Jedro

V konkretnem primeru se izvršuje pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega za prekršek po členu 107/12 Zakona o pravilih cestnega prometa in s katero se mu zaradi omenjenega prekrška izreče (med drugim) globa ter naložijo v plačilo stroški postopka. Tožnik kljub omenjeni sodbi in opominu, ki mu ga je poslal davčni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa, obveznosti, naloženih z omenjeno sodbo, ni poravnal. Ker tožnik obveznosti ni poravnal prostovoljno, je sodišče v Črnomlju utemeljeno predlagalo davčnemu organu, da znesek po sodbi izterja, davčni organ pa je temu predlogu utemeljeno sledil in v skladu z določbami ZDavP-2 z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo zaradi izterjave globe po sodbi Okrajnega sodišča v Črnomlju PR ... z dne 12. 8. 2014, izvršljive dne 29. 12. 2014, v znesku 1 180,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR, in sicer z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri bankah A. d.d. in B. d.d. v Ljubljani.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da je Okrajno sodišče v Črnomlju v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot predlagatelj izvršbe pristojnemu davčnemu organu poslalo predlog za izterjavo denarne terjatve, ki je izkazana z navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je davčni organ v skladu in na podlagi določb ZDavP-2, ki jih citira v nadaljevanju, začel davčno izvršbo na podlagi predloženega izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti in ki ga je izdal organ, pristojen za odmero obveznosti oziroma za izdajo zadevne odločbe.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih sklepa ugotavlja, da predstavlja podlago za izvršbo po izpodbijanem sklepu sodba PR ... z dne 12. 8. 2014, izvršljiva 29. 12. 2014. Sodba je opremljena s potrdilom o izvršljivosti, zato se ta okoliščina (izvršljivost sodbe) v skladu z določbami ZUP šteje za dokazano. Ugotavlja še, da niti določbe ZUP niti določbe ZDavP-2 ne dajejo davčnemu organu pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrdilo o izvršljivosti pravilno ter da to lahko preveri le organ, ki je potrdilo izdal v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožniku pojasni, da se v tem postopku preizkuša le zakonitost in pravilnost sklepa o davčni izvršbi in da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, tj. sodbe PR ..., s katero je bilo tožniku naloženo plačilo globe in ki je bila potrjena tudi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp ... z dne 16. 10. 2014. Dalje pojasni, da slabo materialno stanje tožnika samo po sebi ni razlog, zaradi katerega se ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Je pa to dolžna upoštevati v okviru omejitev izvršbe banka, ki opravlja izterjavo. Podan pa tudi ni noben od pogojev za ustavitev postopka izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2, medtem ko odškodninski zahtevek lahko tožnik uveljavlja s tožbo pred pristojnim sodiščem. Glede na povedano pritožbeni organ, ki je preizkusil izpodbijani sklep v mejah pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je prvostopenjski davčni organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, na katere se sklicuje.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijanega sklepa. Toži zaradi kršitev določb Ustave, Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Kazenskega zakonika (KZ-1) ter se pri tem sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Trdi, da je zaradi navedenih sodb ESČP in zaradi neizvrševanja Ustave in EKČP izpodbijana odločba (pravilno: sklep) protipravna in nezakonita. Nadalje trdi, da izvedeni postopek nima „nobene pravne teže“, ker ni bila izdana nobena pravnomočna sodba, ki bi bila lahko edina zakonita podlaga za postopek. Dokler zadeve niso zaključene s pravnomočno sodbo, pa ni dovoljen noben davčni poseg, saj velja načelo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Ker to ni upoštevano, gre za grobo kršitev 27. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ves davčni postopek pa je v nasprotju s pravnim redom Evropske unije. Tožnik opozarja še na 26. člen Ustave, ki govori o pravici do povračila škode ter poudarja, da se mu s tem postopkom povzroča materialna in nematerialna škoda, saj ima registrirano gospodarsko dejavnost. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih zahtevkih v celoti.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni in skladni s podatki spisov so tudi razlogi sklepa in odločbe o pritožbi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in drugostopenjske davčne odločbe.

9. Tožbene navedbe ne prepričajo o nasprotnem. Predvsem ne drži tožbena trditev, da „v gornji zadevi ni bilo izdane nobene pravnomočne sodbe“. Kot pravilno in skladno s spisi razloži tožniku že organ druge stopnje, se v konkretnem primeru izvršuje pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega za prekršek po členu 107/12 Zakona o pravilih cestnega prometa in s katero se mu zaradi omenjenega prekrška izreče (med drugim) globa ter naložijo v plačilo stroški postopka. Iz spisov tudi jasno sledi (in temu tožnik niti ne ugovarja), da tožnik kljub omenjeni sodbi in opominu, ki mu ga je poslal davčni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa, obveznosti, naloženih z omenjeno sodbo, ni poravnal. Ker tožnik obveznosti ni poravnal prostovoljno, je sodišče v Črnomlju utemeljeno predlagalo davčnemu organu, da znesek po sodbi izterja, davčni organ pa je temu predlogu utemeljeno sledil in v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo. Zatrjevanih kršitev Ustave, EKČP, ZUP in KZ-1 zato sodišče ne najde. Prav tako ne najde kršitev določb postopka (ZDavP-2), ki bi narekovale predlagano razveljavitev oziroma odpravo izpodbijanega sklepa. Okoliščina, da tožnik ni zaposlen in da ima nizke prejemke, pa, kot pravilno poudari že organ druge stopnje, na izdajo izpodbijanega sklepa ne vpliva.

10. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).