Jedro

15 - dnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo po 1. odst. 83. čl. ZTPDR začne teči od vročitve dokončne odločbe delodajalca delavcu in ne šele od dneva, ko delavec ugotovi, da ni zadovoljen s to dokončno odločitvijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v 1. tč. izreka v delu, v katerem je bila zavržena tožba, na podlagi katere naj bi bila dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 83.538,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2001 do plačila, in v 2. tč. izreka (odločitev o stroških postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice, v kateri je zahtevala razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 3034-172/2000 z dne 14.9.2000, in na podlagi katere naj bi jo bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi, ki ji gredo po zakonu in kolektivni pogodbi in ji plačati 83.538,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2001 do plačila, poleg tega pa je sklenilo, da je dolžna tožnica povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.875,00 SIT v roku 8 dni.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo (pravilno sklep) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zavrglo tudi tisti del tožbe, kjer tožnica zahteva, da ji tožena stranka ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi, ki ji gredo po zakonu in kolektivni pogodbi in ji plača znesek 83.538,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2001 do plačila, saj glede navedenega tožnica ne more biti prekludirana. Na podlagi sporazuma o prevzemu delavk na delo bi morala tožena stranka prevzeti določene obveznosti v primeru, če bi tožnici prenehalo delovno razmerje zato, ker bi tožena stranka sama zmanjšala naročilo storitev novemu delodajalcu iz razlogov, ki niso na strani tega novega delodajalca. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je potrebno 1. odst. 83. čl. ZTPDR razlagati tako, da teče delavcu 15 dnevni rok za vložitev zahteve za varstvo pravic pri pristojnem sodišču od takrat, ko delavec ugotovi, da ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa pri delodajalcu. Ker je tožnica šele z vročitvijo pogodbe o zaposlitvi novega delodajalca, to je dne 26.2.2001, ugotovila, da so ji bile kršene pravice pri novem delodajalcu, je tožbo vložila pravočasno, čeprav je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki dejansko postal pravnomočen 25.1.2001. Zoper ta sklep tožnica ni vlagala tožbe, saj ji je formalno zagotavljal vse pravice. Z napadenim sklepom je postala nezadovoljna šele tedaj, ko je videla, da ji novi delodajalec teh pravic ne zagotavlja. Tožnica od novega delodajalca nima kaj pričakovati, saj že 7 mesecev le-ta nima dela, kljub temu da bi mu morala to zagotavljati tožena stranka. Ker tožnica pri novem delodajalcu prejema le zajamčeni osebni dohodek, bo neodvisno od tega postopka od njega terjala plačilo obveznosti, dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi delne zmotne uporabe materialnega prava storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica tožbo na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.9.2000 vložila po preteku 15 dnevnega roka od dokončnosti tega sklepa, torej prepozno. Po 1. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZTPDR) ima delavec v primeru, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. To pomeni, da prične rok za vložitev zahteve za sodno varstvo po citirani določbi teči od vročitve dokončne odločbe delodajalca in ne šele od dneva, ko delavec ugotovi, da ni zadovoljen z dokončno odločitvijo delodajalca, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnica v pritožbi. Ker je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožnica sklep z dne 15.1.2001 o zavrnitvi njenega ugovora zoper sklep z dne 14.9.2000 prejela 15.1.2001, je od tega dne dalje pričel teči zakonsko določen 15 dnevni rok za vložitev tožbe. Tožnica je tožbo vložila 13.3.2001, torej po preteku tega prekluzivnega roka. Ker je bila tožba v zvezi z razveljavitvijo sklepa z dne 14.9.2000 vložena prepozno, jo je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrglo. Z ozirom na to, da je tožnica poleg razveljavitve sklepa z dne 14.9.2000 v tožbi posledično predlagala tudi, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo in ji ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi z vsemi pravicami in obveznostmi, ki ji gredo po zakonu in kolektivni pogodbi, je bila po stališču pritožbenega sodišča tudi v zvezi s tem delom tožbe vezana na 15 dnevni rok iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR. Tožnica bi namreč s tem delom zahtevka lahko uspela le v primeru, če bi sodišče po izvedenem postopku razveljavilo napadeni sklep tožene stranke z dne 14.9.2000. Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrglo tudi ta del tožničine tožbe.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je zmotna odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, kjer je zavrglo tožbo tožnice za izplačilo zneska 83.538,00 SIT, katerega je tožnica vtoževala iz naslova stroškov predpravdnega postopka pri delodajalcu. Ker je tožnica v tem delu tožbe uveljavljala denarno terjatev, to pa lahko delavec v skladu z 2. odst. 83. čl. ZTPDR uveljavlja neposredno pred sodiščem, ne da bi prej sprožil postopek pri delodajalcu, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odst. 83. čl. ZTPDR in posledično ob upoštevanju določbe 274. čl. ZPP nepravilno zavrglo tudi ta del tožničine tožbe. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Z ozirom na to je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijani sklep razveljavilo (1. odst. 354. čl. ZPP) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, ali so tožnici vtoževani stroški nastali in v kakšni višini, oz. ali jih je tožnica v postopku pri delodajalcu sploh priglasila. Pravno podlago za priznanje stroškov, ki jih je imel delavec v postopku pri delodajalcu, predstavlja 103. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 40/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR), ki določa smiselno uporabo določb ZPP v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcu. Predpogoj za priznanje stroškov delavca pri delodajalcu po ZPP je, da je delavec te stroške pri delodajalcu sploh priglasil (163. čl. ZPP). Kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica stroške v postopku pri delodajalcu priglasila in da ji niso bili priznani, bo o teh vtoževanih stroških odločilo ob upoštevanju 1. odst. 154. čl. ZPP. Ob smiselni uporabi citirane določbe je delodajalec dolžan povrniti delavčeve stroške, nastale v postopku pri delodajalcu, če delavec s svojim zahtevkom, s katerim izpodbija odločitev delodajalca, pred sodiščem uspe. Ko bo sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o vtoževanem delu tožbenega zahtevka in o stroških postopka, nastalih pred prvostopenjskim sodiščem.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da pritožbeno sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo.