Jedro

Opozorilo na tveganje spremembe valutnega razmerja CHF/EUR ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod II. in III. točko izreka potrdi.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo ničnost pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (II) ter odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (III).

2.Zoper delno sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3.Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

Glede postopkovnih očitkov

5.Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke prvega (očitno prav drugega) odstavka 339. člena ZPP1), na katero sicer pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) saj je z razlogi sodbe zaradi njihove jasnosti in nedvoumnosti moč polemizirati. Tudi kakšne napake pri vodenju postopka ni storilo. Ker se je do vseh nosilnih dejanskih in pravnih argumentov toženke opredelilo, tudi toženkina pravica do izjavljanja ni bila kršena. Pod krinko uveljavljanja postopkovnih kršitev pa se ne more za utemeljeno izkazati niti kritika sodbenih razlogov o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, saj se z njo po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Dejanski okvir spora

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

-tožnik je s toženo banko 5. 12. 2006 sklenil kreditno pogodbo, katere predmet je bil dolgoročni tolarski namenski kredit (za stanovanje) z valutno klavzulo v znesku 49.880,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF na dan črpanja kredita;

-glede obrestne mere je bilo dogovorjeno, da ta znaša seštevek veljavnega 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 2,20 p.a., kar je dne 5. 12. 2006 znašalo skupaj 4,42% p.a., in da po na dne 5. 12. 2006 veljavnih pogojih ter ob predpostavki enkratnega črpanja kredita efektivna obrestna mera za kredit znaša 4,57%;

-tožnik se je zavezal kredit vrniti v 180 mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in ga plačevati s pomočjo upravno izplačilne prepovedi;

-tožnik se o vsebini ponujene kreditne pogodbe v CHF ni mogel pogajati, ker je šlo za tipsko pogodbo;

-toženka je svojo obveznost po pogodbi izpolnila tako, da je tožniku sredstva kredita izplačala v SIT, tožnik pa je kredit (sprva v tolarjih, nato pa v evrih) v celoti poplačal v mesecu novembru 2021;

-tožnik se o vsebini ponujene kreditne pogodbe v CHF ni mogel pogajati, ker je šlo za tipsko pogodbo;

-referent toženke je tožniku ponujal kredit v CHF kot zelo ugoden in da se zanj odloča veliko ljudi;

-tožniku ob sklenitvi kreditne pogodbe v zvezi z valutno klavzulo ni bilo predstavljeno, da se lahko valutna razmerja znatno spremenijo ter da lahko pride do takih sprememb v valuti, da mogoče ne bo več sposoben odplačevati kredita;

-toženka tožnika kot povprečnega potrošnika, ki je v času sklenitve kreditne pogodbe prejemal plačo v SIT, ni opozorila na možnost in dejanske posledice velike depreciacije na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.

7.Sodišče prve stopnje je oceno dokazov o opravljenih pojasnilih banke (zaslišanja prič in strank) prepričljivo in razumno razgrnilo v točkah 35 do 43 obrazložitve. Ne drži toženkina pritožbena navedba, da ta ocena ne bi bila skrbno opravljena, saj nič bistvenega ne zanemari. Niti pritožba ne navaja, da bi kdorkoli od zaslišanih omenjal opozorila na drastične spremembe, ki bi jih tožnik težko nosil, in da bi to sodišče prve stopnje prezrlo.

Izhodišča za presojo

8.Iz v nadaljevanju predstavljenih izhodišč, katera to pritožbeno sodišče šteje za materialnopravno relevantna, bo razvidno, zakaj pritožbenim pravnim razčlenjevanjem, stališčem, pogledom in razlagam ni moč slediti.

9.V času sklenitve kreditne pogodbe veljavnen ZPotK2 je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK3).

10.Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot4, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali (4) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

11.Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive 93/135 (4. točka 1.a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 3. člena pogodbeni pogoj šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. Dejstvo, da se stranki o nekaterih vidikih pogoja ali o posebnem pogoju dogovorita posamično, ne izključuje uporabe tega člena za preostalo pogodbo, če celotna ocena pogodbe pokaže, da gre vendarle za vnaprej oblikovano tipsko pogodbo. Po drugem odstavku 4. člena Direktive 93/13 ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi 93/13 (obe citirani določbi Direktive 93/13 nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten, pri čemer testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Standardu nepoštenega pogodbenega pogoja torej ustreza abstraktno dejansko stanje ene od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Takšna ureditev je skladna z Direktivo 93/13, saj sledi cilju, ki ga direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva 93/13.6

12.Presojo nepoštenosti v okviru ZVPot je treba vselej opraviti ob upoštevanju minimalnih jamstev Direktive 93/137 in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo Sodišče Evropske unije (SEU). Pri tem velja pojasniti, da so EU direktive v skladu z a. točko drugega odstavka 169. člena PDEU8 v povezavi s 114. in 115. členom PDEU in tretjim odstavkom 288. člena PDEU pomemben instrument približevanja zakonodaj na področju prava varstva potrošnikov. Tudi v skladu s sodno prakso SEU je načelo skladne razlage nacionalnega prava neločljiv del sistema prava EU, v katerem morajo nacionalna sodišča v okviru svojih pristojnosti zagotoviti polni učinek prava EU (načeli enakovrednosti in učinkovitosti). To pomeni da mora na podlagi načela skladne razlage nacionalnega prava nacionalno sodišče pravo razlagati kar najbolj v skladu z zahtevami prava EU.9 Zaradi zahteve po enotni uporabi prava EU in načela enakosti je treba institute prava EU, ki niso izrecno urejeni v nacionalnih predpisih, razlagati (enotno) evroavtonomno in v skladu s kontekstom in ciljem, ki se uresničuje z določbo, ki vsebuje določen izraz.10 Načelo evroskladne (lojalne) razlage ima po sodni praksi SEU vendarle omejitve. Obveznost nacionalnih sodišč, da se pri razlagi in uporabi nacionalnih pravnih pravil sklicujejo na vsebino prava EU, je omejena s splošnimi pravnimi načeli (med drugim s prepovedjo retroaktivnosti) in se ne sme uporabiti kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. To predvsem pomeni, da vsebina direktive posamezniku ne more naložiti dodatne obveznosti, ki je v nasprotju z določbami nacionalnega prava.11 Ustaljeno pa je tudi stališče SEU, da mora nacionalno sodišče pri presoji, ali je možna (oziroma v kolikšni meri) evroskladna razlaga nacionalnega pravila, upoštevati pravila nacionalnega prava kot celoto. To pomeni vse relevantne predpise in metode razlage, uveljavljene v nacionalnem pravnem redu. Pri zasledovanju cilja direktive se skratka ne sme omejiti le na razlago določb, neposredno povezanih z vsebino direktive.12 Prednost ima uporaba in razlaga nacionalnih pravil, ki se najbolj prilega namenu uresničevanja cilja direktive.13 Zahteva po evroskladni razlagi nacionalnega prava vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da spremenijo (ustaljeno) sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji posamezne direktive.14 Ta obveznost se nanaša na presojo vseh dejstev, ki so nastala po začetku uporabe direktive (izteku roka za prenos v nacionalni pravni red).15 Prav tako mora nacionalno sodišče po ustaljeni sodni praksi SEU pravilo, glede katerega je SEU podalo razlago pri presoji predhodnega vprašanja, uporabiti tudi za pravna razmerja, nastala in oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe. SEU namreč na podlagi 267. člena PDEU pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg določbe prava EU, kot bi se morala razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave (oziroma izteka roka za implementacijo). Interpretativne sodbe SEU, v katerih pojasni ali natančneje določi pomen in obseg nekega pravnega pravila EU, imajo torej praviloma učinek ex tunc,16 na kar je v smernicah glede razlage in uporabe Direktive 93/13 posebej opozorila Komisija.17 To je Vrhovno sodišče upoštevalo že v pretekli sodni praksi v primerljivih zadevah.18 Ta učinek SEU izjemoma omeji v posamezni odločbi in natančno določi veljavnost svoje razlage.19 O časovnih učinkih svoje razlage SEU torej odloči le enkrat - v sami interpretativni sodbi. To načelo zagotavlja enako obravnavo držav članic in drugih subjektov prava EU ter hkrati uresničuje zahteve pravne varnosti.20

