Jedro

Davčni zavezanec pri komisijski prodaji rabljenih avtomobilov je komisionar.

Davčna osnova v prometu rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, je prometna vrednost. Domneva se, da je ta enaka prodajni ceni. Če ne ustreza prometni vrednosti, upravičuje 2. stavek 8. odst. 16. člena ZPD davčni organ, da jo sam ugotovi in s tem določi davčno osnovo.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pri inšpekciji pravilnosti obračunavanja in vplačevanja prometnega davka, je organ prve stopnje ugotovil, da je tožeča stranka prodajala rabljene avtomobile kot komisionar končnim potrošnikom ter pri tem nepravilno obračunavala in vplačevala davek od prometa proizvodov. Zaradi odprave ugotovljenih nepravilnosti ji je izrekel ustrezne ukrepe. Pritožbi tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje je tožena stranka ugodila samo delno, in sicer tako, da je tožeča stranka na podlagi izpodbijane odločbe, dokončne v upravnem postopku, dolžna še: - plačati iz naslova premalo plačanega davka od prometa proizvodov in zamudnih obresti od zapadlosti neplačanih davčnih obveznosti do 28.2.1994 skupno še 3.422.231,00 SIT, - obračunati in plačati od nepravočasno vplačanega davka od prometa proizvodov zamudne obresti od 1.3.1994 dalje do plačila, - opraviti v svojem knjigovodstvu ustrezna knjiženja.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Glavne tožbene navedbe so, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, da pri prodajah avtomobilov ni nastopala kot komisionar ampak kot posrednik in da je bil v upravnem postopku za ugotovitev prometne vrednosti rabljenih avtomobilov nepravilno upoštevan katalog cen rabljenih avtomobilov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločala na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka sodelovala pri prodajah rabljenih avtomobilov kot pogodbena stranka pogodb, naslovljenih kot "pogodba o komisijski prodaji št...". Tožeča stranka ni nikoli trdila, da je omenjena dejanska ugotovitev zmotna.

Sodišče se strinja s tožečo stranko, da za pravno opredelitev pogodbe ni pomemben njen naslov, ampak vsebina. Upoštevajoč to pa je treba pritrditi toženi stranki, da je tožeča stranka pri prodajah avtomobilov nastopala kot komisionar in ne posrednik. S komisijsko pogodbo se namreč komisionar zaveže, da bo za plačilo (provizijo) opravil v svojem imenu toda za račun komitenta enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent (1. odst. 771. člena zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89). Prav tako pa je tožeča stranka nastopala v obravnavanih primerih.

Po pogodbah o komisijski prodaji naj bi tožeča stranka za opravljene pogodbene obveznosti prejela provizijo. Da jo je prejela, ne zanika. Tretji členi pogodb določajo, da se tožeča stranka obvezuje prodati avtomobile na račun prodajalcev. Pri tem pa ne določajo, da bo to storila tudi v njihovem imenu. Avtomobile je torej prodala v svojem imenu. Na to nakazujejo tudi prvi členi pogodb, v še večji meri pa okoliščina, da je kot davčni zavezanec davka od prometa avtomobilov nastopala tožeča stranka. Če bi avtomobile prodajala v tujem imenu, oziroma če bi kot posrednik samo spravljala v stik prodajalca in kupca (primerjaj: 813. člen zakona o obligacijskih razmerjih), tožeča stranka ne bi bila davčni zavezanec. Ker pa je nastopala v svojem imenu, torej kot prodajalec, je pravilno samo sebe opredelila kot davčnega zavezanca s tem, da je vplačevala davek od prometa proizvodov kot svojo obveznost (primerjaj: 1. odst. 13. člena zakona o prometnem davku - Ur. list RS štev. 4/92; v nadaljevanju: ZPD). Neposredni stiki dejanskega prodajalca s kupcem in neobstoj zalog avtomobilov v komisijski prodaji, glede na zgoraj navedeno, opredelitve prodaje kot komisijske prodaje ne izključujo. Ne izključuje je tudi okoliščina, da tožeča stranka denarnih tokov v zvezi z omenjenimi prodajami nima knjiženih. Gre samo za nepravilno knjigovodsko izkazovanje (neizkazovanje) poslovnih dogodkov. To pa na opredelitev narave pravnega posla ne vpliva.

Davčna osnova v prometu rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, je prometna vrednost. Domneva se, da je ta enaka prodajni ceni (1. stavek 8. odst. 16. člena ZPD). Če pa ta ne ustreza prometni vrednosti, upravičuje 2. stavek 8. odst. 16. člena ZPD davčni organ, da sam ugotovi prometno vrednost proizvoda in s tem določi davčno osnovo. Čim je prvostopni organ podvomil, da bi prodajna cena ustrezala prometni vrednosti proizvodov, je bil zato upravičen prometno vrednost sam ugotoviti. Metoda, ki jo je za to uporabil, je v skladu z 8. odst. 16. člena ZPD. Nemškega kataloga o prometni vrednosti rabljenih avtomobilov, ki ga ponuja tožeča stranka pa ni mogoče uporabiti. Promet avtomobilov je bil namreč opravljen na slovenskem trgu rabljenih avtomobilov, podatkov o prometni vrednosti rabljenih avtomobilov na slovenskem trgu pa nemški katalog nima.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77).