Jedro

Uporaba instituta taksne oprostitve torej terja restriktiven pristop, kar pomeni, da je oprostitev (popolna ali delna) dopustna samo v izjemnih primerih, ko stranka brez svoje krivde plačila takse ne zmore in bi zato lahko ostala brez sodnega varstva. Ta pogoj ni izpolnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. Sklep izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče sklep spremeni in jo oprosti plačila sodnih taks. Navaja, da je izjavo o družinskih članih izpolnila zgolj zato, ker na istem naslovu kot tožnica bivata tudi njena starša, vendar v ločenem gospodinjstvu. Starša je nista več dolžna preživljati. Sodišče zato njunih prejemkov ne bi smelo upoštevati. Za taksno oprostitev je prosila, ker je nezaposlena. Iz njene vloge je razvidno, da s starši ni v ekonomski skupnosti, saj se to da razbrati iz letnice rojstva. Poleg tega jo je sodišče v Ljubljani oprostilo plačila sodne takse na podlagi enake izjave. Če bo morala takso plačati, bosta v istem postopku dve različni odločitvi v enaki zadevi, kar nasprotuje načelu pravne varnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev pravilno uporabilo podatke, ki jih je tožnica zase in za svoje družinske člane navedla v izjavi o premoženjskem stanju. Resničnost in popolnost teh podatkov sta namreč poleg tožnice potrdila tudi njuna starša. Ker dohodek na družinskega člana presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, je utemeljeno sklepalo, da zaradi plačila dolgovane sodne takse ne bo prišlo do občutnega zmanjšanja sredstev za njihovo preživljanje, kar je po 11. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pogoj za taksno oprostitev.

5. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit. Tožničina trditev, da s staršema živi na istem naslovu, vendar v ločenem gospodinjstvu, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju o pritožbi zaradi prepovedi iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne sme upoštevati. Tožnica namreč v pritožbi ni pojasnila, zakaj tega dejstva ni navedla že v predlogu za taksno oprostitev, ali v izjavi o svojem premoženjskem stanju. Dejstvo, da je starši niso več dolžni preživljati, ne more biti relevantno. Sodišče samo iz letnice tožničinega rojstva ni bilo dolžno niti upravičeno sklepati, da tožnica s starši ni v ekonomski skupnosti, ampak je moralo v postopku upoštevati vse tiste podatke, ki jih za uveljavitev oprostitve predpisuje tretji odstavek 12. člena ZST-1. To pomeni, da je moralo upoštevati premoženjske razmere vseh družinskih članov, kot jih je tožnica navedla v svoji izjavi.

6. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem odplačilu takse je treba po petem odstavku 11. člena ZST-1 skrbno preveriti premoženjsko stanje stranke in njene družine ter strankine preživninske in druge obveznosti. Uporaba instituta taksne oprostitve torej terja restriktiven pristop, kar pomeni, da je oprostitev (popolna ali delna) dopustna samo v izjemnih primerih, ko stranka brez svoje krivde plačila takse ne zmore in bi zato lahko ostala brez sodnega varstva. Ta pogoj po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen. Tožnica je po lastnih navedbah nezaposlena, brez vseh dohodkov in prejemkov. Kot poudarja v pritožbi, ji niti starši s svojimi prihodki ne pomagajo. Ni jasno, s čim in kako se potemtakem tožnica sploh preživlja. Edina logična razlaga je, da vendarle ima nek vir dohodka, ki pa ga je sodišču zamolčala. Zakaj ni zaposlena, ni pojasnila. Tudi okoliščin, ki bi ji preprečevale zaposlitev in pridobivanje zaslužka z lastnim delom, ne navaja. Vsakdo se je prvenstveno dolžan preživljati sam. Šele takrat, ko tega iz objektivnih razlogov ne zmore, lahko računa na pomoč iz javnih sredstev, kar velja tudi za oprostitev plačila sodne takse.

7. Sodišče o izpolnjevanju pogojev za oprostitev plačila sodnih taks odloča v vsakem primeru posebej, skladno z načelom proste dokazne presoje. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje na druge postopke, v katerih je bila tožnica že oproščena plačila sodne takse. Sicer pa iz pritožbe ni razvidno, da bi bile te odločitve morebiti že preizkušene v postopku s pravnimi sredstvi. Za povrh tožnica pozablja, da je mogoče sklep o oprostitvi plačila taks po tretjem odstavku 13. člena ZST-1 tudi razveljaviti, če se med postopkom ugotovi, da stranka takso zmore plačati.

8. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.