Jedro

Ni sporno, da je tožnici 6. 7. 2016 priznana subsidiarna zaščita v Republiki Nemčiji, zato je odločitev toženke, da je na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Republiki Sloveniji dne 29. 7. 2024, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter v povezavi s prvo alinejo 1. točke 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnice za mednarodno zaščito, vloženo 29. 7. 2024 (v nadaljevanju Prošnja, 1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločila v ločenem postopku.

2.Toženka je povzela Prošnjo, da je tožnica Tunizijo zapustila leta 2004 in preko Libije odšla v Egipt, kjer je ostala dve leti, nato pa se je vrnila v Libijo, kjer je bivala približno eno leto in se zopet vrnila v Egipt in nato zopet v Libijo, a se je konec leta 2010 oz. začetek leta 2011 tam začela vojna, zato je z letalom odšla v Turčijo ter po petnajstih dneh pot nadaljevala v Grčijo, kjer je na cesti bivala tri leta. Nato se je iz Grčije ponovno vrnila v Turčijo, od koder se je po treh zopet letih vrnila v Grčijo in nato po enem mesecu pot nadaljevala preko Makedonije v Srbijo. To je bilo leta 2014. Iz Srbije je odšla na Madžarsko, kjer je dva meseca bivala v kampu. Nato je pot preko Avstrije nadaljevala v Nemčijo, kamor je prišla leta 2015 in ostala do leta 2020. Po koncu epidemije korona virusa je odšla v Francijo, kjer je tri leta bivala na ulici. Od tam je pot nadaljevala v Švico in po sedmih dneh v Italijo, kjer je sedem mesecev prav tako bivala na ulici. Od tam je pot nadaljevala v Slovenijo in nato na Hrvaško, od koder se je po enem tednu vrnila v Slovenijo, kjer jo je prijela policija in podala je namero zaprositi za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedla Nemčijo. Za mednarodno zaščito je predhodno zaprosila v Grčiji, Nemčiji, Italiji in Švici. V Grčiji je dobila dovoljenje za prebivanje za sedem mesecev, v Nemčiji je dobila mednarodno zaščito, v Italiji in Švici pa ni počakala na odločitev. Iz Tunizije je odšla zaradi nadlegovanja s strani policije in drugih ljudi. Temu je bila izpostavljena vsakodnevno, poleg tega jo je policist po krivem zaprl za dva meseca. Bila je spolno zlorabljena s strani očeta, prav tako pa je oče trpinčil njeno mamo. Kot majhno, jo je nekdo poskušal ugrabiti, a sta jo starša rešila. Zaradi vsega tega se je odločila, da odide. Njeni brat in sestri so tudi imeli težave z očetom, vendar je zlorabljal samo njo. Očeta je prijavila policiji zaradi nasilja, a so ji dejali, da ga mora poslušati, saj je njen oče. Iz Nemčije je odšla, ker so bili do nje rasistični. Policist v Nemčiji jo je prijel za vrat in jo z glavo udaril ob steno. V bolnici so ji dejali, da je Arabka in muslimanka ter naj se vrne v Saudsko Arabijo. Imela je kartico, iz katere je izhajalo, da ima status mednarodne zaščite v Nemčiji, a so ji v Italiji vse ukradli. Leta 2016 se je v Nemčiji poročila z nekom iz Iraka. Poročena sta bila dva meseca, nato pa sta se ločila. V Tunizijo se ne želi vrniti. Na osebnem razgovoru je povedala, da so ji v Rimu ukradli nahrbtnik, v katerem je imela izkaznico prosilke za mednarodno zaščito v Švici, Nemčiji in na Nizozemskem, zdravstveno izkaznico ter bančno kartico. Potni list so ji leta 2011 vzele grške oblasti, ko je tam zaprosila za mednarodno zaščito. Nadalje je povedala, da ji je bila v Nemčiji 2016 priznana subsidiarna zaščita, vendar pa je bila tam izpostavljena nasilju. Hoteli so jo zadaviti. Leta 2018 so jo zastrupili z zdravili. Zatekel ji je obraz, iz nosu ji je tekla kri, zato je pobegnila na Nizozemsko, kjer je prosila, da jo oskrbijo v bolnici, vendar je tja niso odpeljali. Ko so jo na cesti videli ljudje, so jo odpeljali v neko zelo oddaljeno bolnico, ki je bila polna Arabcev, zato so jo odpeljali v drugo bolnico. Zdravila, ki jih je prejemala, je dobila od socialne delavke, ki je bila odgovorna za njo. Odšla je tudi k osebni zdravnici, vendar pa se ji je smejala in je bila do nje rasistična. Ko je bila doma, sta v njen dom vlomila policist in policistka, ker naj bi povzročala hrup, čeprav to ne drži. Zaradi vsega navedenega se v Nemčijo ne želi vrniti. Toženka ni sledila izjavam tožnice, da se v Nemčijo ne želi vrniti, ker naj bi jo tam zastrupili in ker naj bi policija vdrla v njeno stanovanje. Toženka je ugotovila, da v Nemčiji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Ugotovila je, da Nemčije ni obravnaval noben evropski organ v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Izpostavila je, da je tožnica v Nemčiji bivala več let in tam imela tudi zdravstveno oskrbo.

