Jedro

Okoliščina, da je tožnik po izdaji odločbe ZPIZ pri tožencu še opravljal delo v skladu z omejitvami, ne dokazuje, da je v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti še vedno obstajala potreba po opravljanju njegovega dela kot potreba po opravljanju dela, ki ga glede na odločbo zavoda lahko opravlja. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da toženec tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za delo, ki bi ustrezalo preostali delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženec tožniku podal 12.7.2006. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in da še traja, zaradi česar naj bi se tožencu naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od 27.8.2006 dalje do vrnitve na delo obračuna bruto plače, plača pripadajoče davke in prispevke ter izplača neto plače v mesečni višini 88.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrne stroške postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da za tožnika ne veljajo določbe 102. do 105. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB3, Ur. l. RS, št. 104/06), saj so te v veljavo stopile šele 1.1.2006, tožnik pa je bil v III. kategorijo invalidnosti uvrščen od 19.3.2000 na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, opr. št. ... z dne 2.4.2002. Drugačno stališče sodišča prve stopnje, ki se pri tem sklicuje na izpovedbo predsednika komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, češ da ni pomembno, kdaj je tožnik postal invalid, ampak da je ob izdaji predloga komisiji imel tak status, je pravno zmotno, saj pomeni retroaktivno uveljavitev predpisa. Da citirane določbe ZPIZ-1 za tožnika ne veljajo, izhaja tudi iz 446. člena ZPIZ-1 o tem, da se določbe 102. do 105. člena tega zakona začnejo uporabljati z dnem uveljavitve novega Zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1.1.2005. Ta rok je bil kasneje spremenjen z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI-UPB1, Ur. l. RS, št. 100/2005) na 1.1.2006. V 3. odstavku 446. člena ZPIZ-1-UPB3 pa je določeno, da se do dneva pričetka uporabe določb iz prejšnjega odstavka in prejšnjega člena uporabljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve tega zakona. Po prej veljavni zakonodaji pa delovnih invalidov ni bilo mogoče odpuščati. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz mnenja komisije je razvidno, da delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpoveduje iz poslovnih razlogov, vendar v odpovedi ti poslovni razlogi niso pojasnjeni, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Poslovni razlogi dejansko niso podani, saj ima toženec vsako leto več redno zaposlenih delavcev in vsako leto širi obseg poslovanja in povečuje promet. Zaradi navedenega ni podan zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) in posledično tudi ne pogoj iz drugega odstavka 88. člena ZDR. Če niso podani razlogi iz prvega odstavka, ti razlogi posledično ne morejo biti resni in utemeljeni in tudi ne takšni, da bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Toženec bi tožniku lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi le, če bi predhodno ugotovil, da za to obstaja poslovni razlog. Šele potem, ko je bil poslovni razlog ugotovljen, bi se lahko upošteval še razlog invalidnosti v zvezi z nezmožnostjo ponudbe drugega ustreznega dela. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da je toženec odpoved podal po izteku 30 dnevnega subjektivnega in 6 mesečnega objektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Zmotno je stališče, da je ta rok začel teči šele s seznanitvijo z mnenjem komisije. Komisija namreč ne ugotavlja poslovnih razlogov, ampak samo ugotavlja, ali delodajalec delavcu ne more utemeljeno ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in ali zaradi tega obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov brez ponudbe nove pogodbe. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o navedbah in dokazih tožnika, da je toženec pogodbo o zaposlitvi odpovedal za drugo delovno mesto, kot pa je tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto varilec – pralec, po pogodbi o zaposlitvi pa je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec – varilec – pralec strojev. Tožnik bi tako lahko še naprej opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalca. Da ne gre za isto delovno mesto, je razvidno tudi iz obrazca za analizo delovnega mesta po nevarnostih z dne 26.5.2003. Iz dejstva, da je tožnik svoje delo z omejitvami opravljal do srede oktobra 2005 in da ga je toženec na prisilni dopust poslal šele potem, ko je tožnik opravljal preizkus znanja iz varnosti pri delu pri pooblaščenem izvajalcu M. izhaja, da bi tožnik z omejitvami lahko še naprej opravljal svoje delo in da je bila odpoved podana iz drugih razlogov. Iz zaslišanja tožnika in priče naj bi izhajalo, da vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila opravljena v skladu s 87. členom ZDR oziroma 144. členom ZPP. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka,vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkušalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB3. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 12.7.2006, potem ko je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 27.6.2006 sprejela mnenje, da toženec zaradi ugotovljene invalidnosti tožniku utemeljene ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1-UPB3 in 40. členu ZZRZI-UPB1. Tožnik sam pravilno ugotavlja, da so se določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB3, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja delovnemu invalidu, pričele uporabljati šele s 1.1.2006. Navedeno pomeni, da je v času, ko je toženec tožniku podal izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, zanjo obstajala pravna podlaga v veljavnem predpisu. O retroaktivni uporabi določb ZPIZ-1-UPB3 bi lahko govorili kvečjemu, če bi toženec z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi le-to odpovedal za nazaj, za čas pred 1.1.2006, vendar iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi kaj takšnega ne izhaja. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 12.7.2006, delovno razmerje pri tožencu pa mu je prenehalo po izteku 45 dnevnega odpovednega roka, ki je začel teči naslednji dan po vročitvi odpovedi. Prepoved retroaktivne uporabe predpisov ne pomeni, da bi se določbe 103. do 105. člena ZPIZ-1-UPB3, ki urejajo možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnim invalidom, lahko uporabljale le za tiste delovne invalide, ki bi ta status pridobili po pričetku veljavnosti oziroma po uveljavitvi teh določb, kakor zmotno domneva tožnik. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri uporabi določb 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB3 ni pomembno, kdaj je delavec pridobil status delovnega invalida II. ali III. kategorije, temveč je bistveno, da ta status ob odpovedi ima, za njeno zakonitost glede uveljavitve zakonske podlage pa je tudi pomembno, da odpoved ni podana pred 1.1.2006. Okoliščina, da tožniku glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, 72/00, 124/00 in 109/01), ki so veljale v trenutku pridobitve statusa delovnega invalida, ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da takšna odpoved ni mogoča kasneje, po uveljavitvi predpisov, ki jo omogočajo.

Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana na podlagi določbe prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1-UPB3, ki določa, da zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more, skladno s prejšnjim členom tega zakona, zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Razloge za odpoved na podlagi citirane določbe pa ugotavlja Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta je ugotovila, da toženec tožniku zaradi ugotovljene invalidnosti utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da zato obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1-UPB3 in 40. členu ZZRZI-UPB1. Res je sicer, da citirani prvi odstavek 102. člena ZPIZ-UPB3 določa, da je takšna odpoved možna le v primeru, če je delodajalec delavcu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Takšna dikcija pomeni, da je ob izpolnjenih zakonskih pogojih odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu možno podati ali zaradi invalidnosti, ali poslovnih razlogov; mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa hkrati govori o obeh razlogih, s tem, da izrecno navede, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne glede na navedeno pa ni nobenega dvoma o tem, da so izpolnjeni pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče tožnika, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga možna le, če bi toženec izkazal, da je prenehala potreba po opravljanju dela, za katerega ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. To bi bilo res le v primeru, če bi tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. V kolikor bi toženec tožnika v skladu z odločbo ZPIZ z dne 2.4.2002 razporedil oziroma zaposlil na drugem ustrezno lažjem fizičnem delu, ki bi ga tožnik opravljal pretežno sede, brez kontinuirane prisilne drže ter dvigovanja bremen, težjih od 15 kg, bi toženec odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podal le v primeru, če bi prenehala potreba po opravljanju takšnega dela in bi pristojna komisija ugotovila, da delodajalec tožniku ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Vendar pa 102. člen ZPIZ-UPB3 ne ureja le primera, ko je delovni invalid razporejen na preostali delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto, temveč tudi primere, ko delodajalec takšnega delovnega invalida ne more premestiti na drugo delovno mesto, hkrati pa dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti ne sme več opravljati. V takšnem primeru bi bilo nesmiselno zahtevati, da delodajalec pogodbo o zaposlitvi lahko odpove le v primeru, če bi prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga delavec glede na invalidsko odločbo sploh ne sme opravljati. Potreba po opravljanju takšnega dela pri delodajalcu ni prenehala, prenehala je le možnost, da bi to delo še naprej opravljal delovni invalid in s tem tudi potreba po opravljanju dela, ki ga tak delavec še lahko opravlja.

Zmotno je tožnikovo stališče, da iz določbe tretjega odstavka 446. člena ZPIZ-1-UPB3 izhaja, da tožniku ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Iz tretjega odstavka 446. člena ZPIZ-1-UPB3 izhaja ravno nasprotno. Določa namreč, da se do dneva pričetka uporabe določb iz prejšnjega odstavka (te pa se nanašajo tudi na uporabo 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB3) za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve tega zakona. Ta določba samo pomeni, da do 1.1.2006 delovnemu invalidu ni bilo možno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, po 1.1.2006 pa je to bilo možno na podlagi določb 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB3. Ni bistveno, ali je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno povzet naziv delovnega mesta tožnika, saj je iz nje povsem jasno, da gre za odpoved dne 1.3.2000 sklenjene pogodbe o zaposlitvi in tako ni nobene nejasnosti glede tega, na kaj se odpoved nanaša. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da tožnik glede na odločbo ZPIZ z dne 2.4.2002 za delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni več zmožen. Glede na mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa tudi ni nobenega dvoma o tem, da pri tožencu ni možnosti za tožnikovo zaposlitev na drugem delu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so v celoti izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe prvega odstavka 102. člena ZPIZ-UPB3 oziroma na podlagi četrtega odstavka 40. člena ZZRZI-UPB1. Okoliščina, da je tožnik po izdaji odločbe ZPIZ z dne 2.4.2002 pri tožencu še opravljal delo v skladu z omejitvami, ne dokazuje tega, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tožencu še vedno obstajala potreba po opravljanju tožnikovega dela, seveda potreba po opravljanju takšnega dela, kot ga tožnik glede na odločbo zavoda lahko opravlja. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da toženec tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za delo, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnih rokov iz petega odstavka 88. člena ZDR. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 103. do 105. člena ZPIZ.-1-UPB3 je potrebno šteti, da se je delodajalec z razlogi za redno odpoved seznanil šele s prejemom mnenja o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pred izdajo tega mnenja razlogi za takšno odpoved še niso obstajali. Navedeno pomeni, da s tem dnem prične teči tudi šestmesečni objektivni rok, ki teče od nastanka razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede pravilnosti vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Celo v primeru, če bi bila kuverta, ki je vsebovala odpoved pogodbe o zaposlitvi, slabo zalepljena oziroma odprta, zgolj zaradi tega ne bi bilo možno ugoditi tožnikovemu zahtevku za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.