Jedro

SEU je v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS dne 24. 10. 2024 izdalo sodbo (C-347/23), kjer je razsodilo, da je treba člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da je fizična oseba, ki sklene pogodbo o hipotekarnem kreditu za financiranje nakupa ene same stanovanjske nepremičnine, da bi jo odplačno oddajala v najem, zajeta s pojmom "potrošnik" v smislu te določbe, kadar ta fizična oseba deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da želi ta fizična oseba ustvarjati prihodke od upravljanja te nepremičnine, samo po sebi ne more pripeljati do izključitve navedene osebe iz pojma "potrošnik" v smislu navedene določbe. Če se torej fizična oseba ni ukvarjala z oddajanjem nepremičnin v najem, sklenitev pogodbe z namenom oddajanja ene stanovanjske nepremičnine in ustvarjanja dohodka iz tega naslova še ne pomeni, da ta oseba ni potrošnik v smislu te direktive.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal, da se zadrži učinkovanje pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 000 z dne 28.6.2007 in dodatka št. 01 k pogodbi o finančnem lizingu nepremičnine št. 000, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami iz prej navedene pogodbe in dodatka, vključno z razpolaganjem z menicami in meničnimi izjavami ter poroštveno izjavo, njihovo izterjevanje v izvršilnem postopku zoper tožnika ali uveljavljanje kakršnegakoli drugega poplačila teh terjatev, prepove razpolaganje z nepremičninami in podajo zahteve iz naslova izdanih menic, zlasti zahtevo za izvršitev plačilne transakcije po menici v breme sredstev upnika, ta prepoved pa se zaznamuje v evidencah pri bankah oziroma drugih ponudnikih plačilnih storitev upnika, v primeru kršitve prepovedi pa se toženki izreče denarna kazen v v višini 50.000,00 EUR.

2.Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da glede na sodno prakso zgolj prijava stalnega prebivališča ne zadostuje za ugotovitev dejanskega prebivanja na tem naslovu. Tožnik do sedaj ni spremenil naslova le iz razloga povezanosti s starši, saj sta v isti ulici tudi stanovanjski hiši njegovih in ženinih staršev. Na naslovu A. ulica 16, Ljubljana, do njegove prijave dne 27.11.2024 uradno ni bil nihče prijavljen, čeprav dejansko tu biva tako tožnik kot njegova družina, že ves čas, odkar je bila zgrajena nova hiša. Navedena hiša se ni nikoli oddajala v najem niti ni nihče drug bival na tem naslovu, razen tožnika in njegove družine. Tožnik je po prejemu sklepa uspel prijaviti stalno prebivališče na naslovu A. 16, za ostale družinske člane pa mora pridobiti soglasje toženke. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do sklepa, da se tožnik v novo hišo ni preselil. Gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je s.p. odprl šele 18.1.2013, kar je 6 let po sklenitvi izpodbijane pogodbe. V okviru s.p. na račun prejema le najemnino za nepremičnino na naslovu B. 1, Kranj. Tožnik ob sklenitvi lizing pogodbe ni imel odprtega s.p. in na trgu ni izvajal pridobitne dejavnosti v okviru organiziranega podjetja v smislu zakona, ki ureja gospodarske dejavnosti. Glede na v tožbi navedene trditve in predložena dokazila nikjer ne izhaja, da bi tožnik deloval v svojstvu pridobivanja dohodka v okviru organiziranega podjetja in da bi nepremičnino, ki je predmet lizinga, kakorkoli poskusil uporabiti za kakršenkoli drug namen, razen stanovanjski namen za sebe in družino. Razlog neprijave stalnega prebivališča s strani tožnika na naslovu stanovanjske hiše, ki je predmet lizinga, življenjsko gledano, tudi v povezavi z vsemi ostalimi navedbami in predloženimi dokazili v tožbi, ne more predstavljati takšne stopnje verjetnosti, da bi se kar štelo, da izpodbijane pogodbe ni sklenil v svojstvu potrošnika.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da je Pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine z dne 28.6.2007 (v nadaljevanju: Pogodba) sklenil kot potrošnik oziroma da je povsem mogoče (če ne celo verjetno), da je nepremičnine kupil z namenom oddajanja v najem. Takšen zaključek je podalo na podlagi ugotovitev:

- da tožnik ni stalno prijavljen na naslovu A. 16, Ljubljana, in se torej v novo hišo ni preselil,

- da je v 9. členu Pogodbe navedeno, da sme tožnik predmet lizinga uporabljati za opravljanje svoje dejavnosti,

- da je imetnik računa, iz katerega so bila plačila opravljena, "Oddajanje lastnih nepremičnin v najem, C. C." in da je to očitno pridobitna dejavnost, s katero se tožnik ukvarja.

5.Takšen zaključek sodišča prve stopnje je napačen. Iz navedb v tožbi in predloženih dokazov izhaja, da je predmet sporne Pogodbe tudi stanovanjska hiša, tožnik je navajal, da je načrtoval gradnjo stanovanjske hiše. Zgolj neprijava stalnega prebivališča na spornem naslovu nujno še ne pomeni, da tožnik v njej ni prebival oziroma da pri sklepanju Pogodbe ni deloval za namen, ki je izven njegove poslovne ali poklicne dejavnosti. Listina na prilogi A17 se ne nanaša na čas, ko je bila sklenjena sporna Pogodba, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je sklepalo, da se je s to dejavnostjo tožnik ukvarjal tudi že v letu 2007 (tožnik v zvezi s tem v pritožbi navaja in dokazuje, da je s.p. odprl šele leta 2013). Res je v Pogodbi v 9. členu zapis, da sme lizingojemalec predmet lizinga uporabljati za opravljanje svoje dejavnosti, pri čemer pa kakšna konkretna dejavnost v Pogodbi ni omenjena niti tožnik v uvodu Pogodbe ni naveden kot oseba, ki bi opravljala kakšno poslovno dejavnost (poleg ni oznake s.p.). V Pogodbi je tudi izrecno prepovedano, da bi tožnik predmet lizinga lahko oddal v podnajem ali odplačno ali neodplačno omogočil kaki tretji osebi, da bi uporabljala celoten predmet lizinga ali kak njegov del, razen če mu lizingodajalec za to predhodno izda pisno soglasje (13. člen Pogodbe). Na podlagi trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga je sodišču v tej fazi ponudil tožnik (kontradiktornost še ni bila vzpostavljena, zato sodišče pred seboj še ni imelo gradiva toženke), je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni verjetno izkazano, da je tožnik sporno Pogodbo sklenil kot potrošnik. Tožnik je poleg tega v zvezi z navedbami v predlogu predlagal tudi lastno zaslišanje, zato brez izvedbe tega dokaza sodišče prve stopnje ni smelo zaključiti, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6.Pritožbeno sodišče še dodaja, da je SEU v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS dne 24. 10. 2024 izdalo sodbo (C-347/23), kjer je razsodilo, da je treba člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da je fizična oseba, ki sklene pogodbo o hipotekarnem kreditu za financiranje nakupa ene same stanovanjske nepremičnine, da bi jo odplačno oddajala v najem, zajeta s pojmom "potrošnik" v smislu te določbe, kadar ta fizična oseba deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da želi ta fizična oseba ustvarjati prihodke od upravljanja te nepremičnine, samo po sebi ne more pripeljati do izključitve navedene osebe iz pojma "potrošnik" v smislu navedene določbe. Če se torej fizična oseba ni ukvarjala z oddajanjem nepremičnin v najem, sklenitev pogodbe z namenom oddajanja ene stanovanjske nepremičnine in ustvarjanja dohodka iz tega naslova še ne pomeni, da ta oseba ni potrošnik v smislu te direktive.

7.V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi vse zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe in o predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno odloči.

8.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 2, 2-b

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.