Jedro

Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki.

Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno.

Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za sum izvrševanja obravnavanega kazniva dejanja, kar je pritožbeno sodišče sicer že pojasnilo tudi v svojem sklepu z dne 20. 10. 2023.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. ter I. I. se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 285.e člena ZKP zahteve za izločitev dokazov, ki so jih vložili zagovorniki obdolženihA. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. kot neutemeljene zavrnilo.

2. Zoper tak sklep so se pritožili: - zagovornik obdolžene A. A. zaradi zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje; - zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker sodišče prve stopnje določil ZKP o izločitvi dokazov ni uporabilo pravilno in je s tem kršilo pravice obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, prav tako pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede zavrnitve predloga za izločitev dokazov in sklep ne izpolnjuje kriterija primerno obrazložene sodne odločbe po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in določilih 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), saj sodišče zavrnitve predloga za izločitev dokazov ni zadosti konkretiziralo, obrazložilo in upoštevalo, po ustaljeni ustavno sodni presoji pa je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavljata 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da le to pritožbi ugodi in iz spisa izloči vse dokaze, za katere je bil podan predlog za izločitev; - zagovornica obdolženega C. C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev temeljnih človekovih pravic iz Ustave ter kršitev človekovih pravic iz EKČP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov ugodi; - zagovornica obdolženega D. D. iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbeni predlog ni konkretiziran, iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati, da se obramba zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa; - zagovorniki obdolženega E. E. iz razlogov po 1. in 3. točki 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP, 29., 35., 36. in 37. členom Ustave s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izloči dokaze, ki so bili pridobljeni nezakonito; - zagovornica F. F. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče iz spisa izloči vse dokaze, za katere je obdolženi podal predlog za izločitev; - zagovornica obdolženega G. G. iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov v celoti ugodi; - zagovornik obdolženega H. H. zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče izpodbijani sklep oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnik, ki v uvodu navaja, da sklep prvostopnega sodišča izpodbija v celoti, pritožbenega predloga ni konkretiziral, iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati, da se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa; - zagovornik obdolženega I. I. zaradi napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev s predlogom, da pritožbeno sodišče iz spisa izloči vse dokaze, pridobljene s prikritimi preiskovalnimi ukrepi zoper I. I. "in nad telefonsko številko... ter vse dokaze pridobljene na tej podlagi."

3. Vsi pritožniki vsebinsko grajajo odločitev prvostopnega sodišča in sodišču prve stopnje očitajo številne kršitve ZKP, Ustave, EKČP, pa tudi drugih predpisov, pri čemer zagovornik obdolžene A. A. v pritožbi posebej izpostavlja, da obdolženki v postopku hišne preiskave, kakor tudi ob zasegu predmetov, ni bil podan poduk o možnosti vzeti si zagovornika. Pritožnica je ob zasegu predmetov le te izročila zaradi lastne nevednosti ter v posledici nepodanega pravnega pouka po določbi 4. točke 148. člena ZKP. Sodišče ni vsebinsko ocenilo izpovedb obdolženke, kršena je bila njena pravica do obrambe, do obrazložene sodne odločbe, ni bila obveščena ne o možnosti zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu, kakor tudi ni bila poučena o možnosti, da mobilnih telefonov ne izroči sama. Sodišče obdolženki ni v razumnem roku dodelilo zagovornika, v nadaljevanju pa obdolženkin zagovornik izpostavi tudi problematiko GPS naprav, ki so bile nameščene na vozilih, in sicer iz razloga, ker najemniki niso bili obveščeni o tem, da so bili na vozilih nameščeni sistemi za spremljanje lokacije. V nadaljevanju obdolženkin zagovornik graja tudi zaključke prvostopnega sodišča o sorazmernosti ukrepa, torej varovanja zasebne lastnine na račun posega v zasebnost najemojemalcev.

4. Obramba obdolženega B. B. v pritožbi izpostavlja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu povsem pavšalno in brez konkretne obrazložitve pokrilo pomanjkljivost odredb za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, katerih izločitev je predlagala obramba. Okoliščina, da je imel obdolženi B. B. javno objavljeno telefonsko številko, pomeni zgolj, da je naročnik te telefonske številke, ne utemeljuje pa suma, da za komunikacijo v zvezi s kaznivim dejanjem uporablja točno to telefonsko številko in ta obrazložitev manjka v prav vseh odredbah za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kot je sicer to obramba uveljavljala tudi v predlogih za izločitev dokazov. Ko so se v nadaljevanju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov le ti širili še na druge telefonske številke in na druge mobilne telefone z drugimi IMEI številkami, pa so odredbe tudi popolnoma neobrazložene in je sodišče v izpodbijanem sklepu takšno utemeljitev predloga za izločitev dokazov popolnoma spregledalo. Na stopnji utemeljenega suma tako ni pojasnjeno, na kakšni podlagi sodišče sploh utemeljuje, da so se vse telefonske številke in IMEI številke telefonov uporabljale za izvrševanje kaznivih dejanj. Uradni zaznamki, na katere se sklicuje sodišče, niso sestavni del odredbe in zadostne obrazložitve odredbe ni mogoče pokriti s prilogami, ki so bile priložene k predlogu za odreditev oziroma podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov, kot je to v utemeljitev zavrnitve predloga za izločitev dokazov navajalo sodišče v izpodbijanem sklepu. Prav tako pomanjkljive oziroma odsotne obrazložitve ne more nadomestiti niti naknadno pričanje kriminalista J. J., ki je bil zaslišan v fazi preiskave. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo na vse navedbe v predlogu za izločitev dokazov, zaradi česar je izpodbijani sklep obremenjen z nezadostno obrazložitvijo odločitve in ne izpolnjuje kriterija primerno obrazložene sodne odločbe po določbah 22. člena Ustave in določbah 6. člena EKČP. V nadaljevanju obdolženčev zagovornik ponovno izpostavlja navedbe iz predloga za izločitev dokazov, pri čemer predvsem poudarja neustrezno obrazloženost odredb, katerih izločitev se je v predlogu zahtevala.

