Jedro

Dolžnik pride v zamudo potem, ko ga upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, terja k izpolnitvi obveznosti (prim. določbi 165. in 299. člena OZ). Dejstvo, da oškodovanec z opominom ni zahteval plačila obresti, na začetek teka obresti, ki so vezane na zamudo (in ne na zahtevek na plačilo zamudnih obresti), ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnici plačati 1.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2007 dalje ter 573,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeni predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper takšno sodbo (a le glede prisojene odškodnine za prestani strah in glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti) se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo sodbe ter znižanje odškodnine za pretrpljeni strah, posledično pa tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških.

Pritožnik meni, da prisojena odškodnina za pretrpljeni strah v višini 1.000,00 EUR odstopa od v sodni praksi prisojenih odškodnin za strah. Izpostavlja, da so odškodnine za strah skoraj v vseh primerih znatno nižje od odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je od takšne sodne prakse odstopilo.

Evidentno je, da je tožnica pri opisu strahu pretiravala. Strah je bil zelo kratkotrajen, saj je toženec takoj preprečil psu nadaljnje poškodovanje tožnice. Strah tožnici ni pustil posledic, sicer ne bi imela sama doma psa, toženec pa se je tudi svojega psa takoj znebil in se tožnica z njim ne srečuje. Vprašljivo je, če je izvedenka medicinske stroke, ki ni psihiatrinja ali psihologinja, objektivno ocenila pretrpljeni strah. Pravična odškodnina za pretrpljeni strah bi bila kvečjemu 300,00 EUR.

Sodišče bi moralo upoštevati tožničino soodgovornost, saj je vedela, da je toženčev pes nevaren, pa toženca kljub temu ni obvestila, da bosta s sinom prišla po banjo, da bi popazil na psa. Ker je brez obvestila tožnika vstopila na njegovo posest, je soodgovorna za posledice ugriza.

Tožnica je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od 12. 1. 2007, na plačilo le-teh pa je toženca pozvala šele z opominom 21. 3. 2007. Ker prej plačila zakonskih zamudnih obresti ni zahtevala, jih z vlogo z 21. 3. 2007 ni mogla terjati za nazaj.

Toženec še zaključuje, da je invalidski upokojenec, da prejema nizko pokojnino v višini 400,00 EUR in ima nezaposleno ženo, poleg tega je hud sladkorni bolnik. Ker škode ni povzročil naklepno ali iz hude malomarnosti (saj se je pes strgal z verige), bi sodišče lahko pomislilo na uporabo določbe 170. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ).

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah), ki ji je nastala, ker jo je 22. 12. 2006 (ko je prišla v toženčevo odprto listnico po kovinsko posodo, ki sta jo imela s tožencem v souporabi) napadel toženčev pes in jo ugriznil v levo ritnico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela plitko ugrizno rano na levi ritnici, da je ugriz povzročil močno stisnjenje mišic in podkožja ritnice, kar je povzročilo oteklino, podplutbo in razbolelost. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo odškodnine v skupni višini 1,7 povprečnih plač. Odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (500,00 EUR) je pravnomočna.

Glede odškodnine za strah Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bil napad toženčevega psa za tožnico nepričakovan, saj je bil pes običajno privezan na verigo. Sodišče še ugotavlja, da je pes po ugrizu tožnico poskušal ponovno napasti in da ga je šele toženčev prihod od tega odvrnil. Kateri od teh dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje naj bi bil posledica tožničinega pretiravanja pri opisu strahu, pritožnik ne pove, pritožbeno sodišče pa ob takšni posplošeni graji nima prav nobenega razloga, da bi podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Da je tožnica dejansko utrpela strah ob samem škodnem dogodku, je potrdila tudi izvedenka medicinske stroke.

Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je strah za izid zdravljenja ob siceršnjih nevšečnostih trajal do obiska zdravnika 9. 1. 2007. Strah za izid zdravljenja, še posebej pa njegovo trajanje, je izvedenka medicinske stroke tudi objektivizirala.

Opisane ugotovitve sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi, omogočajo zaključek, da je pri tožnici nastal pravno priznan strah. Prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR predstavlja nekoliko več kot eno povprečno plačo v času sojenja pred sodiščem prve stopnje (natančneje 1,15 povprečne plače). Primerjava s podobnimi primeri v sodni praksi (na primer zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 93/95 in II Ips 263/2000 ter zadeva Višjega sodišča v Kopru Cp 1446/2005) pokaže, da prisojena odškodnina nikakor ne presega odškodnin, prisojenih za podobno hud strah.

Pritožbena navedba, da je odškodnina za strah v sodni praksi praviloma nižja od odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je povsem brezpredmetna. Sodišče mora pri prisoji pravične odškodnine ugotovljeno stanje res primerjati tudi z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi (2), a ne na način, ki ga sugerira pritožnik, ampak tako, da je odškodnina, ki jo prisodi za neko škodo, primerljiva z odškodninami, ki so bile v sodni praksi prisojene za podobno škodo. Odškodnine za strah so med seboj v večini primerov bolj ali manj primerljive. Odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa bistveno bolj variirajo glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Nedvomno gre pri tožnici za manjšo poškodbo in manjšo škodo, večji del škode, ki ji je nastala, pa je (glede na naravo poškodbe) prav na področju strahu.

Kar se tiče pritožbene navedbe, da je vprašanje, če je izvedenka medicinske stroke, ki po specializaciji ni psihiatrinja ali psihologinja, objektivno ocenila pretrpljeni strah, pritožbeno sodišče poudarja, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje pripomb na izvedensko mnenje ni imel, celo nasprotno, na naroku 11. 12. 2007 je izjavil, da ga sprejema. Toženec dokaznega predloga za postavitev izvedenca kakšne druge stroke ni podal, tudi ni nasprotoval postavitvi izvedenke medicinske stroke. V zvezi s katerim od odločilnih dejstev, ki jih mora sodišče ugotoviti pri prisoji odškodnine za prestani strah, bi bilo treba izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom ali psihologom, toženec niti ne pove. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da vprašanje strahu ob samem dogodku (t.i. primarnega strahu) praviloma ni strokovno vprašanje, ki bi ga bilo treba razčistiti z izvedencem, glede vprašanja utemeljenosti in trajanja strahu za izid zdravljenja pa je nedvomno primeren prav dokaz z izvedencem medicinske stroke.

Glede tožničinega soprispevka Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe v smislu določbe 171. člena OZ. To ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, merilo slednjega pa je povprečen razumen odrasel človek.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je sposojanje kovinske posode, po katero je kritičnega dne prišla tožnica, zmeraj potekalo brez najavljanja tožnice, da je bil toženčev pes dotlej vedno privezan z verigo in na verigi do listnice ni segel. Takšnih ugotovitev pritožnik ne izpodbija. Glede na opisane ugotovitve pa sodišče prve stopnje tožničinega ravnanja pravilno ni opredelilo kot neskrbnega in je pravilno zaključilo, da tožnica k nastanku škode ni prispevala.

Glede (ne)uporabe določbe 170. člena OZ Okoliščine, ki bi lahko povzročile uporabo določbe 170. člena OZ o zmanjšanju odškodnine, oz. trditve, da je toženec invalidski upokojenec ter hud sladkorni bolnik, da prejema pokojnino v višini 400,00 EUR ter da je njegova soproga brezposelna, toženec prvič poda v pritožbi, pa ne navede nobenega razloga, ki bi kazal na to, da takšnih trditev ni mogel podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato se pritožbeno sodišče z njegovimi trditvami ni moglo ukvarjati. Brez ustreznih navedb v smeri šibkega premoženjskega stanja pa sodišče določbe 170. člena OZ ne more uporabiti.

Glede zamudnih obresti Toženec se pritožuje še zoper odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti teko od 12. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je v tem delu svojo odločitev jasno obrazložilo. Pravilno je pojasnilo, da pride dolžnik v zamudo potem, ko ga upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, terja k izpolnitvi obveznosti (prim. določbi 165. in 299. člena OZ). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo to storjeno najkasneje 12. 1. 2007, ko je toženec tožnici ponudil plačilo odškodnine, pritožnik ne izpodbija. Najkasneje od tedaj lahko tožnica zahteva plačilo obresti. Dejstvo, da s prvim opominom ni zahtevala plačila obresti, na začetek teka obresti, ki so vezane na zamudo in ne na zahtevo na plačilo zamudnih obresti, ne vpliva.

Odločitev pritožbenega sodišča V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso podani, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila zagrešena kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (2) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o toženčevih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007

(2) S tem se uresničuje načelo enakosti pred zakonom.