII Ips 62/2012, itd.) Vsaka kršitev delodajalca pri izvajanju ukrepov varstva in zdravja pri delu še ne predstavlja pravno upoštevne vzročne zveze. S tem, ko se je tožnik, ki je bil neusposobljen za mehanika in traktorista, lotil odvijačenja hidravlične cevi povsem na napačen način (cev je bila poškodovana, deska in dvig traktorja pa sta delovala na hidravliko), je bila vzročna zveza med zatrjevanimi opustitvami zavarovanca in tožniku nastalo škodo pretrgana in odškodninska odgovornost zavarovanca toženke ni podana.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi dne 29. 8. 2019. Poškodoval se je pri izvajanju del na gozdni lokaciji, ko je prišlo do poka hidravlične cevi na traktorju, zato je poskušal cev demontirati, da bi jo nesli na servis. Odgovornost za škodo pripisuje delodajalcu. Očita mu, da ni podal ustreznih navodil za primer okvare delovne opreme in s tem opustil obveznosti za varno in zdravo delo. Toženka se temu upira s trditvami, da se je tožnik povsem samovoljno, brez vednosti delodajalca lotil dela, ki mu ni bilo naročeno, temveč prepovedano, zato je izključno sam odgovoren za zatrjevano škodo. Navaja, da je bil za nadaljnje delo sečnje in vleke na razpolago še en traktor.

6.Delodajalec odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (179. člen Zakona o delovnih razmerjih-1 ). Temeljno načelo odškodninskega prava je prepoved povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika ). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka mora tožnik dokazati naslednje elemente odškodninske odgovornosti: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode ter vzročno zvezo; povzročitelj pa se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen OZ). Temeljna dolžnost delodajalca je, da poskrbi za varnost in zdravje delavcev pri delu ter v ta namen sprejme ustrezne varnostne ukrepe za preprečitev nastanka škode, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, kot to določa Zakon o varnosti in zdravju pri delu v 5. členu.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri zavarovancu toženke C. C. na delovnem mestu sečnja lesa; - da je tožnik kljub temu, da odprava zastoja na gozdnem traktorju ni bila njegova obveznost iz pogodbe o zaposlitvi, po svojih najboljših močeh in vedenju pomagal pri odpravi zastoja; - da je v preteklosti že sodeloval pri popravilih na traktorju, in sicer pri zamenjavi in popravi hidravlične cevi, menjavi vitla, pri zamenjavi gume, namestitvi gume; - da je pomagal pri vleki in spravilu lesa, kar so naloge, ki jih je dobil od delodajalca; - da je tožnik uporabljal traktor tudi za vožnje; - da je delodajalec poleg del, ki sodijo med sečnjo dreves, dopuščal tožniku tudi izvajanje drugih del; - da je bil tožnik usposobljen za delo sekača, ne pa za druga dela, kot so vožnja traktorja, popravljanje gozdnega traktorja, spravilo lesa in opravljanje spremljajočih del, ki so nujna za zagotavljanje operativne in funkcijske sposobnosti gozdnega traktorja; - da je tožnik opravljal druga dela po ustnih napotkih delodajalca C. C. in D. D., ki sta mu sproti povedala, kako se dela; - da so dela v gozdu v glavnem opravljali skupaj tožnik, C. C. in D. D., na dan škodnega dogodka pa tožnik in D. D., ki je bil gozdar traktorist in podizvajalec tožnikovega delodajalca; - da mu je delodajalec dal navodila, da pomaga D. D.; - da ni dokazano, da je zavarovanec toženke C. C. prepovedal tožniku opravljanje del, ki ne sodijo v krog del sekača.

8.Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj je v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov in njihove vsebine. Ni pa se dolžno opredeliti do vsake listine v spisu. Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni vezano na dejanske ugotovitve in na zaključke v drugih postopkih. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do ugotovitev Inšpektorata za delo in policije, da je tožnik samoiniciativno pristopil k popravilu traktorja. Sodišče se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ki je upošteval okoliščine konkretnega primera in jih pojasnil v skladu s pravili stroke. V njegovo mnenje oziroma njegove strokovne ugotovitve glede opustitev ravnanj v zvezi z zagotavljanjem varnih pogojev dela, tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, saj je pri odgovorih na strokovna vprašanja izhajal iz ponujenih dokazov, pravdni stranki pa po njegovem zaslišanju nista imeli dodatnih pripomb.

9.Pritožbeno sodišče ne sledi tezi pritožnice, da ravnanje njenega zavarovanca ni bilo protipravno. Kriterij za presojo protipravnosti v obravnavanem primeru je, ali je bil škodni dogodek objektivno predvidljiva posledica delodajalčevega ravnanja. Pod pojem objektivno predvidljive posledice ne spadajo le običajne in najpogostejše posledice, ampak tudi manj verjetne, vendar le, če jih je bilo ob znanju in veščinah, ki se pričakujejo za določenega strokovnjaka, mogoče predvideti v času spornega ravnanja. Kateri so bili potrebni ukrepi za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, se presoja glede na okoliščine konkretnega primera. Delodajalec je dolžan izvesti vse razumne varnostne ukrepe za zagotovitev varnega delovnega okolja in preprečevanje poškodb delavcev.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo, da je delovni proces pri delodajalcu v primeru okvare mehanizacije potekal tudi tako, da je tožnik pomagal pri popravilih in je delodajalec vedel, da tožnik poleg sečnje dela tudi druge stvari, med drugim opravila pri okvarah na kmetijski mehanizaciji, pa ni imel nič proti, da sodeluje pri tem. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik tudi vozil traktor, a to za izpodbijano odločitev ni odločilno. Zato pritožbeno izpostavljanje izpovedi prič A. A. in B. B. ter delodajalca glede tožnikovih voženj traktorja nima posebne teže. Bistvena je ugotovitev, da je tožnik sodeloval pri menjavi vitla in gum, nameščal verige na gume, sodeloval pri zamenjavah in popravilih hidravlične cevi traktorja. Oporo ima ne le v tožnikovi evidenci dela oziroma dnevniku, ki ga je vodil, temveč tudi v njegovi izjavi, ki jo je podal v inšpekcijskem postopku, kot tudi v izpovedih delodajalca C. C. in priče D. D. Delodajalec je pojasnil, da so cevi, ki so se pogosto pokvarile in so bile dostopnejše, sami zamenjali, da so se izognili dodatnim stroškom popravila. Tudi priča D. D. je potrdil, da je tožnik pomagal pri popravilih traktorja. Izpoved D. D. v tej pravdi je v bistvenem enaka z izjavo, ki jo je podal pred pravdo. Zato se sodišču prve stopnje do nje ni bilo treba posebej opredeliti, sploh pa ne glede tega, kaj naj bi bila naloga te priče, saj to v tej zadevi ni ključno. Ugotovljeno je, da sta na dan škodnega dogodka oba opravljala gozdna dela, tožnik kot sekač, priča kot gozdar traktorist, in ko je počila hidravlična cev na traktorju, sta morala delo prekiniti, saj traktor kot delovni pripomoček za varno in učinkovito podiranje dreves ni bil več uporaben. Dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da je tožnik že prej sodeloval in pomagal pri popravilih traktorja z različnimi deli, ki niso sodila med njegove delovne obveznosti. Okoliščina, ali je šlo za lažja ali težja dela, ni ključnega pomena. Pri delih v zvezi z okvara cevi (v težje dostopnem delu traktorja), kot se je zgodila tega dne, tožnik v preteklosti res ni sodeloval, saj do take okvare ni prišlo. Ugotovljene okoliščine pa kažejo, da se je delovni proces pri tožnikovem delodajalcu v primeru okvar običajno odvijal tako, da so okvare najprej sami poskušali odpravljati, pri čemer je gozdar sekač pomagal. Sodeloval je z opravili, ki niso sodila v njegovo pogodbeno zavezo. Neutemeljeno je pri tem pritožbeno minimiziranje dela tožnika pri odpravah okvar in vleki do trenutka delovne nezgode. Gre za različno težka dela, ki niso sodila med tožnikove pogodbene obveznosti sečnje lesa (8. člen pogodbe). Tudi za dela, ki bi sodila v sklop drugih dodatnih del po pogodbi, ne gre. Pritožbeni očitek o napačnem povzemanju pogodbe zato ni na mestu. Glede na navedeno ni dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je delodajalec vedel, da je tožnik delal tudi druga dela in ni imel nič proti, da je pomagal, celo spodbujal ga je in učil, kako delati s traktorjem. Tožnik je tako dokazal, da je delodajalec dovoljeval, da je delal povsem nekaj drugega, kot je sodilo v njegovo pogodbeno zavezo.

11.Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, sta se tožnik in D. D. (gozdar traktorist) dogovorila, da je treba hidravlično cev demontirati. Skupaj sta odvila gumo traktorja, nato pa je tožnik poskusil odviti cev, pri čemer se je zaradi padca tlaka v hidravlični napeljavi traktor premaknil in stisnil tožnikovi nogi. Neutemeljen je očitek, da se je tožnik samovoljno in samoiniciativno lotil zahtevnega popravila traktorja. Toženka ni uspela dokazati trditev, da je delodajalec prepovedal opravljanje drugih del, med njimi del na traktorju, ki ne sodijo med sečnjo lesa. Izpovedbe C. C., da je povedal tožniku in D. D., da stroj odvijači samo on ali mehanik, tožnik in D. D. nista potrdila. Tožnik je glede na običajno delo, predvsem ob skupnih pristopih k odpravi okvar, upravičeno štel, da lahko pristopi k demontaži počene cevi, da se jo odpelje v popravilo. Sklepati je, da se je v resnici pričakovalo od njega, da se loti konkretnega opravila. Delavec ne more oceniti, da določena dela v zvezi s popravilom sme, določenih del pa ne sme opraviti. Ni pomembno, ali je bilo to delo (ne)nujno, saj se ne trdi in v sodbi ugotavlja, da je hotel tožnik popraviti traktor z namenom, da bi bil sposoben za nadaljnje delo. Zato tudi ni, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odločilno, ali je bil na razpolago še en traktor in ali je v njem bilo dovolj goriva za nadaljnje delo. Protipravnost ravnanja delodajalca je v tem, da je tožniku dovoljeval izvedbo del, ki so izven njegovih del po pogodbi, ne da bi mu dal konkretna in jasna navodila za primer okvare delovne opreme. Ne more se razbremeniti odgovornosti s trditvijo, da je tožniku ponujal, da se usposobi za upravljanje s traktorjem, kar je odklonil. Delodajalec bi moral tožniku prepovedati vsakršno delo, za katerega ni usposobljen.

12.Toženkino prerekanje vzročne zveze med opustitvijo dolžnega ravnanja in nastalo škodo ni utemeljeno. Vzročna zveza v primeru opustitev nikdar ni naravna, pač pa velja teorija o ratio legis vzročnosti (teorija o varstvenem namenu norme). Treba je presoditi, ali se je zaradi opustitve uresničila prav tista škodna posledica, ki jo je varnostna norma želela preprečiti. Ratio legis dolžne skrbnosti delodajalca je ravno v omejevanju tveganja delavcev in zagotovitvi varnega delovnega okolja. Tudi ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti je vzročna zveza med konkretno opustitvijo in škodnim dogodkom podana. Nastanek škode v okoliščinah, ko delodajalec delavcu ni dal jasnih navodil, kako ravnati v primeru okvare mehanizacije v traktorju, ni nenavaden oziroma izreden. Poškodbe tožnika je po splošnih življenjskih izkušnjah mogoče pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca. Toženka bi se lahko odškodninske odgovornosti razbremenila, če bi izkazala, da je njen zavarovanec ravnal skrbno ter v konkretnih okoliščinah sprejel vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka škode, ki bi jo ob skrbnosti dobrega strokovnjaka mogel predvideti. Tega pa toženka ni izkazala. Pritožbeno sklicevanje na omenjene odločbe iz sodne prakse, v katerih je bilo ugotovljeno, da se je delavec samovoljno ali samoiniciativno lotil dela in ustvaril nevarne pogoje dela, česar delodajalec ni mogel pričakovati, ni utemeljeno, saj v tem postopku samovolja tožnika ni bila ugotovljena.

13.Toženka v pritožbi le pavšalno trdi, da je tožnikova soodgovornost bistveno višja. Razlogov sodišča prve stopnje v tč. 21 izpodbijane sodbe ne izpodbija konkretizirano. Višje sodišče pritrjuje oceni prvega sodišča. Ker se tožnik ni dovolj prepričal, ali in kako lahko pri težji okvari, do katere prej ni prišlo, varno odstrani cev, in ker ni bil zadolžen in usposobljen po pogodbi za popravljanje traktorja, je 20 % soodgovoren za nastanek škode.

14.Pritožbena graja po navedenem ni utemeljena, uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1.

2Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

3Ur. l. RS, št. 43/2011, v nadaljevanju ZVZD-1

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 10, 131 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5