Jedro

Izhajajoč iz nespornega dejstva, da sporno zemljišče uporabljata obe pravdni stranki, se samo dejstvo plačila kupnine izkaže kot vsaj vprašljivo za ugotovitev, da ima tožeča stranka veljaven pravni naslov nasproti toženi stranki in za pridobitev izključne lastninske pravice na spornem zemljišču. Gre torej za razmerje med dvema kupcema in je razlaga vseh pogodb med njima in prodajalko lahko le ocena pomembnih dejstev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, ki sta zahtevala ugotovitev, da sta lastnika parcel št. 198/8 dvorišče, v izmeri 71 m2 in 198/7 travnik, v izmeri 10 m2, ki sta označeni v začasnem situacijskem načrtu in naznanilnem listu občinske geodetske uprave, z dne 17.4.1990, in toženca obsodilo na dovolitev dokončnega zamejičenja navedenih parcel in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bosta omenjeni dve parceli odpisali od vl. št. ...... in pripisali k vl. št. ....., ker bo sicer tako listino nadomestila sodba in se bo na podlagi sodbe opravila taka vknjižba.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Toženca sta imela v redu sestavljeno predpogodbo in izmero, tako da sta že takrat postala dobroverna in zakonita posestnika, kar ustreza sedanjemu 72.členu ZTLR. Zaradi takrat veljavne prepovedi prometa s kmetijskimi zemljišči, so stranke dosegle realizacijo pogodbe z novo pogodbo z dne 17.3.1973 in darilno pogodbo 1.6.1974, ki je bila izvedena v zemljiški knjigi in predmet teh pogodb je bilo tudi sporno zemljišče. Obe zadnji pogodbi je napisala tožnica sama, kar je sodišče prezrlo. Tožena stranka je vse od podpisa pogodb bila dobroverni posestnik in je tudi sporno zemljišče vse do vložitve tožbe mirno uživala ter ga je priposestvovala. Sicer pa tudi po vpisu v zemljiško knjigo ni več pomembno, koliko in kako je kdo zemljišče plačal, saj če kdo ni kaj plačal, ima prodajalka pravico zahtevati izpolnitev. Toženca sta pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču na podlagi vpisa v zemljiško knjigo, imata tudi veljaven pravni naslov t.j. pogodbo in sta bila ves čas dobroverna. Pravica tožnikov bi bila obligacijska in ne lastninska. Sicer pa je pričevanje priče A. O. bilo naučeno in možna je tudi pozabljivost. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta predlagala reševanje pred novim senatom. Opozoriti je tudi potrebno, da je tožeča stranka najprej postavila zahtevek na 225 m2, nato na manj in da ob ogledu nista vedela pokazati, kje naj bi sporno zemljišče bilo.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Revidenta uveljavljata relativno bistveno kršitev določb ZPP, saj zatrjujeta, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo njune zahteve, da se zadeva vrne v obravnavo novemu senatu. Sodišče druge stopnje ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred spremenjenim senatom (371.člen ZPP). V obravnavanem primeru pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, zato pritožbeni predlog tožene stranke ni bil relevanten, saj se je nanašal na izražanje nezadovoljstva pritožnikov nad senatom, ki zatrjevanega pravnega naziranja tožene stranke ni akceptiral (navedbe dopolnitve pritožbe tožene stranke z l.št. 144). Zato zatrjevane bistvene kršitve določb pravnega postopka ni mogoče ugotoviti.

Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pred natančnejšo obravnavo tega razloga, je potrebno revidenta opozoriti, da dejanskega stanja v reviziji ni več mogoče izpodbijati (3.odstavek 385.člena ZPP) in so zato neupoštevne vse navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno pričevanja A. O., opisa poteka dogodkov in sestavo pogodb.

Za preizkus presoje pravilne uporabe materialnega prava je zato potrebno izhajati iz ugotovljenih dejstev obeh sodišč: kupnino za spornih 81 m2 je plačala tožeča stranka in v naravi je to zemljišče območje, kjer poteka cesta, ki služi za dovoz k hišama obeh pravdnih strank. Nesporno je med strankama, da je to zemljišče vpisano v zemljiški knjigi kot del vložka št. ... k.o. ...., in da sta kot lastnika vpisana toženca vsak do nerazdelne polovice. Obe sodišči sta se ob tako ugotovljenem dejanskem stanju postavili na stališče, da sta dejanska lastnika s plačilom kupnine za ta del zemljišča postala tožnika in da je bil vpis tožencev v zemljiško knjigo le formalen. Tako po pravnih pravilih, ki jih je sodna praksa razvila na podlagi uporabe ODZ (paragraf 431 ODZ) in ki so bili pravna podlaga v času, ko so pravdne stranke in prodajalka A. O. sklepali različne pogodbe, kot tudi na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je stopil v veljavo leta 1980 (33.člen ZTLR), se na nepremičnini ob zatrjevanju prodajne pogodbe kot podlage, lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Tedaj je pridobitelj lastninske pravice varovan ne le nasproti prejšnjemu lastniku, ampak tudi nasproti vsakomur, razen če ne gre za tako pravno pomanjkljivost, ki bi imela lahko za posledico, da to varstvo izgubi (primeri dvojnih prodaj ob nepoštenosti drugega kupca in podobno). V danem primeru tožeča stranka zatrjuje pravni naslov t.j. pogodbo med pravdnima strankama (in ne med prodajalko in kupcema). O tem dogovoru oz. podlagi je sodišče v dokaznem postopku le ugotovilo, da je tožeča stranka plačala prodajalki spornih 81 m2 zemljišča in da je to v naravi cesta, ki jo uporabljata oba sprta soseda. Tožeča stranka je že v tožbi sama trdila, da je do obstoječega vpisa v zemljiško knjigo prišlo zaradi lažje parcelacije, in ker je to zemljišče bilo kupljeno za cesto. Izhajajoč iz nespornega dejstva, da sporno zemljišče uporabljata obe pravdni stranki, se samo dejstvo plačila kupnine izkaže kot vsaj vprašljivo za ugotovitev, da ima tožeča stranka veljaven pravni naslov nasproti toženi stranki in za pridobitev izključne lastninske pravice na spornem zemljišču. Gre torej za razmerje med dvema kupcema in je razlaga vseh pogodb med njima in prodajalko lahko le ocena pomembnih dejstev. Tako se izkaže, da je sodišče zmotno razlagalo cit. pravno pravilo oz. se ni oprlo na pogodbo med pravdnima strankama, ter je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar narekuje revizijskemu sodišču odločitev kot v izreku tega sklepa (2.odstavek 395.člena ZPP).

V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje za pravilno uporabo materialnega prava moralo ugotoviti namen (causa) nakupa spornega zemljišča in razlagati dogovor obeh pravdnih strank o uporabi spornih 81 m2, saj bo od teh ugotovitev in ne le od plačila kupnine prodajalki odvisna presoja, kdo je pridobil lastninsko pravico.