5. Zagovornica obdolženega C. C. v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obširno povzelo navedbe državne tožilke, pri čemer je tem navedbam tudi nekritično sledilo, določbe ZKP o izločitvi dokazov je uporabilo nepravilno in s tem kršilo pravico do obrambe, vse navedeno pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, v katerem tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, s čemer je sodišče kršilo ZKP, Ustavo in določbe 6. člena EKČP. V izpodbijanem sklepu je tako prvostopno sodišče brez konkretne obrazložitve pokrilo pomanjkljivost odredb za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, odredbe sodišča so bile namreč popolnoma neobrazložene, kar je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu popolnoma spregledalo in zagovornica se pri tem sprašuje, ali je sodišče prve stopnje pri obravnavi predloga to spregledalo ali pa je načrtno pokrilo zakonitost odredb, ki jih je izdala preiskovalna sodnica za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov. Sodišče tako ni na stopnji utemeljenega suma pojasnilo, na kakšni podlagi utemeljuje, da so se sporni telefoni uporabljali za izvrševanje kaznivih dejanj. Odredbe po oceni obrambe tudi ni mogoče pokriti s prilogami, ki so bile priložene k predlogu za odreditev oziroma za podaljšanje prikritega preiskovalnega ukrepa, pomanjkljivosti pa ne more nadomestiti niti naknadno pričanje kriminalista J. J., ki je bil zaslišan v fazi preiskave. Izpodbijani sklep je tako po oceni obrambe obremenjen z nezadostno obrazložitvijo odločitve in ne izpolnjuje kriterija primerno obrazložene sodne odločbe po 22. členu Ustave in določbah 6. člena EKČP. V nadaljevanju obramba izpostavlja še, da ni bilo zanesljivo ugotovljeno, na kak način je policija oziroma tožilstvo sploh prišlo do podatka, kdo naj bi bil uporabnik navedenih telefonskih številk, saj tega ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti oziroma ti podatki gotovo niso bili pridobljeni zakonito. Obdolženi izpostavlja, da zoper njega ni bila izdana ustrezna odredba za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, v kolikor pa bi do 23. 9. 2022 že obstajali utemeljeni razlogi za sum, pa bi morala biti predhodno tudi zanj izdana ustrezna odredba za izvajanje predmetnega ukrepa. V nadaljevanju obramba ponovno izpostavlja odredbe Okrožnega sodišča na Ptuju, ki naj ne bi bile zadosti obrazložene. Obramba je prepričana, da je bil nezakonit tudi prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja, utemeljevanje razloga za sum v zvezi z obdolženim C. C., pa temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, vključno z dokazi pridobljenimi na podlagi takšnih dokazov, ki pa so posledično nedovoljeni. Predmetni telefonski številki, ki jih podrobneje navaja pritožba, sta torej nedvomno bili pridobljeni na nezakonit način z uporabo laične primerjave glasu oziroma lovilca IMSI. V nadaljevanju pritožnik izpostavlja še kršitev domneve nedolžnosti, ki se kaže v tem, da državno tožilstvo ni v ničemer dokazalo zakonitost pridobitve osebnega podatka, kot je gibanje vozil, nikjer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa tudi ni navedeno, na kakšni podlagi sodišče utemeljeno sumi, da je obdolženi C. C. za izvrševanje kaznivih dejanj uporabljal prav mobilni telefon z že navedenima telefonskima številkama.

6. Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje zagovornica obdolženega D. D., ki v obrazložitvi pritožbe ponovno izpostavlja, da odredbe, katerih izločitev je bila predlagana, niso zadosti utemeljene. Po oceni pritožnika je namreč v izpodbijanem sklepu povzet zgolj predlog tožilstva in vsebina odločitev sprejetih po preiskovalni sodnici ne vsebuje pa ocene dokazov. Sklicevanje oziroma povzetje dela dotedanje preiskovalne sodnice, naštevanje dokumentov, ki služijo standardu utemeljenega suma, da bi naj obdolženi storil več kaznivih dejanj iz koristoljubja, pa po mnenju pritožbe ne predstavlja zadostne obrazložitve, saj mora sodišče razloge oziroma okoliščine, na podlagi katerih dovoli konkreten ukrep po ZKP, konkretizirati in določno izraziti že preden sploh poseže v konkretno človekovo pravico. Odredba bi morala tako vsebovati ne le konkretno obrazložitev, zakaj so podani razlogi za sum, da je obdolženi izvršil očitano mu kaznivo dejanje, temveč tudi utemeljitev, na podlagi česa je sodnik tako presodil. V konkretnem primeru pa je izostala navedba razlogov, ki so sodišče prepričali, da so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe. Ker konkretnih razlogov napadeni sklep nima, se ne da preizkusiti. S tem pa je prvostopno sodišče kršilo že navedene določbe ZKP ter kršilo pravice obdolženega, ki mu jih zagotavlja Ustava. Izostanek sodne ocene pa je onemogočil tudi kvalitetno izvrševanje obrambe oziroma je slednjo preprečil, kar predstavlja ustavno kršitev pravice do obrambe.

7. Tudi zagovorniki E. E. v pritožbi izpostavljajo, da se je pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče sklicevalo predvsem na stališče državnega tožilstva, brez da bi dejansko ovrednotilo zakonitost pridobljenih dokazov. Izpodbijana sodna odločba je tako v nasprotju z zahtevami iz 22. člena Ustave, saj je sodišče povzelo navedbe državnega tožilstva iz odgovora za izločitev dokazov in jih uporabilo kot bistveni del svoje obrazložitve. V nadaljevanju pritožnik graja tudi pridobivanje dokazov glede GPS saj meni, da so pridobljeni dokazi nedovoljeni, saj lociranje natančnega gibanja posameznika v prostoru v točno določenem časovnem trenutku nedvomno posega v njegovo pravico do prostorske zasebnosti iz 35. člena Ustave. Najemniki, ki avtomobil najemajo od rent-a-car družbe, namreč lahko utemeljeno pričakujejo, da se ne bo brez pravne podlage in nesorazmerno posegalo v njihovo pravico do prostorske zasebnosti. Na pridobivanje in hranjenje takih podatkov bi najemodajalec avtomobilov moral najemnika izrecno opozoriti v pogodbi ali v splošnih pogojih. Navedene podatke pa bi najemodajalec lahko hranil le, če bi tudi za to imel pravno podlago. Najem namestitve GPS naprave je izključno lociranje vozila v času najema, zato bi najemodajalec navedene podatke lahko hranil najdalj do zaključka posameznega najema. Sporni podatki se tako v trenutku zasega podatkov GPS sploh ne bi smeli nahajati oziroma obstajati.

8. Zagovornica obdolženega F. F. prvostopnemu sodišču očita bistveno kršitev določb ZKP po prvem odstavku 371. člena ZKP, ker določbe navedenega zakona o izločitvi dokazov niso bile uporabljene pravilno, kršena je bila pravica do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. V izpodbijanem sklepu pa prav tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, tako da predmetni sklep ni dovolj obrazložen, saj prvostopno sodišče tudi ni navedlo konkretnih razlogov oziroma jih ni konkretiziralo. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, da se sodišče ni v ničemer opredelilo do obdolženčeve navedbe, da sploh ni imel možnosti pritožbe zoper sklep o preiskavi, saj mu le ta ni bil vročen, prav tako ni bil vročen njegovi zagovornici. V nadaljevanju izpostavlja še, da obdolženec ni bil obveščen o zaslišanju obremenilnih prič in postopka tako tudi ni mogoče oceniti kot poštenega v smislu 6. člena EKČP. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, da obdolženec nikakor ni bil nedosegljiv sodišču, načelo ekonomičnosti postopka pa tudi ne more prevladati nad pravico obdolženca, da je zaslišan in da v postopku, ki teče zoper njega, tudi aktivno sodeluje. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je pavšalna, ni obrazloženo zakaj v skladu z devetim odstavkom 149.a člena ZKP policija ne potrebuje dovoljenja državnega tožilstva za zaznani stik opazovanega osumljenca s tretjo osebo. Sodišče bi moralo tudi zanj in za predmetni telefonski številki, navedeni v pritožbi, pridobiti ustrezno odredbo, in sicer vsaj za izvajanje nadaljnjih prikritih preiskovalnih ukrepov. Morala bi torej biti izdana ustrezna odredba, saj tudi ni šlo za situacijo, ko bi oseba zoper katero se je izvajal prikriti preiskovalni ukrep, naključno prišla v stik z drugo neidentificirano osebo, za katero bi obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost. Nadalje pritožba povzema stališče ustaljene sodne prakse, ponavlja navedbe iz predloga za izločitev dokazov in izpostavlja, da je bila dejavnost izvrševalcev odredbe načrtno usmerjena tudi v zbiranje podatkov in informacij, pomembnih za kazenski postopek zoper obdolženega F. F., vsaj od prvega prestreženega pogovora, ki naj bi ga le ta imel z obdolženimi, za katere je bila izdana odredba. Da nikakor ne gre za incidenčno najdbo, izhaja tudi iz dejstva, da so dokaze zoper njega zbirali tudi ločeno, torej zgolj v okviru zaznane komunikacije ter v okviru srečanj z ostalimi obdolženci. Gre torej za nezakonito pridobljene dokaze, kar izhaja tudi iz dejstva, da bi moralo biti komunikacijsko sredstvo vnaprej določeno, hkrati pa bi moral obstajati tudi utemeljen sum, da se to sredstvo uporablja ali bo uporabljal osumljenec. Nikjer ni obrazložen utemeljen sum, da bi naj obdolženec sodeloval pri izvrševanju predmetnih kaznivih dejanj. V nadaljevanju pritožba ponovno izpostavlja neobrazloženost odredb Okrožnega sodišča na Ptuju in spornost dokazov pridobljenih v zvezi z GPS sledilnimi napravami v najetih vozilih. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je tako po oceni pritožnika nezadostna in ne izpolnjuje kriterija primerno obrazložene sodne odločbe po 22. členu Ustave in določilih 6. člena EKČP. 9. Tudi zagovornica obdolženega G. G. ugotavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, da ne daje odgovorov na argumente, vsebovane v predlogu za izločitev dokazov. Zagovornica pri tem ponovno izpostavlja, zakaj je predlagala izločitev dveh odredb Okrožnega sodišča na Ptuju, pri čemer navaja, da sporne odredbe nimajo samostojne sodnikove utemeljitve oziroma samostojne presoje dokazov, ki jih je ponudilo tožilstvo. Gre za gole trditve, za katere sodišče ne ponudi nobene lastne presoje oziroma razlogov, zakaj meni, da so navedbe ODT v predlogu utemeljene. Z izpodbijanim sklepom je sodišče predlog za izločitev dokazov zavrnilo, ne da bi za to navedlo kakršnekoli konkretne razloge, gre za vsebinsko prazno obrazložitev, arbitrarno odločitev sodišča, kar predstavlja tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, sodišče pa je kršilo tudi obdolženčevo pravico do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave, saj obramba iz sklepa ne more razbrati, zakaj je bila njena zahteva zavrnjena in odločitve tako ne more učinkovito izpodbijati.