3.Toženka je po ugotovitvi, da ima tožnica od 11. 7. 2016 priznan status subsidiarne zaščite v Nemčiji, Prošnjo na podlagi prve alineje 51. člena ZMZ-1 zavrgla.

Povzetek bistvenih navedb tožnice

4.Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5.Tožnica glede stališče toženke, da ni treba preverjati splošnih informacij o Nemčiji, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, ali je toženka tožnico obravnavala po Uredbi Dublin 604/2013/ EU ali ne, glede na to, da iz dopisa nemških organov, z dne 5. 8. 2024, ki se nahaja v spisu izhaja, da tožnica ne bo sprejeta in da Nemčija ni odgovorna za azilni postopek. Tožnica izpostavlja, da je toženka vseeno izvedla osebni razgovor, na katerem je tožnico spraševala o bivanju v Nemčiji in ali zakaj se ne želi vrniti v Nemčijo. Iz odgovora nemških organov je razvidno, da le-ti tožnice ne mislijo sprejeti. Meni, da je treba zato ugotoviti ali bo tožnico sploh moč predati v R Nemčijo tudi iz drugih razlogov in kako naj bi bila sploh glede na navedeno predana R Nemčiji, če le-ta tožnico zavrača. Tožnica še poudarja, da je iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnico razvidno, da ima tožnica številne zdravstvene težave, zato je po mnenju pooblaščenke vprašljiva tudi njena sposobnost razumevanja vsebine postopka in pomena odločitve. Tožnica namreč omenja, da je bila zastrupljena, da je pobegnila na Nizozemsko in da je bila zaprta v bolnici, kjer so bili Arabci. Navajala je, da ima težave s srcem in da je imela nekaj zlomov po glavi, kar naj bi bilo posledica nasilja nad njo s strani očeta. Na vprašanje uradne osebe koga obišče, ko se slabo počuti, je odgovorila, da obišče boga. Skratka tožničini odgovori, ki jih je dala v osebnem razgovoru, se zdijo zmedeni in nekonsistentni ter vzbujajo dvom v njeno razumevanje celotnega postopka in s tem tudi v njeno sposobnost in pravilno zastopanost v postopku pred upravnim organom. Tožeča stranka v dokazne namene prilaga zdravstvene izvide iz Italije, iz katerih dejansko izhaja, da je bila tožnica v R Italiji obravnavana zaradi težav s srcem in glavo.

Povzetek bistvenih navedb toženke

6.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

7.Toženka zanika, da bi Nemčija zavrnila sprejem tožnice. Poudarja, da je namreč pristojni nemški organ v dopisu št. 10643063-285 s 5. 8. 2024 izrecno navedel, da je bila tožnici 6. 7. 2016 priznana subsidiarna zaščita ter na tej podlagi ne bo sprejeta na podlagi Uredbe Dublin 604/2013/EU temveč na podlagi bilateralnih dogovorov in je zato potrebno zaprosilo za vračanje nasloviti na nemško policijo. Na podlagi navedenega meni, da ni sporno, da bi Nemčija tožnico sprejela. Toženka poudarja, da se v tem postopku niti ne presoja možnost vrnitve tožnice v Nemčijo, ampak se odloča o prošnji za mednarodno zaščito. Toženka ponavlja, da lahko tožnica na podlagi priznanega statusa subsidiarne zaščite v Nemčiji in izdanega dovoljenja za prebivanje, prosto potuje po EU. Za namen daljšega bivanja v kateri od drugih članic EU, pa si mora urediti ustrezno dovoljenje za prebivanje na drugi zakonski podlagi.

8.Toženka še navaja, da vse od podaje prošnje (29. 7. 2024) z nobeno dokumentacijo ni bila seznanjena o domnevni psihični nezmožnosti sodelovanja tožnice v postopku. Tožeča stranka takih dokazil ni predložila niti v podani tožbi. Tožena stranka ob tem dodaja, da tako socialni delavci, ki so več časa v stiku s prosilci za mednarodno zaščito kot tudi same uradne osebe, ki so sprejele prošnjo za mednarodno zaščito in z njo opravile osebni razgovor, toženke niso obvestile o kakršnem koli nenavadnem vedenju tožnice, ki bi nakazovalo, da ne more samostojno sodelovati v postopku. Prav tako iz prošnje za mednarodno zaščito in tudi iz osebnega razgovora s 26. 8. 2024 ne izhaja, da bi tožnica imela kakršnekoli težave, iz njenih odgovorov pa tudi ni zaznati, da česarkoli ne bi razumela oziroma, da bi odgovarjala zmedeno ali nesmiselno. Tako je na primer tožnica precej podrobno opisala pot, po kateri je pripotovala do Slovenije in navedla, da ima v Nemčiji priznan status begunca. Na kratko je povsem smiselno opisala tudi svoje razloge, zaradi katerih je morala zapustiti Tunizijo.

O sodni presoji

9.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A3, B1, B2, na naroku 21. 10. 2024 predložene listine tožnice, vpogledalo v zdravniško potrdilo z dne 17. 10. 2024, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-3278/2024 in zaslišalo tožnico.

10.Sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, predlaganega v dokaz zatrjevane procesne nesposobnosti tožnice, ker sodišče ni podvomilo v obstoj procesne sposobnosti tožnice ne v upravnem postopku ne v tem upravnem sporu. Sodišče poudarja, da se obstoj procesne sposobnosti stranke domneva, v primeru, da sodišče iz okoliščin posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, pa mora po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi, ali je stranka procesno sposobna. Tožnica je na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodišča povedala, da je želela vložiti prošnjo, potrdila, da je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, da je pooblastila odvetnico A. A. za ta postopek, da se počuti dobro, da ima psihične težave in sicer poškodbo glave, da je prosila za slikanje glave, vendar so jo zavrnila zaenkrat, ker nima zdravstvenega zavarovanja in ima tudi težave s srcem. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica pri odgovorih mirna, da je razumela vprašanja, da je odgovarjala na vprašanja logično, natančno, da je izrazila jasno voljo, da je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, da je želela in da je pooblastila odvetnico za ta postopek, zato sodišče ni podvomilo v procesno sposobnost tožnice niti v upravnem postopku niti v tem upravnem sporu. Sodišče ni spregledalo, da je tožnica ob zaslišanju jokala in povedala, da je pod hudim psihičnim stresom, da ima hude psihične težave, da je stara 41 let in še vedno opravlja razgovore, da ima občutek, da živi v gozdu, da nima cilja zaradi takšnega dogajanja. Sodišče sprejema nedvomno težko in dolgotrajno situacijo tožnice, ki pa po oceni sodišča ne dokazuje, da je tožnica procesno nesposobna, temveč slednjo celo potrjuje. Tožnica se torej zaveda, v kakšnem postopku je, želi in tudi opravlja procesna dejanja v tem upravnem sporu zavestno, zato ugovor pomanjkanja procesne nesposobnosti, po presoji sodišča ni utemeljen. Po presoji sodišča glede na to, da se obstoj procesne sposobnosti domneva, za dvom obstoja procesne sposobnosti namreč ni dovolj (le) navedba pooblaščenke, da procesne sposobnosti njena stranka nima. Za dvom (in posledično ugotavljanje obstoja sposobnosti) so po presoji sodišča potrebne navedbe, ki ta dvom potrjujejo. Navedba, da procesne sposobnosti tožnica nima, upoštevaje dosedanji postopek tožnice, pri čemer iz dosedanjega postopka ta dvom ni razviden, po presoji sodišča ne zadošča. Utemeljeno namreč toženka opozori, da vse od podaje prošnje (29. 7. 2024) toženka ni bila seznanjena o domnevni psihični nezmožnosti sodelovanja tožnice v postopku; da socialni delavci, ki so več časa v stiku s prosilci za mednarodno zaščito kot tudi same uradne osebe, ki so sprejele prošnjo za mednarodno zaščito in z njo opravile osebni razgovor, toženke niso obvestile o kakršnem koli nenavadnem vedenju tožnice, ki bi nakazovalo, da ne more samostojno sodelovati v postopku; da iz prošnje za mednarodno zaščito in tudi iz osebnega razgovora (26. 8. 2024) ne izhaja, da bi tožnica imela kakršnekoli težave; da iz njenih odgovorov ni zaznati, da česarkoli ne bi razumela oziroma, da bi odgovarjala zmedeno ali nesmiselno; da je tožnica precej podrobno opisala pot, po kateri je pripotovala do Slovenije in navedla, da ima v Nemčiji priznan status begunca; da je na kratko in povsem smiselno opisala tudi svoje razloge, zaradi katerih je morala zapustiti Tunizijo. Neutemeljena je tožbena navedba, da odgovori tožnice (da je bila zastrupljena, da je pobegnila na Nizozemsko, da je bila zaprta v bolnici, kjer so bili Arabci, da ima težave s srcem, da je imela nekaj zlomov po glavi, kar naj bi bilo posledica nasilja nad njo s strani očeta, da je na vprašanje uradne osebe, koga obišče, ko se slabo počuti, odgovorila, da obišče boga) bili odgovori, ki se zdijo zmedeni in nekonsistentni in naj bi dokazovali dvom o nesposobnost. Sodišče sprejema težko situacijo tožnice, ki se je izrazila tudi ob zaslišanju v tem upravnem sporu, ki pa dvoma o procesni sposobnosti tožnice ne dokazuje, zato procesna sposobnost ni bila predmet dokazovanja in je sodišče posledično dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke zavrnilo.

Tožba ni utemeljena.

11.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

12.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže (za ta spor relevantno tudi) kot nedopustno le, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske unije, razen če gre za osebe iz VI. poglavja ZMZ-1 (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1).

13.Ni sporno, da je tožnici 6. 7. 2016 priznana subsidiarna zaščita v Republiki Nemčiji, zato je odločitev toženke, da je na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Republiki Sloveniji dne 29. 7. 2024, pravilna.

14.Utemeljeno tožnica opozori sicer na obrazložitev izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na ugotovitev toženke, da v Republiki Nemčiji ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema in povzame, da toženka ni preverjala splošnih dostopnih informacij. Glede na to, da ne gre za postopek po Uredbi Dublin III, na kar sicer pravilno opozori toženka v odgovoru na tožbo in glede na povzeto relevantno pravno podlago, ki zahteva (le) ugotovitev, da je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske unije, in da ne gre za osebe iz VI. poglavja ZMZ-1 (državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa mednarodne zaščite in so sprejeti v Republiko Slovenijo na podlagi kvote), česar tožnica niti ne zatrjuje, pa so ti tožbeni očitki za ta upravni spor neutemeljeni. Tožničini ugovori, kot je mogoče povzeti, se v bistvenem nanašajo na ugovor pomanjkanja procesne nesposobnosti, do česar se je sodišče že opredelilo v predhodnih točkah te obrazložitve.

15.Toženka je glede na to, da je tožnici 6. 7. 2016 priznana subsidiarna zaščita v Republiki Nemčiji in, da tožnica ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1 (državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa mednarodne zaščite in so sprejeti v Republiko Slovenijo na podlagi kvote) na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo dne 29. 7. 2024.

16.Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.