Jedro

Presoja višino denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je kot voznica osebnega avtomobila 14.1.1995 telesno poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo od zahtevanih 2,000.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti 900.000,00 SIT, od zahtevanih 400.000,00 SIT za strah 150.000,00 SIT in od zahtevanih 1,300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 750.000,00 SIT. Tako ji je (poleg nespornega zneska 65.652,00 SIT za premoženjsko škodo) za nepremoženjsko škodo prisodilo 1,800.000,00 SIT odškodnine, presežno zahtevanih 1,900.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in odškodnino zvišalo za skupno 700.000,00 SIT ter toženi stranki naložilo, da mora tožnici za nepremoženjsko škodo plačati skupno 2,500.000,00 SIT, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 1,200.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,000.000,00 SIT. V preostalem delu je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem zavrnilnem delu glede 1,200.000,00 SIT potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija njen zavrnilni del, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se odškodnina zviša za še 1,200.000,00 SIT. V razlogih poudarja ugotovitev obeh izvedencev o neugodni kombinaciji zvina vratne hrbtenice s pretresom možganov. Pri utemeljevanju še zahtevanih 800.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti poudarja dolžino bolniškega staleža, svojo mladost, zaradi katere bo občasne telesne bolečine in glavobole trpela zelo dolgo in podrobno povzema stopnje intenzivnosti in trajanje vseh telesnih bolečin ter nevščenosti. Pri utemeljevanju še 100.000,00 SIT zahtevane odškodnine za strah poudarja potek same prometne nesreče, ki utemeljuje zelo hud primaren strah, povzema trajanje zaskrbljenosti za izid zdravljenja in opozarja na strah pri vožnji z avtomobilom. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnica zahteva prisojo še za 300.000,00 SIT višje odškodnine in pri tem povzema ugotovitve iz izvedeniških mnenj, poudarja pa oceno nevrologa o 10-odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti in oceno kriruga o nadaljnjih 5 odstotkih.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Odločilne dejanske okoliščine, na katere so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 vezani stranke in revizijsko sodišče, so v tej pravdni zadevi naslednje. Tožnica je bila v času škodnega dogodka 25 let stara medicinska sestra, ki je delala na oddelku intenzivne terapije v bolnici. Diagnoza njenih telesnih poškodb je po ugotovitvah obeh izvedencev bila: pretres možganov srednje stopnje, zvin vratne hrbtenice z lažjim nategom živčnih korenin na nivoju C VII, C VIII levo, obtolčenine glave in obtolčenine prsne hrbtenice. V bolnici je bila pet dni, en mesec je nosila Schantzovo ovratnico, bila je na osmih rentgenskih preiskavah in na treh EEG preiskavah, na šestnajstih pregledih pri kirurgu, nevrologu in ortopedu, obiskala je petinšestdeset fizioterapij, štiri mesece je morala redno jemati analgetike, kasneje pa jih je jemala občasno, v bolniškem staležu pa je bila osem mesecev in pol. V času zdravljenja je glede na mnenji kirurga in nevrologa trpela stalne hude do stalne zmerne bolečine en mesec in pol, stalne lažje tri mesece, občasne lažje pa še trpi in bo trpela ob spremembah vremena in fizičnih obremenitvah, poleg tega pa prestaja in bo prestajala glavobole dva do trikrat tedensko. Za to obliko škode je bilo tožnici pravnomočno prisojeno 1,200.000,00 SIT odškodnine.

V škodnem dogodku se je tožnica močno prestrašila, saj se spominja poka ob trčenju, sekundarni strah pa je trajal vsaj pol leta. Za to obliko nepremoženjske škode je bilo tožnici pravnomočno prisojeno 300.000,00 SIT odškodnine.

Zaradi pretresa možganov srednje stopnje je pri tožnici prišlo do postkomocionalnega sindroma z motnjami koncentracije, svežega spomina, psihično napetostjo, slabšim spanjem in nerazpoloženostjo, vendar bodo te težave po ugotovitvah nevrologa v enem letu postopoma izzvenele. Tudi obstoječe draženje spodnjih vratnih vretenc v obliki mravljinčenja rok bo sčasoma prešlo. Poškodba vratne hrbtenice tožnico omejuje pri delu doma, ker je ovirana pri kvačkanju, šivanju, likanju, gospodinjskih delih in daljšem sedenju v avtu. Zaradi te poškodbe je bila v službi premeščena na drug oddelek, ker je imela težave pri dvigovanju bolnikov in prisilni drži. Premestitev jo je zelo prizadela. Zaradi pogostih glavobolov je opustila obiskovanje kina, plesov, rekreacijo in fizično delo na zemlji. Tožnica zaradi vseh naštetih omejitev trpi in bo trpela duševne bolečine. Za to obliko škode je bilo tožnici pravnomočno prisojeno 1,000.000,00 SIT odškodnine.

Ob takih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, revizijsko sodišče na posamezne revizijske trditve odgovarja, da se je tožnica ob samem trčenju sicer res močno prestrašila, vendar podroben opis poteka dogodka po trčenju, zlasti o prevračanju avtomobila, s čimer želi revizija utemeljiti vso zahtevano odškodnino za strah, tolikšne odškodnine ne utemeljuje, saj se tožnica kasnejšega dogajanja ne spominja, temveč le poka ob samem trčenju. Tako je povedala izvedencu, v svoji strankini izpovedi pa tudi ni zatrjevala tega, kar sedaj zatrjuje v reviziji. Prav tako ni ničesar izpovedala o strahu pri vožnji, zato te dejanske ugotovitve ni v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje. Revizijsko seštevanje obeh ocen zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki sta ju podala izvedenca, ni utemeljeno, saj je v oceni izvedenca iz nevrološke stroke ob 10-odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti že upoštevana tudi ocena izvedenca kirurga. Revizijsko sodišče še poudarja, da je ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko le pomožno merilo pri ugotavljanju obsega škode, ki mora sicer biti ugotovljen z opisom vseh prestanih in bodočih težav. Tak opis, ki ga obe sodbi tudi vsebujeta, pa je odločilen za prisojo odškodnine.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, vendar pa pri tem tudi paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Poleg individualizacije posameznega škodnega primera, ki se odraža z ugotavljanjem konkretne objektivne prizadetosti posameznega oškodovanca in vplivom te prizadetosti v njegovi duševnosti glede na njegove individualne okoliščine (starost, spol, poklic, siceršnje aktivnosti, itd.) je treba prisojeno odškodnino tudi vpeti v širše družbene okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na prej povzete odločilne dejanske okoliščine sodišče druge stopnje pravilno uporabilo vsa merila za prisojo pravične denarne odškodnine. Škoda je individualizirana, saj je upoštevana tožničina starost, obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, stopnja in intenzivnost strahu, delo, ki ga je opravljala prej in delo medicinske sestre na drugem oddelku, omejitve pri delu doma in v prostem času ter duševne bolečine, ki jih je in jih bo prestajala zaradi teh omejitev. Prisojeni zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode ustrezajo razponu, v okviru katerega se giblje prisoja odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožničinim obsegom škode, ustrezajo pa tudi razmerju pri prisojah odškodnine za lažje, srednje in hude škodne primere.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in ker v postopku pred obema sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo. V zavrnilnem izreku je vsebovana tudi zavrnitev tožničinih priglašenih revizijskih stroškov.