Jedro

Po razvezi zakonske zveze tožnik ni bil določen za imetnika stanovanjske pravice. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (te pa so oprte na pravnomočen sklep opr. št. N 92/85) izhaja ravno nasprotno. Za imetnico stanovanjske pravice je bila določena tožnikova razvezana žena, tožniku pa je bilo naloženo, da se mora iz stanovanja izseliti, čim mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da razvezana žena tožeče stranke kljub temu, da je imetnica stanovanjske pravice, stanovanja že nekaj časa ne uporablja, vendar pa ne iz razloga, ker je njena volja v tem, da stanovanje trajno preneha uporabljati. Sodišče namreč ni ovrglo izpovedbe tožnikove razvezane žene, da je zaradi nezakonitih tožnikovih ravnanj iz stanovanja zbežala zaradi česar stanovanja ni prenehala uporabljati prostovoljno. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev nižjih sodišč, revizijske trditve tožeče stranke, da je postala imetnik stanovanjske pravice na podlagi 5., 18., 19., ali pa vsaj 50. člena ZSR, niso utemeljene.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranke prodajo stanovanja v Kopru, pod pogoji iz stanovanjskega zakona. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 9.600 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Po razvezi zakonske zveze je tožnik živel z bivšo ženo v skupnem gospodinjstvu. S tem je postal uporabnik v smislu 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR). Dejstvo, da je bila razvezana žena tožeče stranke po razvezi določena za imetnico stanovanjske pravice na stanovanju v Kopru, na status tožeče stranke ni moglo vplivati. Kot uporabnik ima tožnik pravico nadaljevati z uporabo stanovanja na podlagi 19. člena ZSR, saj se je imetnica stanovanjske pravice iz stanovanja izselila, zaradi izselitve pa ji je stanovanjska pravica prenehala. Stanodajalec proti tožeči stranki v roku, ki je določen v 18. členu ZSR, ni vložil nobene tožbe. Končno tožeča stranka uporablja stanovanje tudi več kot dve leti po izselitvi imetnika stanovanjske pravice. Zato je postala imetnik stanovanjske pravice vsaj na podlagi 50. člena ZSR. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podrejeno naj se reviziji tako ugodi, da se sodbi nižjih sodišč tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi v postopku ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP), sta prišli nižji sodišči do materialnopravnega zaključka, da tožnik v trenutku uveljavitve Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) na stanovanju v Kopru ni bil imetnik stanovanjske pravice, zaradi česar sta njegov tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe pod pogoji iz stanovanjskega zakona kot neutemeljen zavrnili. Ta odločitev pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča (ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki so bila v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljena) materialnopravno pravilna. Nižji sodišči nista ugotovili, da naj bi tožnik in njegova razvezana žena tudi po razvezi zakonske zveze živela v skupnem gospodinjstvu. Tožnikovo vztrajanje v revizijskem postopku, da je taka skupnost vendarle obstajala, predstavlja izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč in v postopku pred tema sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku, kar je že bilo povedano, zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP, ni dovoljeno.

Po razvezi zakonske zveze tožnik tudi ni bil določen za imetnika stanovanjske pravice. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (te pa so oprte na pravnomočen sklep opr. št. N 92/85) izhaja ravno nasprotno. Za imetnico stanovanjske pravice je bila določena tožnikova razvezana žena, tožniku pa je bilo naloženo, da se mora iz stanovanja izseliti, čim mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori.

Tudi obstoja dejstva, da je tožnikova razvezana žena, ki je bila v nepravdnem postopku določena za imetnico stanovanjske pravice, stanovanje trajno nehala uporabljati, zaradi česar naj bi stanovanjsko pravico izgubila, tožeči stranki ni uspelo dokazati. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno le, da razvezana žena tožeče stranke kljub temu, da je imetnica stanovanjske pravice, stanovanja že nekaj časa ne uporablja, vendar pa ne iz razloga, ker je njena volja v tem, da stanovanje trajno preneha uporabljati. Sodišče namreč ni ovrglo izpovedbe tožnikove razvezane žene, da je zaradi nezakonitih tožnikovih ravnanj iz stanovanja zbežala zaradi česar stanovanja ni prenehala uporabljati prostovoljno. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev nižjih sodišč, revizijske trditve tožeče stranke, da je postala imetnik stanovanjske pravice na podlagi 5., 18., 19., ali pa vsaj 50. člena ZSR, niso utemeljene.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožeča stranka v reviziji ni navedla. Zato je revizijsko sodišče glede kršitev določb pravdnega postopka opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje absolutna bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena.