Jedro

Element pravice do izjave iz 5. člena ZPP-77 ni samo pravica stranke da navaja dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, temveč tudi njena pravica, da sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja. To pomeni, da mora sodišče v postopku zagotoviti stranki, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam oziroma izvedencu. Zato ne zadošča, če se stranki omogoči izjava o dokazih nasprotne stranke, pač pa ji mora biti zagotovljena tudi možnost izjave o izvedbi dokazov nasprotne stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se kot nezakonita razveljavita sklepa tožene stranke z dne 25.11.1993 in 18.1.1994, na podlagi katerih je B. P. prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 18.11.1993 dalje (6. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v socialnem sporu, ki je tekel pod opr. št. Ps 1247/94, odločilo, da je bila tožnica po 11.11.1993 zmožna za štiriurno delo prodajalke z omejitvami. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi uveljavljeni reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnice.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je kot pravno pravilne pritožbene navedbe, da nepravnomočna sodba socialnega sodišča res ni primerna za dokazovanje trditev tožnice o upravičenosti svojih izostankov. Odločilno za ugotovitev tožničine (ne)zmožnosti za delo je izvedeniško mnenje dr. B. v zadevi Ps 1247/94, katerega izvedbi v obravnavanem sporu tožnica ni nasprotovala.

Proti pravnomočni odločitvi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije poudarja, da lahko odločitev v tej zadevi temelji le na dokončni odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 16.9.1994, to je pravnem aktu, s katerim je bilo dokončno rešeno vprašanje utemeljenosti bolniškega staleža tožnice. Opozarja tudi, da tožnica nima položaja pravdne stranke v sporu med toženo stranko in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije v zadevi Ps 1247/94, zato pomeni v drugem postopku izvedeni dokaz, na katerega je sodišče v tem postopku oprlo svojo odločitev, absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Utemeljen pa je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje z izvedbo dokazovanja z mnenjem izvedenca, danega v socialnem sporu, ki ni tekel med strankama tega postopka, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Temeljne določbe o naravi sodnih postopkov so vsebovane v 22. do 25. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I), pa tudi v nekaterih mednarodnih pogodbah, ki jih je ratificiral Državni zbor npr. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71-MP in Uradni list RS, št. 35/92-MP št. 9) in v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94-MP št. 7). V njih je posebej zagotovljena enakost državljanov, ki v konkretnih primerih uveljavljajo svojo pravico v postopku pred sodišči in jim je treba zagotoviti pravično sojenje. To pomeni, da morata imeti obe strani v postopku enak položaj in da morajo biti njune možnosti za predstavitev primera uravnotežene. Navedeno ustavno načelo se uresničuje predvsem v kontradiktornem postopku, ki v 5. členu ZPP-77 (5. člen ZPP/99) daje obema strankama možnost, da se izjavita o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (pravica do izjave).

Element pravice do izjave v postopku pa ni samo pravica stranke, da navaja dokaze ter da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, temveč tudi njena pravica, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. To pomeni, da mora sodišče v postopku zagotoviti stranki, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam oziroma izvedencu. Zato ne zadošča, če se stranki omogoči izjava o dokazih nasprotne stranke, pač pa ji mora biti zagotovljena tudi možnost izjave o izvedbi dokazov nasprotne stranke.

Pravica stranke do spoštovanja načela kontradiktornosti v zvezi z izvedbo izvedenskega dokaza izhaja tudi iz ureditve v ZPP-77. V skladu z določbo 260. člena ZPP-77 (253. člen ZPP/99) mora izvedenec podati svoj izvid in mnenje na obravnavi in ga mora tudi obrazložiti. Stranke pa imajo v skladu z 2. odstavkom 302. člena ZPP-77 (289. člen ZPP/99) na kontradiktorni glavni obravnavi postavljati vprašanja izvedencu. V obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje "kot dokaz povzelo izvedeniško mnenje izvedenca dr. M. B. z dne 19.1.1998" (list. št. 40) - torej ga ni prečitalo - in na katerega je oprlo svojo odločitev delovno in socialno sodišče v zadevi Ps 1247/94, oziroma drugostopno sodišče v tem sporu, je kršilo tožničino pravico do izjave. S sklicevanje na izvedenski izvid in mnenje iz drugega sodnega postopka, v katerem ni imela možnosti sodelovati in zato tudi ni imela možnosti postavljati vprašanj izvedencu ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja niti v tem postopku, tožnici niso bila zagotovljena minimalna jamstva poštenega dokaznega postopka.

Ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnica izvedbi tega dokaza ni nasprotovala, je brez dokazne podlage. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.3.1998 (list. št. 40) je razvidno, da je bilo pooblaščenki tožnice dano mnenje izvedenca le na vpogled, in ne v izjavo. O obravnavanju tega dokaza z njenim soglasjem ali privolitvijo v zapisniku ni besede. Molče dan pristanek (ob dejstvu, da sodišče zanj sploh ni vprašalo) ne more biti pravno upoštevno. Izjava tožnice o opustitvi izvedbe dokazov tožene stranke bi morala biti izrecno protokolirana, prav tako tudi ravnanje sodišča, da ji je to možnost ponudilo.

Sodišče druge stopnje je torej povzelo ugotovitve izvedenega dokaza iz postopka pred socialnim sodiščem, v katerem tožeča stranka v nasprotju s toženo stranko, ni imela možnosti sodelovati. S tem, ko sodišče v dokaznem postopku ni zagotovilo obema strankama enakih procesnih možnosti, je bistveno kršilo določbo iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, na katero bi moralo po uradni dolžnosti paziti že sodišče druge stopnje.

Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče, potem ko bo odpravilo ugotovljeno absolutno bistveno kršitev postopka preizkusiti tudi obstoj resnega razloga v smislu 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Po omenjeni določbi delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativni potrebami podjetja, ustanove ali službe. Dokazno breme za obstoj resnega razloga je po tč. a) 2. odstavka 9. člena Konvecije na delodajalcu, katerega ugotovitev bo omajana, če je bil seznanjen o začasni zdravstveni zadržanosti delavca z dela in postopki pred zdravstvenimi ograni.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (395. člen ZPP-77).