10. Zagovornik obdolženega H. H. sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena (očitno ZKP), saj je sodišče izpodbijani sklep oprlo na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi zagovornik obdolženega H. H. izpostavlja, da je sodišče zgolj povzemalo predlog tožilstva, utemeljenost predloga pa sodišče ni dovolj jasno ocenilo in ni pojasnilo, na podlagi česa sodišče sploh zaključuje, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so obdolženi izvršili več kaznivih dejanj. Iz podatkov v spisu tudi ni mogoče ugotoviti, kako je policija ugotovila, da je telefonski številki, navedeni v pritožbi, uporabljal prav obdolženi H. H., pri čemer je zakonitost pridobitve predpogoj za zakonitost vseh nadaljnjih ukrepov. Obramba zato meni, da podatki o telefonskih številkah, ki bi jih naj uporabljal obdolženi, niso bili pridobljeni na zakonit način. Kot ostali zagovorniki tudi zagovornik obdolženega H. H. v nadaljevanju pritožbe problematizira odredbe Okrožnega sodišča na Ptuju, saj tudi on meni, da niso dovolj obrazložene, iz samih odredb pa tudi ni razvidna "veriga dokazov", na podlagi katere bi bilo mogoče preveriti kronološki potek zaznave, identifikacije, zbiranje, obdelave... na sodišču. Samemu sodnemu spisu niso niti priloženi avdio-vizualni nosilci podatkov o prisluhih, z vpogledom v katere bi bilo mogoče ugotoviti vsebino dejanskih prisluhov in bi se tako omogočila primerjava s prepisi prisluhov. S tem pa se obdolženca postavlja v neenakopraven položaj, saj se mu efektivno odvzame možnost učinkovite obrambe zoper obtožbe tožilstva, saj se mu odvzame možnost preverjanja zakonitosti in verodostojnosti obremenilnih dokazov. Glede na navedeno je potrebno izločiti vse odredbe, kot tudi vse dokaze, ki so bili po doktrini sadeža zastrupljenega drevesa pridobljeni na podlagi navedenih odredb, posledično pa je potrebno izločiti tudi vse listine in dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh odredb.

11. Zagovornik obdolženega I. I. v pritožbi ponavlja navedbe iz predloga za izločitev dokazov, predvsem okoliščine, da ni jasno, od kod je bila identiteta obdolženega I. I. potrjena ter da tudi z ničemer ni izkazano, da bi telefonska številka, navedena v pritožbi, dejansko pripadala prav obdolženemu. Pritožnik meni, da je prvostopno sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno uporabilo materialno pravo, prišlo pa je tudi do procesnih kršitev. V nadaljevanju pritožnik problematizira podatke, ki jih je pridobila policija, saj po njegovi oceni ni izkazano, na kak način je policija pridobila podatek o lastništvu številke, to pa je okoliščina, ki je osredotočila sum na obdolženega I. I. Organi pregona bi morali torej že sami preverjati zakonitost zbiranja dokazov. Podatki o telefonskih številkah in njenemu lastniku predstavljajo namreč osebni podatek, kar je "predmet varstva po 38. čl. kot izhaja iz poročila o tajnem opazovanju se je lastništvo telefonske številke 1 ugotavljajo s sklepanjem opazovalca, medtem ko bi za to bila potrebna odredba sodišča", kar pa pomeni, da je bilo zbiranje podatkov s te telefonske številke izvedeno nezakonito. Glede na navedeno je pritožnik predlagal, tako kot smiselno tudi vsi ostali obdolženci oziroma njihovi zagovorniki, da pritožbeno sodišče njihovim pritožbam ugodi in iz spisa izloči vse dokaze, kot je to bilo predlagano že v predlogih za izločitev dokazov.

12. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbe niso utemeljene.

13. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerikoli dokazi, temveč le dokazi, za katere je v zakonu določeno, da se sodba nanje ne sme opirati. To so izpovedbe osumljenca oziroma obdolženca, prič in izvedencev ter zapisniki, predmeti, posnetki, sporočila in dokazila, za katere je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, kot tudi obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP in obvestila oseb, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen ZKP) ali oseb, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričanju (236. člen ZKP) ali ki po zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedenca (251. člen ZKP). Predmet izločanja so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot so to v obravnavani zadevi odredbe Okrožnega sodišča na Ptuju, katerih izločitev predlagajo zagovorniki v obravnavani zadevi.1 Odredbe sodišča, na katere se sklicujejo pritožniki, so sodne odločbe, ki se jih torej iz spisa ne izloča. Kot je že navedeno, je predmet izločitve namreč lahko le to, za kar je v zakonu določeno, da se izloča, zaradi česar prvostopno sodišče, že iz navedenega razloga, predlogom obrambe, da se iz spisa izločijo že navedene odredbe oziroma listine, utemeljeno ni ugodilo. Ob navedenem pa je izpostaviti tudi, da navedene listine oziroma odredbe okrožnega sodišča, kot je to sicer pritožbeno sodišče obrazložilo tudi že v sklepu V Kp 43865/2022 z dne 20. 10. 2023, ko je odločalo o pritožbi zagovornice obdolženega D. D., dokazujejo le, kaj vse so državni organi po ovadbah storili v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem in ne, da je bilo le to tudi dejansko storjeno.

14. Na predobravnavnem naroku pa sodišče tudi sicer odloča le o utemeljenosti predloga, da se iz spisa izločijo dokazi, ne pa o tem, ali bo sodišče na pridobljene dokaze oprlo sodno odločbo. O tem, kako bo sodišče prve stopnje odločilo o dovoljenosti dokazov, kot o podlagi, na katero bo oprlo sodbo, v tej fazi kazenskega postopka tudi sicer še ni mogoče odločati, ker do te procesne situacije še ni prišlo. Zato so tudi povsem neutemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženega C. C. (pa tudi nekaterih drugih zagovornikov), ki v pritožbi izpostavlja, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi že navedenih odredb in bi naj bili po oceni obrambe pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic.

