Jedro

Tožnik bi prispevek, določen pod ugodnimi pogoji, veljavnimi do konca leta 1988, lahko plačal šele 12 mesecev po prejemu sklepa. Ta okoliščina pa vpliva na višino odškodnine, ki jo mora po pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje plačati prva tožena stranka. Če se prispevek, ki bi ga v vsakem primeru moral plačati tožnik sam, valorizira za obdobje, ki se začne kasneje, je doba valorizacije krajša in zato valorizirani znesek nižji; zato je odbitek od sedanjega prispevka manjši in torej znesek, ki bremeni prvo toženo stranko višji.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se drugi odstavek izreka glasi: Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se izrek sodbe prve stopnje v prvem odstavku spremeni tako, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko med prispevkom, ki bo odmerjen ob vložitvi zahtevka za zavarovalno dobo od 15.4.1970 do 17.1.1982, in na dan te odmere revalorizirano vrednostjo prispevka, ki bi ga tožnik plačal za to zavarovalno dobo, če bi bil odmerjen po prijavi konec leta 1988, pri čemer je začetni dan revalorizacije 1.1.1990. Prva tožena stranka mora povrniti tožniku 40.553,00 SIT stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva tožena stranka plačati tožniku prispevek za zavarovalno dobo od 15.4.1970 do 17.1.1982 z odbitkom 1.770,00 SIT. Zavrnilo je podrejeni zahtevek in prvi toženi stranki naložilo 178.428,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je delavka prve tožene stranke sestavila tožniku vlogo za priznanje zavarovalne dobe za navedeni čas, vendar te vloge ni oddala pravočasno. Zaradi tega je tožnik zamudil rok, v katerem bi lahko dosegel priznanje zavarovalne dobe pod ugodnimi pogoji. Zdaj so prispevki bistveno višji. Za razliko med sedanjimi in tedanjimi prispevki je tožnik oškodovan. Škodo mu mora povrniti prva tožena stranka, ki je kot poslovodja brez naročila opustila skrbnost dobrega gospodarstvenika. Zoper drugo toženko pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da je razveljavilo izrek o zavrnitvi podrejenega zahtevka. Delno pa je ugodilo tudi pritožbi prve tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je prvi toženi stranki naložilo plačilo razlike med prispevkom, ki bo odmerjen ob vložitvi zahtevka, in na isti dan revalorizirano vrednostjo prispevka, ki bi ga tožnik plačal koncem leta 1988. Odločilo je še, da mora prva tožena stranka plačati tožniku 142.742,40 SIT prvostopnih stroškov. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo. Potrdilo je vse prvostopne ugotovitve, zlasti da je tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje zavarovalne dobe pod ugodnimi pogoji in da je tožena stranka zamudila rok za vložitev zahteve. Odločilo je, da mora prva tožena stranka plačati tožniku razliko med prispevkom, ki bo odmerjen v postopku, in med valorizirano vrednostjo prispevka, ki bi ga moral tožnik sam plačati za priznanje svoje zavarovalne dobe. Pri tem je določilo, da se tedanji prispevek valorizira za čas od konca leta 1988 do odmere novega prispevka.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija glede odločitve o tem, da se prvotni prispevek valorizira že od konca leta 1988 dalje. Ne strinja se tudi z odločitvijo o pravdnih stroških. Navaja, da izrek izpodbijane sodbe ni jasen, saj ni točno določeno, od kdaj naj se vrednost prispevka valorizira. Ne soglaša z datumom 1.1.1989 kot začetnim dnem valorizacije, ker so tedaj veljavni predpisi dovoljevali plačilo odmerjenih prispevkov v roku enega leta. Razen tega sklep ne bi bil izdan že 1.1.1989, ampak kasneje. O istočasno vloženem zahtevku za drugi del tožnikove zavarovalne dobe je bilo odločeno dne 28.9.1989, še kasneje pa je bil ta sklep tožniku vročen. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da kot začetni dan valorizacije določi 29.8.1990, podrejeno pa 1.1.1990 in tožniku prizna stroške v celoti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena, kolikor tožnik predlaga 1.1.1990 kot začetni datum valorizacije prispevka, v ostalem pa ne.

Ugotovljeno je, da je tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje zavarovalne dobe za čas od 15.4.1970 do 17.1.1982, da se je s toženo stranko sporazumel, da mu bo sestavila in vložila zahtevek, da pa po napaki delavke tožene stranke zahtevek ni bil pravočasno oddan. Tožnik ima še vedno možnost doseči priznanje te zavarovalne dobe, vendar proti plačilu bistveno višjega prispevka. Razlika med prispevkom, ki bi ga plačal tožnik, če bi mu bila priznana zavarovalna doba na podlagi zahtevka , vloženega pred koncem leta 1988, in prispevkom, ki ga je treba plačati zdaj, je tožnikova škoda, ki mu jo mora povrniti tožena stranka. Tožnik z revizijo osporava znesek, ki mu je bil priznan z izpodbijano sodbo. Sklicuje se na predpise, ki so dovoljevali enoletni odlog plačila odmerjenega zneska.

Glede tega je tožnikova revizija utemeljena. Skupščina pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji je na podlagi 163.čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS št. 27/83) in 264. čl. Statuta sprejela sklep o pogojih, načinu, osnovi in rokih za plačilo prispevkov za vštevanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo (Ur.l. SRS št. 41/83). S tem sklepom je med drugim določeno, da je treba prispevek plačati v roku 12 mesecev od prejema sklepa. Zavarovanci so torej imeli pravico odložiti plačilo za 12 mesecev po prejemu sklepa. To je veljalo tudi za tožnika, ki bi prispevek, določen pod ugodnimi pogoji, veljavnimi do konca leta 1988, lahko plačal šele 12 mesecev po prejemu sklepa. Ta okoliščina pa vpliva na višino odškodnine, ki jo mora po pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje plačati prva tožena stranka. Če se prispevek, ki bi ga v vsakem primeru moral plačati tožnik sam, valorizira za obdobje, ki se začne kasneje, je doba valorizacije krajša in zato valorizirani znesek nižji; zato je odbitek od sedanjega prispevka manjši in torej znesek, ki bremeni prvo toženo stranko višji. Po pravilu o popolni odškodnini (190. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), upošteva sodišče okoliščine, nastale po povzročitvi škode, in prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja ali opustitve. Glede na to ni pravilno valorizirati tedanjega prispevka iz leta 1988 za tisti čas, ko je imel tožnik možnost odložiti plačilo nespremenjenega in neobrestovanega zneska. Revizijsko sodišče je dobo 12 mesecev upoštevalo tako, da določilo začetni dan valorizacije na 1.1.1990. Štelo je, da bi tožnik vsekakor lahko odložil plačilo prispevka iz konca leta 1989 do navedenega datuma. Kar tožnik uveljavlja več, ko se sklicuje na čas, ki je potreben za izdelavo sklepa o njegovem zahtevku in na čas, potreben za vročitev tega sklepa, pa je povsem nedoločeno in brez podlage v dejanskih ugotovitvah v tem postopku. Revizijsko sodišče odloča o pravilni uporabi materialnega prava na podlagi dejanskih ugotovitev, sprejetih v postopku na prvi in drugi stopnji. O tem, kdaj bi bilo odločeno o tožnikovem zahtevku, ni nobenih dokaznih ugotovitev. Zato je revizijsko sodišče odločilo na podlagi datumov, ki neposredno izhajajo iz predpisov. Odločilen je prispevek odmerjen ob izteku roka za ugodno priznanje zavarovalne dobe, to je konec leta 1988 in rok plačila 12 mesecev od tedaj dalje po navedenem sklepu skupščine SPIZ-a. Revizijski očitek o nejasnosti izreka sodbe druge stopnje, ni utemeljen. Opisna določitev zneska je tožniku v korist in je tudi v skladu s formulacijo tožbenega zahtevka. Tako prisojeni znesek je določljiv. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) ni podana.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na določbi 1. odst. 395. čl. ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na drugem odst. 154. čl. v zvezi z drugim odst. 166. čl. ZPP. Tožnik je v revizijskem postopku uspel približno v polovičnem obsegu tega, kar je uveljavljal z revizijo. Zato mu je revizijsko sodišče priznalo polovico revizijskih stroškov, ki obsegajo odvetniško nagrado in takse. Odločitve o ostalih stroških postopka revizijsko sodišče ni spremenilo, ker obseg revizijskega uspeha ne vpliva znatno na razmerje uspeha v pravdi.