Jedro

Dejanska vprašanja, to so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se v sofinanciranje ne sprejme projekt tožnika z naslovom "A." (1. točka izreka), ter da v postopku niso nastali stroški (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka v Uradnem listu RS, št. 172 dne 29. 10. 2021 objavila redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022, z oznako JPR-MV-2022 (v nadaljevanju javni razpis). Navaja, da je namen javnega razpisa podpora medijem pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne za uresničevanje javnega interesa na področju medijev. Tožena stranka pojasni predmet in sestavo javnega razpisa ter pogoje sodelovanja in prijave na javni razpis. Tožena stranka je pri izboru projekta upoštevala razpisna merila iz 8. točke javnega razpisa in obrazložitve meril. V skladu z 8. točko javnega razpisa so lahko bili v sofinanciranje sprejeti le projekti, ki so na podlagi ocenjevanja po razpisnih merilih dosegli vsaj polovico vseh možnih točk. Izmed projektov, ki so dosegli polovico vseh možnih točk, so bili glede na višino razpoložljivih sredstev v sofinanciranje sprejeti projekti, ki so dosegli večje število točk. Tožena stranka pojasni merila za ocenjevanje programskih vsebin tiskanih medijev: 1. kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave (44 točk), 2. pomen projekta za razvoj slovenske kulture in jezika (20 točk), 3. obseg splošnoinformativnih, kulturnih, znanstvenostrokovnih, raziskovalnih in izobraževalnih programskih vsebin (10 točk), 4. povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki (10 točk), 5. zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo (6 točk), 6. povprečno število prodanih izvodov tiskanih medijev (5 točk), 7. pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti (3 točke) in 8. zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije (2 točki). Možnih je 100 točk po posameznem članu strokovne komisije, torej skupno 500 točk. Toženka pojasni prejete točke po posameznih merilih. Tožnik je skupno prejel 318 točk. Točke po merilih 3, 4, 5 in 6 je strokovna komisija glede na podane informacije o projektu v vlogi podelila avtomatično. Člani strokovne komisije so projekt glede na vsebino predlaganega projekta ocenili individualno po merilih 1, 2, 7 in 8, upoštevaje Navodila prijaviteljem za izdelavo vloge. Po mnenju komisije predlagani projekt obeta zadovoljivo stopnjo kakovosti in obravnava teme, ki so aktualne na območju, kateremu je projekt namenjen. Po prijavnih podatkih projekt ne bo vseboval otroških in mladinskih programskih vsebin ter vsebin za ljudi s posebnimi potrebami. V projektu ni ustrezno opisan mehanizem, ki bo zagotavljal uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti. Iz opisa projekta ni jasno, s katerimi kakovostnimi kriteriji bo urednik oblikoval količnik kakovosti za vrednotenje posameznega opravljenega dela, brez pojasnitve kriterijev pa trditev o zagotavljanju kakovosti nima argumentativne moči. Komisija ugotavlja, da je tožnik prejel 318 točk, zato glede na omejena finančna sredstva ne more biti predlagan za sofinanciranje.

3.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka izpodbijane odločbe ni ustrezno obrazložila. Navedla je le, da odločitev temelji na obrazložitvi in oceni strokovne komisije, kar pa je pavšalna in skopa obrazložitev. Tožena stranka ni pojasnila zakaj je pri ostalih merilih tožniku dodelila določeno število točk. Iz obrazložitve ni razvidna jasna povezava med kriteriji razpisa in projektom tožnika. Obrazložitev bi morala vsebovati natančno strokovno oceno, v kateri bi bilo število dodeljenih točk pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo strokovne komisije. Po mnenju tožnika je bilo ocenjevanje komisije arbitrarno. Merila bi morala biti vsebinsko obrazložena, da bi lahko prijavitelj razbral, kakšne pogoje mora izpolnjevati za sofinanciranje projekta. Obrazložitev je glede na navedeno skopa, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave RS in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obrazložitvi ni navedenih konkretnih razlogov za podano oceno projekta oziroma dodeljeno število točk po posameznem merilu, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v nov postopek toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

7.V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka pravilno in zakonito odločila, da se v sofinanciranje ne sprejme projekt tožnika z naslovom "A".

8.Tukajšnje sodišče je v zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju projektov na podlagi javnega razpisa, pa tudi v zadevah podeljevanja koncesij na podlagi javnega razpisa, ker gre za specifičen tip upravnega spora, že razvilo sodno prakso, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Iz sodne prakse izhaja, da mora (upravno) odločanje tudi pri sofinanciranju projektov ali programov v kulturi, kjer gre za čiste finančne subvencije, upoštevati načelo enakosti pred zakonom (enakih možnosti) ponudnikov (14. člen Ustave RS), da ponudniki konkurirajo za javna sredstva v zvezi z uresničevanjem ponudnikove svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave RS). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretežni meri strokovno-tehnična, ekonomsko-politična, ali pa ima upravna odločitev kulturno-politične implikacije. Pri tovrstnih odločitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo ali gre za bolj ali manj kulturno (ekonomsko, socialno) upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - drugi odstavek 3. člena Ustave RS). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev s strani posameznih ponudb je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna.

9.Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na javne razpise, izhaja, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, kar v obravnavani zadevi ni sporno, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, je rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru med drugim ugovarja tožnik.

10.Sodišče po povedanem v zvezi s tožbenimi ugovori ugotavlja, da tožnik v tožbi med drugim nasprotuje oceni strokovne komisije, kar ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja izpodbijani akt, in ne posamezno oceno, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega akta. Sodišče ob tem še dodaja, da je v skladu z zgoraj citirano sodno prakso, sodišče pri presoji izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih merilih zadržano. Zaradi pojasnjenih razlogov, sodišče zavrača ugovore tožnika glede arbitrarnega ocenjevanja strokovne komisije in neustreznosti meril.

11.Sodišče zavrača tudi tožnikove očitke, da izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena, ker naj ne bi bilo obrazloženo, zakaj je tožnik prejel dodeljeno število točk, da iz obrazložitve ni mogoče razbrati povezave med kriteriji in projektom tožnika, ter da merila niso ustrezno vsebinsko obrazložena, kar pa sodišče zavrača. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe so po presoji sodišča razvidna merila, ki so ustrezno obrazložena, navedene so dodeljene točke po posameznih ocenjevalcih in merilih, podana pa je tudi obrazložitev razlogov, zaradi katerih tožnik ni prejel vseh možnih točk po posameznih merilih. Tudi pri merilih št. 3, 4, 5 in 6, pri katerih je toženka podelila točke avtomatično, je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, koliko točk je tožnik prejel ter merila za dodelitev posameznega števila točk. Po povedanem je obrazložitev sprejete odločitve mogoče tudi preizkusiti. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba vse obvezne sestavine, navedene v 214. členu ZUP, zato sodišče tožnikove ugovore o neobrazloženosti izpodbijane odločbe zavrača. Glede na navedeno sodišče zavrača ugovore o kršitvi 214. člena ZUP in 22. člena Ustave RS.

12.Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

14.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbo zavrne odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.