15. V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče (točka 7 in tudi ostale) obsežno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogom za izločitev dokazov, ki so jih podali pritožniki. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče podalo konkretne razloge in tudi utemeljeno zaključilo, da so odredbe, katerih izločitev so zahtevali zagovorniki, tako v formalnem, kot materialnem delu zakonite ter z njimi ni bila kršena pravica obdolžencev do obrazložene sodne odločbe, varovane v okviru pravice iz 22. člena Ustave. Obširne pritožbene navedbe o neobrazloženosti oziroma pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijanega sklepa, so zato neutemeljene. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa tako pojasnilo, da so odredbe Okrožnega sodišča na Ptuju pod opr. št. PP 2/2022, odredba Okrožnega sodišča na Ptuju pod opr. št. I Kpd 43865/2022 z 15. 7. 2022 ter odredbe Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju pod opr. št. Pt-Ktpp-Z/4/2022 ter vse listine in dokazi, pridobljeni na podlagi teh odredb, kakor tudi pobude policije, obrazložene tudi glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, da so obdolženci uporabljali točno določene telefonske številke in torej ne drži, da naj bi zaključek sodišča vseboval zgolj zakonske pogoje, ne pa obrazložitve, zakaj je sodišče sklenilo, da je predlog tožilstva utemeljen. Prvostopno sodišče je tako med drugim izpostavilo, da je preiskovalna sodnica v odredbi 15. 7. 2022, katere obrazložitev problematizirajo pritožniki, v točki 2 obrazložitve konkretizirano navedla, na podlagi katerih dokazov je zaključila, da obstaja zahtevan dokazni standard, opredelila pa se je tudi do neogibne potrebnosti izdaje odredbe. V izpodbijanem sklepu je navedeno tudi, da enako velja za vse odredbe pod opr. št. PP 2/2022, ki prav tako obširno opišejo vse ugotovitve dotedanjega predkazenskega postopka, skupaj z dokazi, iz katerih te ugotovitve izhajajo, konkretizirajo pa tudi utemeljene razloge za sum za očitana dejanja ter se opredelijo tudi do neogibne potrebnosti izdaje odredbe. Za vse telefonske številke, ki so zajete v posamezni odredbi pa je pojasnjeno tudi, kako so bile izsledene in da se uporabljajo za kaznivo dejanje, obrazložen pa je tudi zaključek o podprtosti s priloženimi dokazi. V odredbi je prav tako opisana tudi razdelitev vlog, pojasnjena pa je tudi nujnost, neogibnost in sorazmernost ukrepa. Preiskovalna sodnica je torej v konkretni odredbi zadostila standardu primerne obrazloženosti sodne odredbe, saj so v odredbah navedene relevantne okoliščine, ki so predstavljale dejansko podlago za utemeljene razloge za sum, da obdolženci, zoper katere se je posamezen ukrep izvajal, izvršujejo oziroma se pripravljajo na izvrševanje kaznivih dejanj. Prav tako je v navedenih odredbah ustrezno utemeljena tudi neogibna potrebnost uporabe preiskovalnih ukrepov v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe milejših ukrepov, kar posledično pomeni, da so navedene odredbe sodišča bile izdane v skladu z določbami ZKP, torej zakonite, in so zato tudi na njihovi podlagi pridobljeni dokazi zakoniti, obdolžencem pa ob tem niso bile kršene njihove ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine na način, kot izpostavljajo pritožbe. Z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, pa je prvostopno sodišče pojasnilo tudi podlago za zaključek, da so v dokaznem postopku predloženi posnetki telefonskih pogovorov bili pridobljeni zakonito, tako v obsegu kot v odrejenih časovnih obdobjih. Prav tako je pojasnjena zakonitost odredb za tajno opazovanje Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju. V nadaljevanju pa je prvostopno sodišče navedlo tudi, da odredbe vsebujejo vse pogoje iz sedmega odstavka 149.a člena ZKP. Pritožbene trditve zagovornikov, da izpodbijani sklep tudi v tej smeri ni obrazložen, se tako pokažejo kot povsem neutemeljene, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb ZKP, Ustave RS in EKČP. 16. Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe zagovornikov dodaja še, da se je ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov vseh oblik komuniciranja, ki se nanašajo na elektronsko komunikacijsko omrežje, po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP zoper obdolžence izvajal na podlagi že navedenih odredb Okrožnega sodišča na Ptuju, pri čemer je prvostopno sodišče, kot že rečeno, tudi presojo zakonitosti izdanih odredb pravilno opravilo (točka 7 izpodbijanega sklepa) ter tudi ustrezno obrazložilo, da so relevantne okoliščine, ki so predstavljale podlago za utemeljene razloge za sum, v obrazložitvi teh odredb zadostno konkretizirane in obrazložene, ustrezno pa je utemeljena tudi neogibna potrebnost uporabe preiskovalnih ukrepov v razmerju do zbiranja dokazov na drug način in uporabe milejših ukrepov, kar posledično pomeni, da so bile navedene odredbe, kot je sicer že obrazloženo, izdane v skladu z določbami ZKP, kot je to sicer pritožbeno sodišče navedlo tudi že v svojem sklepu z dne 20. 10. 2023. 17. Glede na pritožbene navedbe zagovornikov v smeri, da sodišče ni zavzelo lastnega stališča, temveč je zgolj ponavljalo navedbe tožilstva, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da pritožbe tudi v tem delu niso utemeljene.

18. Pritožniki v pritožbah ponovno obširno problematizirajo obrazložitev odredb preiskovalne sodnice tudi z navedbami, da odredbe niso, oziroma niso dovolj, obrazložene, ker da vsebujejo predvsem predlog državne tožilke (zagovornik K. K.), da je sodišče zgolj prepisalo predlog tožilstva, ni pa naredilo samostojne presoje dokazov oziroma tega vsaj v odredbo ni zapisalo (odvetnica L. L.), da odredbe niso dovolj obrazložene in zato tudi ne izpolnjujejo standarda primerne obrazložitve sodne odločbe, saj se je preiskovalna sodnica bolj ali manj sklicuje zgolj na predlog tožilstva (odvetnica M. M.), da je v konkretnem primeru izostala navedba razlogov, ki so sodišče prepričali, da so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe (odvetnica N. N.), da niso navedeni razlogi, ki so preiskovalno sodnico prepričali, da so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe (odvetnik O. O.). Da uradni zaznamki niso sestavni del odredbe in da nezadostne obrazložitve odredbe ni mogoče pokriti s prilogami, ki so bile predložene predlogu za odreditev oziroma za podaljšanje prikritega preiskovalnega ukrepa, pa med drugim v pritožbi navaja zagovornica obdolženega C. C., odvetnica P. P. Sicer pa je, kot je že obrazloženo, vsem navedenim pritožnikom skupno, da tudi v tej smeri grajajo odredbe preiskovalne sodnice, ker le te naj ne bi bile dovolj, oziroma sploh ne obrazložene.

19. Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki.

20. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno.

21. Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za sum izvrševanja obravnavanega kazniva dejanja, kar je pritožbeno sodišče sicer že pojasnilo tudi v svojem sklepu z dne 20. 10. 2023. 22. Obramba obdolženega C. C. pa v pritožbi (ponovno) izpostavlja tudi, da je v obravnavani zadevi ključno vprašanje, na kak način je policija prišla do navedenih telefonskih številk in podatkov o tem, kdo bi jih naj uporabljal. Zakonitost pridobitve teh podatkov je namreč predpogoj za zakonitost vseh nadaljnjih preiskovalnih dejanj in prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so se izvajali tako v zvezi s temi telefonskimi številkami, kakor tudi v zvezi z obdolženim C. C. Obramba je prepričana, da navedeni podatki niso bili pridobljeni zakonito. V kolikor pa bi do 23. 9. 2022 že obstajali utemeljeni razlogi za sum, pa bi v tej zvezi, zoper obdolženca, morala biti izdana ustrezna odredba.

23. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da ne le, da je prvostopno sodišče zagovornici na vsebinsko identične navedbe odgovorilo že v izpodbijanem sklepu (točka 3 obrazložitve), tudi iz odredb preiskovalne sodnice povsem določno izhaja (med drugim odredba I Kpd 43865/2022 z dne 5. 8. 2022), da je dosežen zahtevan dokazni standard, to so razlogi za sum, da D. D. in C. C. skupaj z drugimi osebami izvajata kriminalno dejavnost, pri čemer je preiskovalna sodnica v obrazložitev navedenih ugotovitev pojasnila, da je Sektor kriminalistične policije PU Koper dne 23. 6. 2022 na ODT Koper podal kazensko ovadbo zoper C. C. zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, pri čemer se je zadeva vodila na Okrožnem sodišču v Kopru, obdolženec pa je bil za predmetno kaznivo dejanje obravnavan s strani policistov Policijske uprave Koper, ko so ga s kombiniranim vozilom znamke Fiat Ducato ustavili na izvozu iz avtoceste št. A1 Senožeče in v postopku ugotovili, da je v zadnjem delu kombiniranega vozila prevažal 21 tujcev. Iz zapisnika o ogledu kraja tega kaznivega dejanja PU Koper pa med drugim izhaja tudi, da je bil tedaj zasežen tudi mobilni telefon, z analizo zavarovanih podatkov pa je bilo ugotovljeno, da je C. C. komuniciral do časa prijetja z osebo R., ki je kar 40 krat klical C. C., iz druge telefonske številke pa je C. C. z osebo z imenom S. v nekaj več kot štirih urah izmenjal kar 18 klicev, pri čemer je bilo kasneje ugotovljeno, da je pod vzdevkom S. telefon uporabljal D. D.. Zadeva zoper obdolženega C. C. je bila pravnomočno zaključena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 8. 9. 2022. S tajnim opazovanjem pa je bilo ugotovljeno, da bi naj obdolženi C. C. uporabljal telefonsko številko navedeno v izpodbijanem sklepu, po izpustitvi iz pripora pa bi naj ponovno sodeloval pri izvrševanju kaznivih dejanj, kar bi se naj ugotovilo septembra 2022, kot je to vse obsežno obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu, kjer je obrazloženo tudi, da je v celoti ovržena teorija obrambe o načrtnem spremljanju, oziroma domnevnem izvajanju ukrepa tajnega opazovanja obdolženca, brez zakonsko predpisane odredbe. Ne držijo torej pritožbene trditve, da izpodbijani sklep in odredbe preiskovalne sodnice v tej smeri niso obrazložene, pri čemer je še posebej izpostaviti tudi, da je v odredbi PP 2/2022 z dne 3. 10. 2022, obširno, na več straneh povzeta vsebina telefonskih pogovorov med obdolženim D. D. in obdolženim C. C., kot tudi, da iz odredbe z dne 23. 9. 2022 med drugim izhaja, kako je D. D. sogovornika s tel. št. 2 naslavljal z imenom Š. in navedenemu Š. tudi dajal navodila o izvedbi poti, da je C. C. iz tel. št. 2 4. 9. 2022 poklical obdolženega D. D. in se pritoževal, da je dobil premalo denarja, da je C. C. 3. 9. 2022 tudi klical D. D. in mu razložil, da je bila na cesti "zelo velika kontrola policije in carine", ob dejstvu, da je bilo s tajnim opazovanjem ugotovljeno, da sta se na bencinski črpalki v bližini Svete Trojice srečala prav obdolžena C. C. in G. G., pri čemer je Š. pred tem D. D. tudi povedal, da se bo s G. G. dobil na prvi bencinski črpalki v bližini Svete Trojice. Ob tem pa je, kot je že navedeno, v odredbi obrazloženo tudi, da je že navedena telefonska številka prav C. C., in torej uporabnik navedene telefonske številke ni bil prepoznan zgolj po glasu, kar je med drugim povedal kriminalist J. J., in o čemer skuša v pritožbi prepričati obdolženčeva zagovornica.

24. Pritožbe zagovornikov obdolžene A. A. in zagovornika obdolženega E. E. ter zagovornica F. F. pa neutemeljeno, poleg ostalega, problematizirajo tudi uporabo podatkov GPS sledilnikov za najeta vozila, ki so jih uporabljali obdolženci. Obdolženci namreč o tem, da najeta vozila vsebujejo sledilne naprave, niso bili obveščeni, kar po oceni obrambe predstavlja poseg v pravico do zasebnosti, ki jo obdolžencem zagotavlja Ustava, zaradi česar je navedene dokaze potrebno izločiti iz spisa, izpostavljajo pa tudi, da sodišče ni opravilo ustreznega testa sorazmernosti.

25. S takšnimi navedbami obrambe se je v izpodbijanem sklepu ukvarjalo že prvostopno sodišče, ki je tovrstne navedbe obrambe v točki 10 izpodbijanega sklepa tehtno zavrnilo z razlogi, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč obdolženci v najetih vozilih niso mogli pričakovati oziroma uživati enake stopnje pričakovane zasebnosti, kot bi jo bili upravičeni v lastnem vozilu in najemodajalci so imeli legitimen (ustavno dopusten) cilj za poseg v pravico do zasebnosti oseb, ki so jim bila vozila dana v najem. Kot je navedlo že prvostopno sodišče, so človekove pravice posameznikov namreč omejene s pravicami drugih ljudi, v obravnavani zadevi z najemodajalci, ki imajo vsekakor pravico, da v svoja vozila vgradijo GPS naprave in s tem ohranjajo nadzor nad svojim vozilom. Glede na navedeno, in ker je lastnik vozila prostovoljno izročil navedene podatke, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nesorazmerno poseženo v pravice obdolžencev do zasebnosti, o čemer skušajo prepričati pritožniki.2 Konkretno kakšne GPS naprave so bile vgrajene in kakšne vse podatke je bilo z njihovo pomočjo možno dobivati, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik obdolžene A. A., pa bo obramba morala izpostavljati v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, saj to ne more biti predmet tega pritožbenega postopka.

26. Brez podlage pa so tudi nadaljnje pritožbene trditve zagovornika obdolžene A. A. v smeri, da obdolžena A. A. v postopku hišne preiskave, kot tudi ob zasegu predmetov, ni bila poučena o možnosti, da si vzame zagovornika in tudi ne o privilegiju zoper samoobtožbo, saj bi naj vse pravne pouke dobila komaj po tem, "ko je že sama naivno izročila mobilni telefon". Kot je obrazložilo tudi prvostopno sodišče (točka 12), zoper obdolženo A. A. ni bil odrejen pripor in zastopanje po zagovorniku v fazi preiskave ni bilo obvezno, da je obdolžena A. A. prejela ustrezni pravni pouk in da je mobilni telefon izročila policistom sama, pa izhaja iz zapisnika, ki ga je tudi sama podpisala, kot je podpisala tudi privolitev v preiskavo elektronske naprave. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja še, da je bistvo privilegija zoper samoobtožbo v zagotavljanju svobodnega odločanja o sodelovanju z organi kazenskega postopka, kar se omogoči v prvi vrsti tako, da se domnevnega storilca pouči o pravicah, ki sestavljajo privilegij. Da je obdolžena A. A. o tem bila poučena, kar je nenazadnje s svojim podpisom na zapisniku potrdila tudi sama, pa vsaj v tej fazi postopka ne gre dvomiti. Kdaj konkretno je obdolžena A. A. kritičnega dne opravila klic s prijateljico in ali je bilo to pred ali po podpisu pouka po določbah četrtega odstavka 148. člena ZKP, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa za navedeno tudi ni odločilnega pomena.

27. Zagovornica obdolženega F. F. pa je v nadaljevanju pritožbe ponovno izpostavila tudi, da so podatki o telefonskih številkah, ki jih je uporabljal obdolženec, bili zagotovo pridobljeni nezakonito oziroma s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic, saj bi naj bila identiteta obdolženca ugotovljena z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja ter nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, pri čemer pa za ta ukrep za obdolženega F. F. sploh ni bila izdana ustrezna odredba, oziroma po oceni obrambe, niso obstajali pogoji, na podlagi katerih bi bilo zoper obdolženca dopustno izvajati tako prikrite preiskovalne ukrepe, kakor tudi pridobivati podatke o uporabnikih predmetnih telefonskih številk. V trenutku, ko so se zoper obdolženca zbirali ti podatki oziroma izvajali navedeni ukrepi, niso bili podani (utemeljeni) razlogi za sum, da je obdolženi vpleten v kakršnokoli kriminalno dejavnost oziroma, da se v zvezi s kriminalno dejavnostjo uporablja točno določeno komunikacijsko sredstvo oziroma točno določena telefonska številka. Do teh navedb se sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni konkretizirano opredelilo in torej izpodbijani sklep, glede navedenega, nima razlogov. Podobno v pritožbi zatrjuje tudi obramba obdolženega H. H., ki med drugim izpostavlja tudi, da ob izdaji prvotne odredbe ni bilo utemeljenega suma, da je prav obdolženi H. H. storil očitana kazniva dejanja oziroma, da so to storili njegovi soobdolženci, na katere se je nanašala odredba, zato tudi ni bilo nobene podlage za ukrepanje zoper obdolženega H. H. 28. Na povzete trditve obrambe je v izpodbijanem sklepu (točka 7) obširno in prepričljivo odgovorilo že prvostopno sodišče. Pojasnilo je, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da je uporaba dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, dopustna tedaj, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilen značaj. Informacije, ki so bile pridobljene s prisluškovanjem obdolženima C. C. in D. D., bi bile nezakonito pridobljene le, če bi bilo prisluškovanje navedenima obdolžencema nezakonito, oziroma bi organi pregona zlorabili odredbo, izdano zoper njiju z namenom, da bi prišli do dokazov, ki bi jih lahko uporabili zoper obdolženega E. E., F. F. in H. H., česar pa obramba v predlogih za izločitev niti ni zatrjevala. V nadaljevanju je prvostopno sodišče z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, pojasnilo tudi, zakaj ne držijo zatrjevanja obrambe obdolženega F. F., da bi moralo tožilstvo najkasneje takrat, ko je ugotovilo identiteto obdolženega F. F., zanj pridobiti odredbo sodišča za izvajanje prikritih ukrepov. Kot je navedeno tudi v izpodbijanem sklepu, je bil namreč obdolženi F. F. v obdobju med 25. 10. in 26. 11. zaznan v komunikaciji ter v srečanjih z obdolženci, zoper katere je bila izdana ustrezna odredba, vsebina prestrežene komunikacije pa je ob ostalih dokazih nedvomno izkazovala razloge za sum, da gre za sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja. Ob tem pa je izpostaviti tudi, da v primeru nevarnosti odlašanja, in ko dovoljenja ni mogoče predhodno pridobiti, lahko policija izvede tajno opazovanje tudi brez dovoljenja državnega tožilca. Sicer pa so o tajnih opazovanjih zapisana številna poročila, ki so priloga spisa in iz katerih so razvidne okoliščine opazovanj in okoliščine ter navedbe, da posebna dovoljenja niso bila potrebna.

29. Uporabo telefonske številke 3 s strani obdolženega H. H. dokazujejo prestreženi klici ter poročila o tajnem opazovanju, uporaba telefonske številke 4 pa izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju kriminalista J. J. in iz vsebine prestreženih telefonskih pogovorov, navedenih tudi v izpodbijanem sklepu, kot je to sicer obrazložilo v izpodbijanem sklepu tudi prvostopno sodišče, tako da se povzete pritožbene trditve obrambe tudi v tej smeri pokažejo kot neutemeljene.

30. V kolikor pa obdolženci zanikajo, da so uporabljali predmetne telefone oziroma navedene telefonske številke, kar smiselno velja tudi za pritožbene navedbe obdolženega I. I., saj tudi on navaja, da ni jasno na kak način je bila potrjena njegova identiteta in da tudi ni izkazano, da je telefonska številka 1 pripadala prav njemu in ko tudi zagovornik obdolženega B. B. izpostavlja, da če je obdolženi B. B. imel javno objavljeno telefonsko številko, to pomeni zgolj, da je naročnik te telefonske številke, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da ocena dokazov, vključno z zanikanjem storitve očitanih kaznivih dejanj, ni stvar tega pritožbenega postopka in bo tovrstne navedbe morala obramba uveljavljati v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Pa tudi nadaljnja pritožbena graja zagovornice obdolženega F. F., ki se nanaša na sklep o opravi preiskave in okoliščino, da obdolžencu sklep ni bil vročen, ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, pri čemer pa je prvostopno sodišče v točki 12 izpodbijanega sklepa z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, pojasnilo zakaj je prišlo do okoliščin, ki jih v pritožbi izpostavlja obramba.

31. Glede na to, da tudi zagovornik obdolženega I. I. v pritožbi ponovno uveljavlja, da tudi v zvezi z njim ni bila izdana ustrezna odredba za pridobitev podatkov o že navedeni telefonski številki, pa je dodati še, da je v izpodbijanem sklepu povsem določno obrazloženo (predvsem na straneh 33 in 34 obrazložitve), na kak način je bila ugotovljena identiteta obdolženega I. I. in telefonska številka, ki jo je uporabljal, obrazloženo pa je tudi, zakaj ni bila izdana posebna odredba, kar v pritožbi sicer ponovno obširno problematizira njegov zagovornik.

32. Na straneh 30 in 31 izpodbijanega sklepa pa je pojasnjeno tudi zakaj ne držijo trditve zagovornika obdolženega B. B., da ni obrazloženo na čem temeljijo zaključki o utemeljenih razlogih za sum, da je obdolženi izvršil obravnavano kaznivo dejanje. Tako je med drugim pojasnjeno, da sta bila B. B. in C. C. 2. 6. 2022 ustavljena, da so bile v tovornem vozilu zaznane mokre sledi obuval, pri čemer so policisti navedli, da sta oba imenovana zanimiva v povezavi z obdolženim D. D., da bi naj obdolženi B. B. uporabljal v pritožbi izpostavljeno telefonsko številko, pa je določno navedeno v odredbah PP 2/2022 (stran 31 izpodbijane sodbe), obrazloženo pa je tudi, da gre za telefonsko številko, ki je registrirana na podjetje T. T. s.p., katerega direktor in edini zaposleni je bil prav obdolženi B. B., pri čemer je ugotovitev identitete uporabnika pojasnil tudi kriminalist J. J., v izpodbijanem sklepu pa je povzeta tudi vsebina posameznih komunikacij, ki je potrjevala zaključke o uporabniku sporne telefonske številke, kar vse kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb zagovornika obdolženega B. B. 33. Po vsem navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je pregled zadeve na pritožbeni stopnji tako pokazal, da prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbah uveljavljanih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbe zagovornikov kot neutemeljene zavrnilo. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornikov, ki so se nanašale na odločilna dejstva, v kolikor pa se do posameznih navedb ni izrecno opredelilo, se sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča oziroma na uvodne navedbe in na odgovore, podane ostalim zagovornikom.

34. Ob vsem obrazloženem, ko tudi iz preostalih pritožbenih navedb ni razbrati ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, prav tako ni bilo zaznati kršitev, ki jih pritožbeno sodišče upošteva v okviru uradnega preizkusa (peti odstavek 402. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornikov odločiti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

35. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.

1 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 35458/2012 z dne 25. 11. 2020. 2 Tako tudi sklep VSK II Kp 53025/2020 z dne 1. 9. 2022.