13.Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja torej je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči.21 Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (dobra vera v postopkovnem smislu). Pri ugotavljanju, ali so imeli kreditojemalci na voljo vse informacije, na podlagi katerih so lahko sprejeli poučeno in preudarno odločitev, se sodišče opira na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU,22 v svojih odločbah pa povzelo Vrhovno sodišče RS.23 Pod vplivom prakse SEU in odločb Ustavnega sodišča RS24 se je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS nadgradila. V odločbah II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 pa tudi v kasnejših odločbah25 so bila glede pojasnilne dolžnosti banke kot ponudnice kreditov v tuji valuti zavzeta nova materialnopravna stališča, strnjeno povzeta v nadaljevanju.

14.Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Točen način informiranja potrošnikov ni določen, pomembno je, da je stopnja informiranja določene intenzivnosti. Banka je dolžna potrošniku posredovati informacijo, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in zvišanje tuje obrestne mere.26 Zgolj na podlagi takšne informacije (informacije o možnosti uresničitve "črnega scenarija") lahko potrošnik pridobi ustrezno stopnjo zavedanja glede dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.

15.Dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, so izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati).27 Vendar opozorilo na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi. Kot finančnemu strokovnjaku bi moralo biti banki znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla.28

Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot. Informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom zaradi nepopolno izpolnjene pojasnilne dolžnosti pa vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni treba, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, konkretno možnosti velikih valutnih nihanj, v posledici česar bi svojo kreditno obveznost potrošnik težko nosil.

16. V zvezi s stališčem toženke o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti gre pojasniti, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU.²⁹ Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio³⁰ (že od njenega začetka). Glede problematike retroaktivnosti velja pojasniti, da sodišče s tem, ko z uporabo stališč novejše sodne prakse napolni pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, ne obide prepovedi povratne veljavnosti predpisov. Gre za razvoj prava, ki temelji na Ustavi, stališčih ESČP in Ustavnega sodišča,³¹ ne pa za sodno prakso, ki bi z retroaktivno razlago zakona vnašala rešitve z retroaktivnimi posledicami, kot to skuša prikazati toženka.

Presoja konkretnega primera

17. Na dlani je, da je v predmetni zadevi banka v razmerju do tožnika kot kreditojemalca in potrošnika imela profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj. Kljub temu, da je bila torej v razmerju do tožnika v veliki informacijski premoči, enakopravnosti v položajih z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni vzpostavila v taki meri, da bi tožnik lahko razumel ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. Tožnik ni bil opozorjen na možnost tako znatne spremembe CHF, da bo posledice le-te morda težko nosil (t.i. črni scenarij). Zato je valutna klavzula v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo kreditojemalca kot potrošnika povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

18. Materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila kot dobra strokovnjakinja, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten in da je toženka ravnala najmanj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), se izkaže za pravilnega.

Sklepno

19. Ugoditev tožbenemu zahtevku je materialnopravno pravilna. Brez spornega pogodbenega pogoja obstoj kreditne pogodbe ni mogoč oz. ga ni mogoče obravnavati izolirano, ga izdvojiti.³² Zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja je zato nična celotna pogodba (prvi odstavek 88. člena OZ³³).</p><p>20. Pritožba toženke se je izkazala za neutemeljeno, ker niso bili podani niti uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma. Zato jo je bilo treba zavrniti in izpodbijano delno sodbo v potrditi (353. člen ZPP).</p><p>21. O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo, saj predmetni postopek še ni končan (prvi odstavek 165. člena, četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP).