Jedro

Dogovor o krajšem odpovednem roku s potekom 31. 12. 2021 res ne vsebuje dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, vendar navedeno za razsojo v tej zadevi ni odločilno. Bistveno je zgolj dejstvo, da je A. A. delovno razmerje z elementi iz 4. člena ZDR-1 pri tožeči stranki dejansko prenehalo z dnem 31. 12. 2021 ter se je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dne 1. 1. 2022 dejansko vzpostavilo pri delodajalcu B. d. d. Z dnem 31. 12. 2021 je tako odpadla podlaga za ex lege vključenost v zavarovanje iz 14. člena ZPIZ-2 pri tožeči stranki. Od 1. 1. 2022 dalje je pravni temelj za obvezno zavarovanje A. A. iz delovnega razmerja in posledično lastnost zavarovanca obstajal pri delodajalcu B. d. d.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "1. Odločbi št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 11. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 3. 2022 se odpravita ter zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 23,00 EUR stroškov postopka."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 8,60 EUR stroškov pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citiranih odločb in ugotovitev, da A. A. od 1. 1. 2022 do 17. 1. 2022 ni imel lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev, vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev stroškov pritožbe.

V 8. tč. obrazložitve sodbe je ugotovljeno, da sta se zakoniti zastopnik tožeče stranke in A. A. že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročeni 18. 11. 2021, dogovorila o skrajšanju odpovednega roka tako, da pogodba preneha veljati 31. 12. 2021. Dne 27. 12. 2021 je bil sklenjen pisni dogovor o krajšem odpovednem roku, ki se je iztekel 31. 12. 2021. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da dogovor o krajšem odpovednem roku ni veljaven, ker ne vsebuje dogovora o denarnem povračilu. Dogovor je bil sklenjen izključno v korist delavca A. A., ki se je s 1. 1. 2022 želel zaposliti pri B. d. d. Ker je namen odpovednega roka varstvo nasprotne pogodbene stranke pred nenadno spremembo položaja zaradi prenehanja delovnega razmerja po volji druge stranke, bi bila v konkretnem primeru do denarnega povračila kvečjemu upravičena tožeča stranka.

Sodišče se neutemeljeno sklicuje na Komentar Zakona o delovnih razmerjih, GV, 2019. Ni se opredelilo do navedb tožeče stranke in sodne prakse, po kateri je veljaven tudi dogovor o krajšem odpovednem roku brez denarnega povračila. S tem krši enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije1 (Ustava).

Po 96. členu Zakona o delovnih razmerjih2 (ZDR-1) se delavec in delodajalec lahko dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka. Za veljavnost dogovora o krajšem odpovednem roku ni potrebna pisnost, kar potrjuje sodna praksa v Pdp 713/2014 z dne 4. 9. 2014, Pdp 745/2015 itd., ki jo je sodišče prezrlo. V zadevi je bil dogovor o krajšem odpovednem roku sklenjen na predlog in v korist A. A., ki se je s 1. 1. 2022 želel zaposliti pri novem delodajalcu. V kolikor bo pritožbeno sodišče sledilo prvostopenjskemu, da iz 96. člena ZDR-1 izhaja neveljavnost dogovora o krajšem odpovednem roku, če ni dogovora o denarnem nadomestilu, se ob argumentu teleološke redukcije določba ne more nanašati na obravnavani dejanski stan. ZDR-1 obravnavane situacije ne ureja, zato gre za prikrito pravno praznino. Namen 96. člena ZDR-1 je zaščita delavca ali delodajalca v korist katerega je določen odpovedni rok. V zadevi ni bilo potrebe zaščititi tožečo stranko, pobudo za skrajšanje odpovednega roka pa je podal delavec A. A. Sklicuje se na 1. odst. 22. in 14. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) saj je za zavarovanje relevantno, kdaj se je pričelo delovno razmerje in kdaj prenehalo. Od 1. 1. 2022 do 17. 1. 2022 delovno razmerje med tožečo stranko in A. A. ni obstajalo, ker je bil od 1. 1. 2022 dalje zaposlen pri B. d. d. Po 1. 1. 2022 ni obstajal noben element delovnega razmerja med tožečo stranko in delavcem, saj je bil A. A. od 1. 1. 2022 do 17. 1. 2022 v delovnem razmerju v družbi B. d. d. A. A. od 1. 1. 2022 ne more biti zavarovan in imeti lastnosti zavarovanca iz delovnega razmerja pri C. d. o. o. Sodišče se sklicuje na nerelevantne določbe Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja4 (ZMEPIZ-1), saj v zadevi ni bilo prekrivanja obdobij zavarovanja. Prekrivanje zavarovanj izpeljuje iz napačne predpostavke, da je bil A. A. od 1. 1. 2022 do 17. 1. 2022 v delovnem razmerju s tožečo stranko in družbo B. d. d. V tem primeru bi skupni delovni čas znašal 80 ur na teden, kar ni zakonito, saj po 143. členu ZDR-1 poln delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Ne upoštevaje dejansko stanje, se sodišče sklicuje na podatke iz evidence ZZZS, čeprav je tožeča stranka priznala, da je kadrovska služba A. A. pomotoma odjavila iz zavarovanja z iztekom 17. 1. 2022. Takoj po obvestilu B. d. d. je poskušala urediti odjavo iz zavarovanja s 1. 1. 2022, saj A. A. dejansko več ni delal pri tožeči stranki in v ta namen vložila M-3 obrazec o prijavi spremembe podatkov o zavarovanju, česar toženec ni dopustil. Zastavlja vprašanje čemu so namenjeni obrazci, če podatkov ne bi bilo mogoče spremeniti. Iz M-3 obrazca izhaja, da se podatke lahko spreminja.

Podatki v matični evidenci veljajo za resnične dokler ni dokazano nasprotno. Po 171. členu Zakona o splošnem upravnem postopku5 (ZUP) je mogoče izpodbijati zakonsko domnevo o resničnosti dejstev, ki jih potrjuje javna listina. Iz evidence ZZZS bi lahko izhajalo prekrivanje zavarovanja od 1. 1. 2022 do 17. 1. 2022, vendar to ne ustreza resničnemu dejanskemu stanju. Od 1. 1. 2022 je A. A. v delovnem razmerju pri B. d. d., toženi zavod pa kljub temu ne dopusti, da bi se podatki uskladili z resničnim dejanskim stanjem. Sodišče in toženec kršita načelo pravne države, saj vnašata spor v razmerje, ker ga ni. Posegata v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena in svobode dela iz 49. člena Ustave. Sodišče krši 22. člen Ustave ker se ne opredeli do absurdnosti situacije, do katere pripelje toženčeva odločitev. Sodba je krivična in neživljenjska. Že iz latinskega reka "summum ius summa iniuria" izhaja, da sta lahko krivična in neživljenjska tudi pretiran pravni formalizem in dlakocepstvo. Prilaga fotokopijo latinskega reka iz knjige Pozabljena latinščina prof. dr. Janeza Kranjca.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku6 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu zadeve ni ugotovilo procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, niti kršitev očitanih določb Ustave, temveč zmotno uporabo materialnega prava, saj je tožbeni zahtevek na odpravo nezakonitih odločb v okoliščinah obravnavanega primera neutemeljeno zavrnjen.

5. Gre za socialni spor zaradi presoje odločbe z dne 22. 11. 2022 o zavrnjeni pritožbi zoper odločbo z dne 16. 3. 2022. S slednjo je zavrnjena zahteva tožeče stranke na ugotovitev, da je imel A. A. iz naslova delovnega razmerja pri C. d. o. o. na podlagi 14. člena ZPIZ-2 lastnost zavarovanca do 31. 12. 2021. Takšna odločitev je izdana kljub ugotovitvi, da je imel A. A. od 1. 1. 2022 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri družbi B. d. d. V upravnem postopku je zavzeto stališče, da delodajalec (tožeča stranka) in delavec (A. A.) v dogovoru z dne 27. 12. 2021 nista veljavno skrajšala odpovednega roka, saj se glede na 2. odst. 96. člena ZDR-1 nista dogovorila o ustreznem denarnem povračilu. Takšno materialnopravno stališče pa v obravnavanem primeru ni pravilno niti sprejemljivo iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

6. V načelni določbi 4. člena ZDR-1 je delovno razmerje definirano kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, pravice in obveznosti se pričnejo izvrševati z nastopom dela in prenehajo s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi med drugim tudi zaradi delavčeve odpovedi. Po 1. odst. 83. člena ZDR-1 delavec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve, delodajalec pa le v primeru utemeljenega odpovednega razloga.

Delavec in delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno določenem roku. ZDR-1 v 93. členu predpisuje, da ob delavčevi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi znaša odpovedni rok 15 dni ob zaposlitvi do enega leta, 30 dni pa ob zaposlitvi več kot enega leta. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo se lahko določi daljši odpovedni rok, vendar ne več kot 60 dni (94. člen ZDR-1). ZDR-1 v 96. členu predpisuje _denarno povračilo namesto odpovednega roka._ Po njem se lahko delavec in delodajalec pisno dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka.

7. Iz 8. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je A. A. zakonitemu zastopniku tožeče stranke 18. 11. 2021 vročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s 60-dnevnim odpovednim rokom, ki bi se iztekel 17. 1. 2022. Ob odpovedi pogodbe je A. A. izrecno navedel, da namerava skleniti pogodbo o zaposlitvi z družbo B. d. d. s 1. 1. 2022. Zakoniti zastopnik tožeče stranke in A. A. sta se dogovorila o skrajšanju odpovednega roka tako, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 31. 12. 2021. Dne 27. 12. 2021 sta sklenila pisni Dogovor o krajšem odpovednem roku s potekom 31. 12. 2021. Listina A/4 res ne vsebuje dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, vendar navedeno za razsojo v tej zadevi ni odločilno, kot pravilno poudarja pritožba.

8. Bistveno za razsojo v tej zadevi je zgolj dejstvo, da je A. A. delovno razmerje z elementi iz 4. člena ZDR-1 pri tožeči stranki dejansko prenehalo z dnem 31. 12. 2021 ter se je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dne 1. 1. 2022 dejansko vzpostavilo pri delodajalcu B. d. d. Iz dokaznega postopka niti ne izhaja, da bi A. A. v zakonsko določenem roku iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1 sodno uveljavljal nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko, zato je šteti, da je slednja prenehala z dogovorjenim dnem, to je z dnem 31. 12. 2021. Z istim dnem je tako odpadla podlaga za ex lege vključenost v zavarovanje iz 14. člena ZPIZ-2 pri tožeči stranki. Od 1. 1. 2022 dalje je pravni temelj za obvezno zavarovanje A. A. iz delovnega razmerja in posledično lastnost zavarovanca obstajal pri delodajalcu B. d. d. 9. Pritožba hkrati pravilno poudarja, da je matična evidenca javna listina in da v njej potrjena dejstva veljajo za resnična, dokler ni dokazano nasprotno. Po 171. členu ZUP-a je dovoljeno izpodbijati zakonsko domnevo o resničnosti dejstev, ki jih potrjuje javna listina. To velja tudi za obravnavani primer, ko ne gre za prekrivanje obdobij zavarovanja iz delovnega razmerja od 1. 1. 2022 do 17. 1. 2022, kot zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim toženi zavod.

10. Iz navedenih dejanskih in materialnih razlogov pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba utemeljena. Posledično je izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Tožbenemu zahtevku je ugodilo, ob uporabi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) nepravilni in nezakoniti zavrnilni odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

V ponovljenem upravnem postopku bo toženec upošteval odločilna dejstva, materialno pravno stališče in napotila pritožbenega sodišča. Ob pravilni uporabi relevantnih določb ZPIZ-2, ZDR-1 ter ZMEPIZ-1 bo izvršil na obrazcu M-3 predlagano spremembo podatkov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju A. A. iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki do 31. 12. 2021 in ne 17. 1. 2022, kot je potrjeno v matični evidenci na podlagi očitno pomotne odjave iz zavarovanja.

11. Do preostalih, za pritožbeno rešitev zadeve neodločilnih pritožbenih navedb, se pritožbeno sodišče glede na 360. člen ZPP posebej ne opredeljuje.

12. Glede na pritožbeni izid je po 165. členu v zvezi s 154. členom ZPP in analogno uporabo 10. tč. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah8 (ZST-1) toženi zavod dolžan tožeči stranki povrniti materialne stroške, nastale pred prvostopenjskim sodiščem in v pritožbenem postopku.

Od priglašenih 65,00 EUR stroškov za 105 strani po 0,60 EUR je sodišče priznalo 23,00 EUR (105 strani x 0,20 EUR + 2,00 EUR PTT) in od priglašenih 21,80 EUR za pritožbo 8,60 EUR (33 strani x 0,20 EUR + 2,00 EUR PTT), kot izhaja iz 2. odst. I. točke in II. točke izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami.