Jedro

Predmet izterjave je terjatev za povrnitev stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, v korist proračuna Republike Slovenije, do nasprotne stranke, upravičenca do BPP v sodnem postopku. Republika Slovenija je vstopila v pravice tožnice kot upravičenke do BPP nasproti toženca kot dolžnika iz naslova povrnitve stroškov pravdnega postopka in s prehodom terjatve vstopila v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do BPP kot upnika (zakonita subrogacija).

Pri vprašanju izpolnjevanja materialnega kriterija za določitev lastnosti stranke v konkretnem postopku se upoštevajo določbe 46. člena ZBPP, ki zaradi prehoda terjatve na podlagi vstopne pravice kot stranko šteje Republiko Slovenijo, državno pravobranilstvo pa izrecno določa kot predlagatelja izvršbe, pa tudi določbe ZBPP, da organ, ki je kot strokovna služba organiziran pri pristojnem sodišču in odloča v vseh zadevah BPP in ima za ta namen iz proračuna Republike Slovenije zagotovljena sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona.

Izrek

Tožbama se ugodi, sklep Ministrstva za finance številka DT-498-2-200/2020-6 z dne 24. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. DT-498-2-200/2020-6 je tožena stranka pritožbo Okrožnega sodišča v Celju zoper sklep tožene stranke št. DT 4933-78932/2016-4 z dne 9. 7. 2020 zavrgla, ker pritožba ni bila vložena po upravičeni osebi. Pojasnila je, da je izvršbo na podlagi sodbe opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005, ki jo je izdalo Okrožno sodišče v Celju in je postala izvršljiva dne 16. 1. 2006 ter pravnomočna istega dne, predlagalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije (sedaj Državno odvetništvo Republike Slovenije) in da se postopka izvršbe (izdan sklep o izvršbi št. DT 4933-78932/2016-3 z dne 10. 10. 2016) pritožnik ni udeleževal kot stranka. Postopka izvršbe se je skladno z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot stranka udeleževal le dolžnik, B. B. Prav tako Okrožno sodišče v Celju ni bilo predlagatelj izvršbe, nastopalo je zgolj kot organ, pristojen za odmero obveznosti. Ob upoštevanju določb ZDavP-2 in sodne prakse (sodba I Up 243/2017 z dne 24. 1. 2018) je kot stranko izvršilnega postopka po formalnem kriteriju šteti le predlagatelja izvršbe, zato ker je na podlagi določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) predlog za izvršbo dolžno podati Državno pravobranilstvo RS, pa pritožnik ne izpolnjuje niti materialnega kriterija za določitev stranke v postopku po določbah ZDavP-2. Prav tako lastnosti stranke pritožnik ne more pridobiti na podlagi prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi z določbo prvega odstavka 42. člena ZUP. Pritožnik je zgolj tisti, ki je odmeril terjani znesek, ni pa bil tisti, ki bi izvršbo predlagal oziroma bi jo po tedaj veljavnih predpisih sploh lahko predlagal. Takšne pravice mu ne daje niti novela ZBPP-C, prav tako pa v zadevi ne gre za izterjavo sredstev, ki bi šla v proračun pritožnika oziroma v korist pritožnika, zato nima pravnega interesa za vložitev predmetne pritožbe.

2. Tožbo zaradi odprave sklepa št. DT-498-2-200/2020-6 z dne 24. 5. 2021 je vložilo Okrožno sodišče v Celju, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega predpisa ter nepopolnega in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvotožeča stranka ne soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je pravica do izterjave zastarala, in meni, da je za vprašanje zastaranja terjatev za povrnitev stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ki jih pristojni organ za BPP pridobil na podlagi določila 46. čl. ZBPP, treba upoštevati določila obligacijskega prava. Ne strinja se niti z ugotovitvami tožene stranke, da ne izpolnjuje formalnega in materialnega kriterija za stranko v postopku.

3. Pojasnjuje predmet postopka davčne izvršbe in se sklicuje na izvršilni naslov, sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 16. 1. 2006. S predmetno sodbo je sodišče odločilo tudi o povrnitvi stroškov tega postopka, in sicer tako, da je dolžna tožena stranka, B. B., tožeči stranki, upravičenki do BPP, povrniti sodno odmerjene pravdne stroške v znesku 181,77 EUR (prej 43.560,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2005 dalje do dne plačila v roku 15 dni, pod izvršbo. Odločilo pa je tudi, da mora tožena stranka, B. B., znesek pravdnih stroškov nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št.: 01100-6370421586-sklic 416-2003, kar je na račun prvotožeče stranke. Kot izhaja iz obrazložitve, je sodišče pri odločitvi o povrnitvi stroškov postopka upoštevalo takrat veljavno določilo 46. čl. ZBPP, ki je veljalo od 11. 9. 2001 do 3. 4. 2015, ki je določalo t.i. zakonito subrogacijo, kar pomeni, da je z dnem pravnomočnosti zgoraj citirane sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005, Republika Slovenija, ki je v tem primeru državni organ Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, torej prvotožeča stranka, na Republiko Slovenijo, Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, prvotožečo stranko, kot novega upnika, z dnem 16. 1. 2006 prešla terjatev za povrnitev stroškov pravdnega postopka, po samem zakonu. Tako je Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, z dnem 16. 1. 2006 postal novi upnik oziroma nosilec terjatve in s tem tudi upravičenec do plačila terjatve za povrnitev stroškov pravdnega postopka v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005 do dolžnika B. B. 4. Ker dolžnik terjatve ni prostovoljno plačal, ga je prvotožeča stranka z opominom pred izvršbo z dne 12. 6. 2006 pozvala, da to stori v roku 8 dni in ker dolžnik stroškov ni plačal tudi po osebno prejetem opominu, je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, sedaj Državno odvetništvo Republike Slovenije, vložilo predlog za davčno izvršbo na podlagi takrat veljavnega določila 46. čl. ZBPP. Državno odvetništvo je bilo pristojno samo za vložitev predloga za davčno izvršbo in ni postalo novi upnik in upravičenec do terjatve, to je še vedno ostala prvotožeča stranka. Glede na opisano stanje zadeve je odločitev tožene stranke o zavrženju njene pritožbe popolno presenečenje, v nasprotju z dejanskim stanjem zadeve. Tožena stranka ni niti obrazložila, koga je v tem postopku štela kot upnika postopka, prav tako sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe ni vročala Državnemu odvetništvu Republike Slovenije, če je bila na stališču, da je le-ta zastopnik prvotožeče stranke, niti mu ni vročila sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe kot organu, pristojnemu za varovanje javnega interesa na podlagi 42. čl. ZDOdv.

5. Da je prvotožeča stranka upravičenka do plačila terjatve za plačilo stroškov postopka izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči do dolžnika B. B. v konkretnem postopku davčne izvršbe, pa tudi sicer izhaja iz pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005. Plačilo predmetne terjatve, ki je predmet postopka davčne izvršbe, tako zagotovo posega v pravice in koristi prvotožeče stranke in je zato v interesu prvotožeče stranke, da je terjatev plačana.

6. Prvotožeča stranka glede na vse navedeno zaključuje, da ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem sklepu o tem, da prvotožeča stranka ni stranka predmetnega postopka davčne izvršbe v formalnem smislu niti v materialnem smislu, ne vzdržijo, zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke v celoti odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožbo zoper sklep Ministrstva za finance, DT-498-2-200/2020-6 z dne 24. 5. 2021 v zvezi s sklepom FURS št. DT 4933-78932/2016-4 z dne 9. 7. 2020 je 30. 6. 2021 vložilo tudi Državno odvetništvo, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, neupoštevanja pravil postopka, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Drugotožeča stranka vlaga tožbo zato, ker v predmetni zadevi ugotavlja obstoj kršitve javnega interesa, ki se kaže že s samo kršitvijo veljavne zakonodaje.

8. Drugotožeča stranka pojasnjuje predmet izterjave in enako kot prvotožeča stranka pojasnjuje, da je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na predlog sodišča vložilo le predlog za davčno izvršbo, zato ga je tožena stranka opredelila kot predlagatelja postopka davčne izvršbe, kar pa ne pomeni, da je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije postalo novi upnik in upravičenec do terjatve. To je še vedno ostalo sodišče, ki je status upnika te terjatve pridobilo na podlagi 46. čl. ZBPP in kar je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije navedlo v predlogu. Ker je bila pristojnost Državnega pravobranilstva Republike Slovenije le vložitev predloga za davčno izvršbo, je imela prvotožeča stranka v postopku davčne izvršbe pravico opravljati vsa nadaljnja procesna dejanja in seveda tudi pravico do prejema izterjanih sredstev, s čimer je tekom postopka davčne izvršbe soglašala tudi tožena stranka oziroma njen organ na prvi stopnji.

9. Glede na opisano stanje zadeve je tožena stranka odločila v nasprotju z dejanskim stanjem zadeve, je napačno uporabila materialne predpise in bistveno kršila določbe ZUP. S tem pa je posegla v ustavno pravico do pravnega sredstva sodišča in njegove pravice do pritožbe zaradi varovanja njegovih pravic in koristi, čeprav jo je tekom postopka davčne izvršbe v postopke vključevala in upoštevala vsa procesna dejanja sodišča. 10. V skladu z določilom 44. čl. ZUP je tožena stranka dolžna ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba, zato bi morala v postopku najprej odločiti o tem, kdo je upnik tega postopka in na kakšen način je lahko udeležen v tem postopku ter s tem tudi seznaniti tožečo stranko in druge osebe zaradi ustreznega varstva njihovih pravic in koristi. V zvezi z udeležbo prvotožeče stranke v predmetnem postopku davčne izvršbe je tako tožena stranka šele v izpodbijanem sklepu prvotožečo stranko opredelila zgolj kot organ, pristojen za odmero obveznosti, ne pa za davčno izvršbo, sklicujoč se na določilo prvega odstavka 146. čl. ZDavP-2. Citirano zakonsko določilo je treba v primeru izterjave terjatev za povrnitev stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči, uporabiti smiselno, upoštevaje specifike postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči. Opozarja, da je v postopku treba ločiti, da je sodbo, ki je podlaga za izterjavo terjatve, izdalo in opremilo s klavzulo izvršljivosti Okrožno sodišče v Celju v pravdnem postopku pod opr. št. P 533/2005, in ne prvotožeča stranka, ki odločala o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da sta v postopku odmere udeležena dva subjekta. Upravičenec do plačila te terjatve je le sodišče, ki je to terjatev pridobilo na podlagi samega zakona (46. čl. ZBPP), in to iz razloga, ker so bili ti stroški postopka izplačani iz njegovih sredstev, ki jih je prejel na svoj račun iz proračuna Republike Slovenije, kot neposredni proračunski uporabnik, in ki so namenjena izključno plačilom stroškov postopka v okviru instituta brezplačne pravne pomoči. To pa ji tudi daje pravico aktivne udeležbe in oprave vseh procesnih dejanj v predmetnem postopku davčne izvršbe, razen vložitve predloga za davčno izvršbo, ki ga je v skladu s takrat veljavnim določilom 46. čl. ZBPP zanjo vložilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, sedaj Državno odvetništvo Republike Slovenije, kot njen zastopnik in ne v javnem interesu, saj ZBPP tega ne določa. Res je, da gre za izterjavo terjatve v korist proračuna Republike Slovenije, kar je zagotovo v javnem interesu, vendar pa ZBPP kot nosilca in upnika te terjatve, na podlagi določila 46. čl. ZBPP, določa Republiko Slovenijo, ki je v teh zadevah državni organ, in sicer posamezno sodišče, iz računa katerega so bila izplačani stroški BPP, in je zaradi tega v skladu z določili ZBPP tudi dolžno skrbeti za plačilo teh terjatev, zaradi česar izterjava teh terjatev ni v pristojnosti državnega odvetništva kot varuha javnega interesa.

11. Glede na vse navedeno zato zastopnik javnega interesa meni, da je v predmetnem postopku davčne izvršbe sodišče udeleženo kot stranka v formalnem smislu kot tudi v materialnem smislu. Konkretni postopek davčne izvršbe je bil namreč začet na predlog sodišča, in sicer tako, da je Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, kot njegovemu zastopniku, posredovalo potrebno dokumentacijo za vložitev predloga za davčno izvršbo, ki ga je zanjo kot njen zastopnik tudi vložil, kar udejanja njeno udeležbo v postopku davčne izvršbe v formalnem smislu. Prav tako je sodišče v predmetnem postopku davčne izvršbe udeleženo v materialnem smislu. Postopek davčne izvršbe je bil namreč začet v njenem imenu in za njen račun (račun RS). Sodišče je namreč upravičenec do plačila terjatve za povrnitev stroškov postopka s strani dolžnika B. B. na podlagi določila 46. čl. ZBPP, saj so bili ti stroški za upravičenko do BPP plačani iz njenega računa in se tudi morajo povrniti na njen račun, da jih lahko nato iz svojega računa prenakaže v proračun Republike Slovenije, kot neposredni proračunski uporabnik.

12. Predmetno terjatev je sodišče dolžno vzpostaviti v svojih letnih bilancah stanja in voditi vse postopke za povrnitev stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP po določilih ZBPP, katerih potek je odvisen predvsem od izterjave predmetne terjatve. Da je sodišče upravičenec do plačila terjatve za plačilo stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, do dolžnika B. B., pa v konkretnem postopku davčne izvršbe, pa tudi sicer, izhaja tudi iz pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 533/2005 z dne 14. 12. 2005. Glede na navedeno drugotožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke v celoti odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožečih strank in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo tožečih strank zavrne kot neutemeljeno.

14. Tožba je utemeljena.

15. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi tožbo vložilo Okrožno sodišče v Celju, Organ za brezplačno pravno pomoč in Državno odvetništvo. Prvotožeča stranka Okrožno sodišče v Celju, Organ za brezplačno pravno pomoč, pravni interes za vložitev tožbe utemeljuje z ugotovitvijo, da je v postopku izvršbe, ki ga tožena stranka vodi na podlagi sklepa o davčni izvršbi št. DT 4933-78932/2016-3 z dne 10. 10. 2016 zoper dolžnika B. B., stranka postopka izvršbe tako v formalnem kot materialnem smislu. Tožbo je vložilo tudi Državno odvetništvo na podlagi 18. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot zastopnik javnega interesa in v skladu z določbo 42. čl. ZDOdv kot organ, pristojen za zastopanje javnega interesa, če meni, da gre v obravnavanem primeru za varstvo javnega interesa. Pravni interes za vložitev tožbe torej utemeljuje tako na podlagi ZUS-1 kot ZDOdv.

16. Tožeči stranki sta tožbo vložili zoper sklep tožene stranke št. DT 498-2-200/2020-6 z dne 24. 5. 2021, s katerim je tožena stranka pritožbo Okrožnega sodišča v Celju zoper sklep tožene stranke št. DT 4933-78932/2016-4 z dne 9. 7. 2020 zavrgla, ker pritožba ni bila vložena po upravičeni osebi. Pojasnili sta, to pojasnilo pa izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je predmet izterjave terjatev za povrnitev stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, v korist proračuna Republike Slovenije, do nasprotne stranke, upravičenca do BPP v sodnem postopku. Ob navedeni in med strankami nesporni opredelitvi vrste terjatve, je nesporen tudi podatek, da je bila BPP mld. tožnici A. A. dodeljena z odločbo Bpp 416/2003 in da je na podlagi dodeljene BPP upravičenka do BPP pred Okrožnim sodiščem v Celju vložila tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva zoper toženo stranko B. B. ter tako pridobila pravico do plačila stroškov v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 533/2005 v odmerjeni višini. Tožeči stranki sta pojasnili tudi, da je bilo plačilo s prej navedeno sodbo odmerjenih stroškov za upravičenko do BPP izvršeno iz sredstev prvotožeče stranke, zato je bilo s sodbo P 533/2005 odločeno, da mora toženec B. B. znesek pravdnih stroškov nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586-sklic 416-2003, kar je na račun prvotožeče stranke, in navedli nesporno dejstvo, da dolžnik terjatve ni povrnil. 17. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da je treba odločitev Okrožnega sodišča v Celju v 2. točki izreka sodbe P 533/2005 o povrnitvi stroškov pravdnega postopka prvotožeči stranki opreti na v času odločitve veljavno določilo 46. člena ZBPP, ki je veljalo od 11. 9. 2001 do 3. 4. 2015 in je določalo t. i. zakonito subrogacijo, torej prehod terjatve do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po ZBPP na Republiko Slovenijo. Zato je v konkretnem primeru Republika Slovenija vstopila v pravice tožnice mld. A. A. kot upravičenke do BPP, nasproti toženca B. B. kot dolžnika iz naslova povrnitve stroškov pravdnega postopka in s prehodom terjatve vstopila v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do BPP kot upnika.

18. Ker v zadevi ni sporno, da je izvršbo terjatve predlagalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, sodišče ugotavlja, da predlagatelju izvršbe pooblastilo za vložitev predloga za izterjavo na podlagi 46. člena ZBPP samo po sebi res ne daje lastnosti stranke v postopku izvršbe, ampak je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi določbo prvega odstavka 46. člena ZBPP, ki določa da „terjatev stranke – upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka“, in določbo drugega odstavka 46. člena ZBPP, veljavno v času vložitve predloga za izvršbo, ki določa, da s „prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do BPP kot upnika; da predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov in da se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov.“

19. Kljub jasnosti prej citirane določbe 46. člena ZBPP, ki zaradi prehoda terjatve na podlagi vstopne pravice kot stranko šteje Republiko Slovenijo, državno pravobranilstvo pa izrecno določa kot predlagatelja izvršbe, sodišče vprašanje izpolnjevanja materialnega kriterija za določitev lastnosti stranke v konkretnem postopku razlaga tudi z vlogo, ki jo ima v tem postopku organ za BPP (Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP). Ob upoštevanju določb ZBPP je namreč organ, ki je kot strokovna služba organiziran pri pristojnem sodišču in odloča v vseh ZBPP zadevah BPP. V skladu z določbo 44. člena ZBPP ima za ta namen iz proračuna Republike Slovenije zagotovljena sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona. Ne glede na navedeno vlogo organa za BPP, sodišče ni moglo spregledati prej povzete izrecne določbe 46. člena ZBPP, zato je presodilo, da prvotožeča stranka v postopku izvršbe nima lastnosti stranke v materialnem smislu.

20. Med strankama upravnega spora torej ni sporno, da je predlog za izvršbo vložilo Državno pravobranilstvo RS, zunanji oddelek v Celju, na podlagi izvršilnega naslova, sodbe Okrožnega sodišča v Celju št. P 533/2005, ki je postala izvršljiva 16. 1. 2006 in kot upnika opredelilo Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Celju (l. št. 51 upravnega spisa). Ker se izterjujejo druge denarne nedavčne obveznosti, to ob upoštevanju določbe 146. člena ZDavP-2 in seveda upoštevanju narave te obveznosti pomeni, da takega postopka ni mogoče začeti po uradni dolžnosti, ampak na predlog organa, pristojnega za odmero obveznosti. Tak postopek temelji na določbi 289. člena ZUP, ki glede izterjave denarnih obveznosti, ki jih odmeri pristojni organ in ki niso davki, določa, da upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek) in prvi odstavek 146. člena ZDavP-2, ki določa, da če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Predlagatelj izvršbe pošlje davčnemu organu predlog za izvršbo v elektronski obliki (četrti odstavek istega člena).

21. Glede na navedeno in ob upoštevanju prej citirane določbe 46. člena ZBPP, bi po presoji sodišča morala tožena stranka opredeliti položaj predlagatelja izvršbe v konkretnem postopku izvršbe v odnosu do upnika oziroma stranke v tem postopku, Republike Slovenije. Ker tega ni storila niti izpodbijanega sklepa ni vročila ne predlagatelju izvršbe ne drugim morebitnim strankam postopka, pogoji za vodenje postopa po uradni dolžnosti (brez predloga stranke) pa niso bili izpolnjeni, na kar drugotožeča stranka opozarja v VI. poglavju tožbe, je sodišče zaradi bistvenih kršitev postopka, neupoštevanja določbe 146. člena ZDavP-2 v povezavi z določbo 46. člena ZBPP tožbi obeh tožečih stranka ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka navedene pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti v 30 dneh po prejemu sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

22. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.