Jedro

Državljanu druge republike, ki v predpisanem roku ni zaprosil za slovensko državljanstvo in je postal tujec, se lahko odpove prebivanje v R Sloveniji, če nima dovoljenja za stalno prebivanje v R Sloveniji, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da obstoji eden od razlogov, ki so taksativno našteti v 23. členu zakona o tujcih.

Izrek

1.Tožba se zavrne. 2.Tožeča stranka se oprosti plačila taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo sekretariata za notranje zadeve občine z dne 15.9.1992, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da se tožniku odpove prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo petih let. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik tujec, pri čemer se sklicuje na določbo 1. člena v zvezi z določbo 81. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) in bi kot tujec moral zaprositi za dovoljenje za stalno prebivanje, česar ni storil. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil kaznovan za več prekrškov zoper javni red in da je brez sredstev za preživljanje, mu je utemeljeno izrečen ukrep odpovedi prebivanja v Republiki Sloveniji. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe zakona. Navaja, da ga je sekretariat za notranje zadeve nezakonito odjavil z naslova stalnega prebivališča, zaradi česar mu je bilo onemogočeno pridobiti slovensko državljanstvo po določbi 40. člena zakona o državljanstvu. Nadalje navaja, da je bilo dejansko stanje glede tožnikove sposobnosti preživljanja nepravilno ugotovljeno. Dokazno breme glede sredstev za preživljanje ni na strani tožnika, ampak na strani organa. Tudi ni res, da ne plačuje preživnine za hčerko. Priznava, da je bil kaznovan zaradi prekrška ter na nepogojno zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja, kar je posledica njegove specifične nravi, ki pa ni agresivna v taki meri, da bi bil utemeljen izgon iz države. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve ter še navaja: Trditev tožnika, da bi moral upravni organ dokazati, da tožnik nima sredstev za preživljanje, ni utemeljena. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 19. člena zakona o tujcih, po kateri lahko upravni organ od tujca zahteva, da prošnji za dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje priloži dokaz o sredstvih za preživljanje. Tožnik je imel, ko je bil v postopku zaslišan, možnost navesti vsa dejstva, pa jih ni. Na vprašanje, kakšne prihranke ima in kako se preživlja, je odgovoril le, da je to njegova osebna stvar. Trditev, da skrbi za otroka, ni resnična, ker iz potrdila centra za socialno delo izhaja, da preživnine ni plačeval. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik kaznovan za več prekrškov zoper javni red ter za kaznivo dejanje, na njegovo agresivno naravo pa kažejo tudi grožnje bivši ženi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da je tožnik, ki je državljan druge republike, ker v predpisanem roku ni zaprosil za slovensko državljanstvo, dne 25.2.1992 postal tujec in so s tem dnem zanj začele veljati določbe zakona o tujcih. Tožbenega ugovora, da mu je bila pridobitev slovenskega državljanstva onemogočena zaradi nezakonite odjave z naslova stalnega prebivališča, ob tem ko po podatkih spisa za slovensko državljanstvo niti zaprosil ni, ni mogoče upoštevati. Tožnik tudi nima dovoljenja za stalno prebivanje, kar ni sporno. Tujcu, ki nima dovoljenja za stalno prebivanje, se po določbi 23. člena zakona o tujcih, lahko odpove prebivanje v Republiki Sloveniji, če zato obstoji eden od razlogov, ki so taksativno našteti v navedeni zakonski določbi. Navedena zakonska določba daje torej upravnemu organu pooblastilo, da odloči po prostem preudarku. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik kaznovan zaradi prekrškov zoper javni red in mir, kar tožnik tudi sam priznava v tožbi. Prav tako tožnik v postopku ni izkazal možnosti za preživljanje v Sloveniji. Nesprejemljiv je tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje glede tožnikove možnosti za preživljanje nepopolno ugotovljeno. Nesporno je, da tožnik ni zaposlen, drugega vira sredstev ali druge možnosti za preživljanje pa ni izkazal, čeprav je bil v postopku zaslišan in je torej imel možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev o stvari. Njegova pavšalna navedba, da ima prihranke, ne da bi o tem povedal kaj določnega, ne more biti podlaga za zaključek, da mu je zagotovljena možnost preživljanja v Sloveniji.

Glede na navedeno tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru obstoje razlogi za odpoved prebivanja v Sloveniji, navedeni v prvi in peti alinei 23. člena zakona o tujcih (ZTuj). Glede na to, da sta za odpoved prebivanja tožniku podana celo dva razloga in ker tožnik ne samo, da je bil kaznovan za prekrške zoper javni red in mir, ampak tudi sicer njegovo obnašanje kaže, da se ni pripravljen podrejati javnemu redu - iz podatkov spisa izhaja, da ne plačuje preživnine in da grozi bivši ženi - sodišče ni imelo podlage za dvom o tem, da je prvostopni upravni organ odločil v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje navedena zakonska določba in je zato utemeljena tudi izpodbijana odločba.

Glede na navedeno je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

Tožnik je tudi predlagal, da se ga oprosti plačila taks. Ker je pri tožniku eden od razlogov za odpoved prebivanja v Sloveniji nemožnost preživljanja, je sodišče v smislu 3. odstavka 172. člena zakona o pravdnem postopku, v zvezi z 61. členom zakona o upravnih sporih predlogu ugodilo.

Zakon o pravdnem postopku in zakon o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).