Jedro

Stvar tožnikove poslovne politike pa je, kako bo s strani toženca plačan pogodbeno dogovorjen znesek razporedil v okviru svoje ambulante.

Bi pa glede na pogodbena določila moral tožnik izkazati dodatne materialne stroške, do katerih bi bil upravičen za laboratorij referenčne ambulante, česar pa do predmetnega pravdnega postopka ni storil, ampak je to izkazoval oziroma dokazoval šele z izvedenko finančne stroke v tem postopku.

Sodišče druge stopnje ob pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam in izračunom izvedenke finančne stroke O.K., ni pa upoštevalo med strankama sklenjene pogodbe oziroma pogodbenih določb o obračunu stroškov, ki v konkretnem primeru predstavljajo veljavno in relevantno materialno pravo (vključno s prej omenjenim pogodbenim pravom).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni, tako da izrek sedaj glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Tožena stranka Z., je dolžna tožeči stranki N.A. M.L. dr. med. spec. spl. med., J. 3, J, plačati znesek 19.036,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.636,53 EUR od 1. 7. 2014 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 400,00 EUR od 31. 12. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.265,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 7.318,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od dne prejema sodbe. V točki II izreka je v presežku za znesek 11.717,72 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 11.317,72 EUR od 1. 7. 2014 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 7.318,81 EUR od 1. 7. 2014 do vključno 30. 8. 2015 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 400,00 EUR od 31. 12. 2014 dalje do plačila, zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V točki III izreka je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrne pravdne stroške v višini 1.220,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema te sodbe do plačila.

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe (točki I in III izreka) je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba obširno pojasnjuje materialnopravno izhodišče predmetne zadeve in sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotne oziroma napačne zaključke. Vsi stroški laboratorija splošne ambulante (razen v 17. členu Splošnega dogovora za leto 2012 izrecno navedenih ločeno zaračunljivih materialov), so v celoti vključeni v ceno zdravstvenih storitev splošne ambulante in se v nobenem primeru ne obračunavajo posebej in dodatno. Referenčna ambulanta ni posebna samostojna ambulanta, temveč nadgradnja splošne ambulante, tako da ji je dodana dipl. med. sestra za ½ delovnega časa. Zato je splošni ambulanti, ki opravlja tudi storitve referenčne ambulante, pri ceni priznan dodatek. To niso potrebni stroški za delovanje laboratorija, saj so ti vsebovano v ceni splošne ambulante, temveč zgolj posebni dodatni stroški, ki so nastali zgolj zaradi opravljanja laboratorijskih storitev za dodatne potrebe referenčne ambulante. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določila pogodbe in Splošnega dogovora s prilogami, ki so določala način oblikovanja cen javnih zdravstvenih storitev v RS za leto 2012. Ni upoštevalo, da toženec plačuje le cene zdravstvenih storitev, ki so enotno določene za celotno javno zdravstvo temveč je zmotno sodilo, da bi moral toženec dokazovati, kakšne višine plač za zaposlene pri tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) in kolikšno amortizacijo za njen laboratorij je dejansko plačal v letu 2012. Toženec v skladu s pogodbo ni bil dolžan posebej izplačevati nobenih plač in amortizacije, ampak zgolj s pogodbo določeno plačilo cene, na tožniku pa je nato bilo, da svojim zaposlenim izplača plačo. Sodišče ni upoštevalo načina določanja cen zdravstvenih storitev in z njimi povezanih materialnih stroškov, temveč je za potrebe tega postopka kreiralo drugačen sistem, kar je v nasprotju z veljavnim materialnim pravom. Prav tako ni upoštevalo delitve stroškov na različne ločene kategorije – stroški dela, materialni stroški in amortizacija, ampak je uvedlo svojo kategorijo, ki jo imenuje stroški-potroški, v kateri je združilo vse različne kategorije stroškov, čeprav so predmet spora le dodatni materialni stroški laboratorija, ki so nastali zaradi storitev referenčne ambulante. Posledično je zmotna odločitev, da je tožnik uspel (šele z mnenjem izvedenke) izkazati dodatne stroške laboratorija. Sodišče pri tem ne upošteva, da bi tožnik glede na svojo pogodbeno obveznost moral tožencu stroške izkazati najkasneje ob nadzoru dne 29. 11. 2013, česar pa ni storil niti ob vložitvi tožbe, niti tekom postopka. Posledično bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti poročanja o stroških. Predmet izvedeništva je v tem postopku lahko le preverjanje ustreznosti izkazanih materialnih stroškov laboratorija, kot jih je tožnik predložil tožencu ob izvedbi nadzora, ne pa oblikovanje novih sistemov za obračun stroškov laboratorija v javnem zdravstvu. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo v kalkulaciji cene za dodatek za referenčno ambulanto upoštevanih za 28.671,22 EUR materialnih stroškov, ki so bili tožniku izplačani preko akontacij za referenčno ambulanto za obdobje od 1. 5. do 31. 12. 2012. Ta dodatek je eden od kalkulacijskih elementov za posebne materialne stroške laboratorija, ki dodatno nastanejo zaradi potreb referenčne ambulante. Za ta dodatni del stroškov se na podlagi določil Splošnega dogovora opravlja poračun in edino za te stroške je moral tožnik tožencu dostaviti ustrezno dokumentacijo, s katero bi jih opravičil. Tožnik je za sporno obdobje poročal o porabi sredstev za materialne stroške laboratorija v zvezi z referenčno ambulanto v višini 32.831,01 EUR. Toženec je ob poračunu ugotovil, da je tožnik z dokumentacijo izkazal le za 10.034,69 EUR posebnih materialnih stroškov, zato je razliko v višini 18.636,53 EUR znižal in poračunal že izplačan znesek. Ker tožnik tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni izkazal, da je ob nadzoru dne 28. 11. 2013 tožencu predložil ustrezna dokazila, je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, upoštevaje, da tudi izvedenka ni potrdila višjih materialnih stroškov za referenčno ambulanto, kot jih je ob poračunu priznal toženec. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo mnenju izvedenke in med materialne stroške zmotno uvrstilo tudi amortizacijo in plače zaposlenih. Tožniku tudi v ponovljenem postopku ni uspelo izkazati, da je imel v spornem obdobju višje materialne stroške za laboratorij referenčne ambulante, kot jih je priznal toženec. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z 2. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS). Sodišče je zgolj za potrebe predmetnega spora kreiralo in uporabilo drugačno pravo, kot je veljalo za vse druge subjekte v javnem zdravstvu, za kar pa ni imelo nobene pravne podlage. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico oziroma za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo prve toženke pavšalno grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, nato pa zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku, tožnik s tožbo zahteva plačilo pogodbene terjatve v višini 18.636,53 EUR, ki predstavlja znesek za opravljene storitve, ki mu jih je toženec že izplačal, nato pa po naknadni kontroli odtegnil, ker tožnik ni izkazal oziroma upravičil stroškov iz naslova opravljene dejavnosti v laboratoriju referenčne ambulante, prav tako pa mu je odtegnil znesek 400,00 EUR, kot pogodbeno kazen zaradi kršitve pogodbe v zvezi z izplačilom sredstev.

7. Sodba sodišča prve stopnje z dne 4. 6. 2014, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je bila razveljavljena, ker je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage oziroma ni izkazal, koliko stroškov stane ena laboratorijska preiskava, niti materialnih stroškov, ki nastanejo pri tem ter na podlagi s strani tožnika predloženih dokazov ni moglo ugotoviti, kolikšni so stroški vseh preiskav in zaključiti, kolikšen del se nanaša na posamično laboratorijsko preiskavo za dejavnost referenčne ambulante, ko je nadalje ugotovilo, da tožnik ni pojasnil, kaj predstavlja vtoževani znesek, tako da bi navedel, koliko od tega zneska se nanaša na stroške dela zaposlenih, koliko na stroške materiala in koliko na stroške dobav in storitev, zaradi česar zaradi neustrezne trditvene podlage ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s postavitvijo izvedenca finančne stroke omogočilo tožniku, da dokaže oziroma izkaže, koliko stroškov je bilo dejansko porabljenih na račun laboratorija za potrebe referenčne ambulante oziroma, da mu je toženec neupravičeno odtegnil znesek 18.636,53 EUR ter da mu je toženec neupravičeno odtegnil znesek 400,00 EUR, ki predstavlja pogodbeno kazen zaradi kršitve pogodbe.

8. Tožnik je torej imel v ponovljenem postopku možnost dokazovati utemeljenost tožbenega zahtevka z izvedencem finančne stroke, kar mu v prvem postopku ni bilo omogočeno. Sodišče prve stopnje je tekom postopka postavilo dva izvedenca oziroma izvedenki finančne stroke, in sicer L.R. in O.K.. Pri svoji odločitvi se je oprlo na izvedensko mnenje O.K., ki je „k delu pristopila veliko bolj analitično in strokovno poglobljeno“. Izvedenka L.R. po mnenju sodišča prve stopnje ni pristopila zadostno kritično k razmejitvi stroškov in je svoje izvedensko delo ter svoje zaključke napačno zastavila na izhodišču, ki ga je v prilogi A23 podal tožnik oziroma njegova računovodkinja, medtem ko je izvedenka K. zastavila širša izhodišča za izdelavo mnenja in stroške delila po vrstah in po izvornemu pripisu stroškov laboratorija po referenčni in splošni ambulanti ter presojala stroške dela, stroške čistike, materialne stroške in strošek amortizacije.

9. Med pravdnima strankama je nesporno, da je bil tožnik v letu 2012 izvajalec zdravstvenih storitev v splošni ambulanti, da je opravljal tudi storitve v referenčni ambulanti, da je imel svoj laboratorij, ki ga je uporabljal za obe ambulanti, da je bila med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2008-2012 (v nadaljevanju pogodba)1, katere sestavni del je Splošni dogovor za pogodbeno leto 2012 (v nadaljevanju Splošni dogovor za leto 2012), Akt o oblikovanju in financiranju programov na primarni ravni, Aneks št. 1 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2012 (v nadaljevanju Aneks št. 1) in Tabela I k Splošnemu dogovoru za leto 2012 ter da je toženec tožniku za stroške laboratorija plačal 10.034,69 EUR, 18.636,53 EUR2 pa mu je odtegnil. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženec tožniku s tem plačal vse stroške laboratorija, ki se jih je s pogodbo zavezal kriti in ali mu je upravičeno obračunal pogodbeno kazen v znesku 400,00 EUR.

10. Pritožbeno sporen je znesek 7.318,81 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožencu, kot v skladu s pogodbo premalo izplačan znesek iz naslova stroškov laboratorija za referenčno ambulanto.

11. Tožnik svoj tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi pogodbe, ki jo je sklenil s tožencem. Takšno tipsko pogodbo toženec sklepa z vsemi izvajalci zdravstvenih storitev v Sloveniji. V Splošnem dogovoru so določena izhodišča za izvajanje programov in oblikovanje cen programov. Vse individualne pogodbe z izvajalci zdravstvenih storitev temeljijo na vsakokratnem Splošnem dogovoru, kar pomeni, da so cene za vse oblikovane na enak način. Izhodišča za sklenitev konkretne pogodbe so podana v Splošnem dogovoru za leto 2012, ki je temeljni pravni akt in predstavlja pogodbeno pravo. Kot izhaja iz 8. člena Splošnega dogovora za leto 2012, se pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev upoštevajo plače, materialni stroški, amortizacija, drugi prejemki zaposlenih po kolektivni pogodbi in zakonsko predpisane obveznosti izvajalcev programov. V naslednjih členih Splošnega dogovora za leto 2012 je natančno določen način upoštevanja vsakega od teh elementov pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev.

12. Tekom pravdnega postopka je bilo sporno le vprašanje razmejitve stroškov laboratorija iz opravljanja dejavnosti referenčne in splošne ambulante oziroma do kolikšnega dodatnega stroška iz naslova stroškov za laboratorij referenčne ambulante je upravičen tožnik v skladu s pogodbo.

13. Pritrditi je pritožbi, da je v skladu s Splošnim dogovorom za leto 2012 strošek plač le eden izmed kalkulativnih elementov za oblikovanje cen posameznih zdravstvenih storitev ter ne odraža dejanskih plač pri izvajalcih, ki jih le-ti nato izplačajo svojim zaposlenim, kar je predmet individualne poslovne politike vsakega izvajalca. V 15. in 17. členu Splošnega dogovora za leto 2012 so določeni materialni stroški, do katerih je upravičen tožnik. In sicer so po 15. členu to materialni stroški na enoto storitve, ki se vračunajo v vrednost programov oziroma cene zdravstvenih storitev na ravni cen iz pogodb preteklega leta, sredstva za nezgodno zavarovanje delavcev, sredstva za investicijsko vzdrževanje in obvezno strokovno izpopolnjevanje zdravnikov, namenska sredstva za informatizacijo (le-ti se v kalkulacijah prikazujejo ločeno). Poleg materialnih stroškov, ki so vključeni v ceno zdravstvenih storitev, se posebej zaračunavajo stroški, ki so taksativno našteti v 17. členu Splošnega dogovora za leto 2012. Stroški amortizacije so opredeljeni v 18. členu Splošnega dogovora za leto 2012, kjer je določeno, da Zavod krije stroške amortizacije do višine, ki je vračunana v cene zdravstvenih storitev v tekočih cenah 2012 in v skladu s kalkulacijami opredeljenimi v tem Dogovoru. Izjema so programi oziroma dejavnosti, za katere so partnerji v 25. členu tega Dogovora opredelili povišanje stroškov amortizacije. Stroški amortizacije so tako določeni fiksno za vse izvajalce enako, ne glede na dejanske stroške izvajalca in predstavljajo enega izmed elementov za oblikovanje cen zdravstvenih storitev. Nadalje je v 19. členu Splošnega dogovora določeno, da se sredstva za zakonske obveznosti izvajalcev vračunajo v vrednost programov oziroma cene zdravstvenih storitev v višini 16,10%.

14. V V. poglavju Splošnega dogovora za leto 2012 je opredeljeno določanje cen zdravstvenih storitev. Kot izhaja iz 22. člena, se cene zdravstvenih storitev izračunajo tako, da se od ugotovljene vrednosti programa odšteje predviden znesek za ločeno zaračunljive materiale in storitve, preostala sredstva pa se nato delijo s številom planiranih storitev dejavnosti in tako izračuna njihova cena. V prvi točki 23. člena je določeno, da se v pogodbah med izvajalci in Zavodom za dejavnost splošne in družinske medicine in dispanzerski dejavnosti določijo naslednje cene: količnik za glavarino, količnik za kurativne in preventivne storitve za dejavnost ambulant splošne in družinske medicine, otroških in šolskih dispanzerjev ter dispanzerjev za ženske, dodatek za delo referenčnih ambulant, visoka cena količnika za ambulanto splošne medicine v socialnovarstvenem zavodu in točko v ostalih ožjih dejavnostih. Iz četrtega odstavka 24. člena izhaja, da so sredstva za laboratorijske preiskave, ki jih opravlja izvajalec, vključena v ceno zdravstvenih storitev in se ne obračunajo posebej. V breme Zavoda je možno obračunati laboratorijske storitve v skladu s 17. členom tega Dogovora. To pomeni, da izvajalec lahko v zvezi z laboratorijem posebej oziroma dodatno zaračuna še stroške, ki so taksativno našteti v 17. členu Splošnega dogovora za leto 2012. Koncesionarji morajo Zavodu dokazati namenskost porabe sredstev za laboratorij, ki so vkalkulirana v ceno zdravstvenih storitev in v ta namen predložijo ustrezna dokazila. Če so dejansko porabljena sredstva za laboratorij v koledarskem letu nižja od vkalkuliranih sredstev za laboratorij v koledarskem letu, Zavod razliko poračuna pri obračunu za prvo trimesečje naslednjega leta. Dejansko porabljena sredstva za laboratorij v koledarskem letu se ugotavljajo na podlagi predloženih dokazil izvajalca.

15. Kot izhaja iz Splošnega dogovora za leto 2012 in Aneksa št. 1 k temu dogovoru z dne 27. 6. 2012, je do dodatka za referenčno ambulanto upravičen izvajalec pod pogojem, da tožencu posreduje poročilo o delu referenčne ambulante in dokaže namenskost porabe sredstev za laboratorij. Tožnik, kot izvajalec zdravstvenih storitev, pa bi moral v skladu s pogodbo izkazati tudi namensko porabo sredstev za laboratorij za namen referenčne ambulante. Iz tožnikovih navedb in izpovedbe izhaja, da izvajalci zdravstvenih storitev s strani toženca prejmejo denarni znesek za obe (splošno in referenčno) ambulanti skupaj, kar pomeni, da z denarjem za obe ambulanti upravlja skupaj, hkrati pa v praksi prihaja do prekrivanja stroškov za obe ambulanti, saj laboratorij uporablja za obe ambulanti. Kljub temu pa to tožnika ne razrešuje obveznosti, da tožencu posreduje poročilo o delu referenčne ambulante, kot ugotavlja sodišče prve stopnje.

16. Ker tožnik te svoje obveznosti, to je namenske rabe stroškov laboratorija za referenčno ambulanto, ni izkazal, je toženec ob opravi naknadne kontrole preveč izplačane stroške odtegnil oziroma poračunal pri nadaljnjih izplačilih. Od prvotno izplačanega zneska za laboratorij v višini 28.671,22 EUR, je tožnik v zaključnem obračunu prikazal dejanske stroške za laboratorij v višini 32.831,22 EUR, toženec pa je po nadzornem pregledu tožniku odtegnil znesek 18.636,53 EUR in mu nesporno priznal stroške v znesku 10.034,69 EUR.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno preverjalo utemeljenost tožbenega zahtevka s pomočjo izvedenke finančne stroke, saj samo za to ni imelo ustreznega znanja, vendar je nato spregledalo, da bi moralo ugotovitve izvedenke finančne stroke presojati v skladu s pogodbenimi določili, ki so v konkretnem primeru bistvena za odločitev.

18. Zmoten je zaključek, da bi moral toženec izkazati, kolikšne zneske za stroške dela v okviru predvidenih postavk za splošno in referenčno ambulanto, kolikšne stroške amortizacije in kolikšen strošek za čistilko v okviru materialnih stroškov splošne in referenčne ambulante je plačal tožniku. Toženec je tožniku izplačal fiksne pogodbeno dogovorjene stroške za omenjene stroškovne postavke, ki so enaki za vse izvajalce zdravstvenih storitev v določenem programu v skladu s pogodbo in pri tem ni bil dolžan izkazovati, kolikšne zneske je izplačal za stroške dela, amortizacije, fiksnih materialnih stroškov, saj je predplačilo in naknadno plačilo bilo izvedeno glede na pogodbeno dogovorjene cene in pavšal. Stvar tožnikove poslovne politike pa je, kako bo s strani toženca plačan pogodbeno dogovorjen znesek razporedil v okviru svoje ambulante. Bi pa glede na pogodbena določila moral tožnik izkazati dodatne materialne stroške, do katerih bi bil upravičen za laboratorij referenčne ambulante, česar pa do predmetnega pravdnega postopka ni storil, ampak je to izkazoval oziroma dokazoval šele z izvedenko finančne stroke v tem postopku.

19. Posledično niso pravilni zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz točk 24., 25. in 26. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje ob pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam in izračunom izvedenke finančne stroke O.K., ni pa upoštevalo med strankama sklenjene pogodbe oziroma pogodbenih določb o obračunu stroškov, ki v konkretnem primeru predstavljajo veljavno in relevantno materialno pravo (vključno s prej omenjenim pogodbenim pravom). Tako je sprejelo odločitev, ki odstopa od med strankama pogodbeno dogovorjenega prava ter tožnika postavlja v neenak položaj napram drugim izvajalcem zdravstvenih storitev, ki imajo s tožencem sklenjene po vsebini enake pogodbe, kot tožnik.

20. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku, je tožnik ustvaril svoj ključ delitve stroškov in od toženke terja stroške-potroške, ki so mu nastali kot strošek dela, strošek amortizacije in strošek nabavljenega materiala v laboratoriju, ko je opravljal laboratorijske preiskave za dejavnost referenčne ambulante. Določene stroške je v celoti pripisal eni izmed dejavnosti, za prepletajoče stroške pa je s pomočjo računovodkinje ustvaril ključ delitve v razmerju 27,99% v breme stroškov laboratorija, ostali del do 100% pa v breme stroškov ambulantne dejavnosti. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, tak ključ še ne pomeni upravičenosti do delitve med stroški laboratorija iz naslova referenčne ambulante in iz naslova splošne ambulante in tudi ne izkazuje ter preprečuje morebitne dvojne priglasitve stroškov, na kar je ves čas postopka opozarjal toženec.

21. Iz Priloge I k Splošnem dogovoru za leto 2012 (priloga B5), je razvidna kalkulacija za planiranje in financiranje programov zdravstvenih storitev. Za splošno ambulanto so predvideni skupni stroški za laboratorij (vključno s plačo, materialnimi stroški in amortizacijo) v znesku 15.009,40 EUR3. Kot dodatek za laboratorij referenčne ambulante so predvideni (le) materialni stroški4 v maksimalni višini 30.734,60 EUR5, katerih dejansko porabo bi moral tožnik izkazati s poročilom.

22. Glede na pogodbena določila, k sredstvom za laboratorij referenčne ambulante, do katerih je dodatno upravičen tožnik in katere je dolžan izkazati s poročilom, ne spadajo obračunani stroški za plače zaposlenih (niti dipl. med. sestre, ki opravlja delo v referenčni ambulanti oziroma laboratoriju v zvezi z referenčno ambulanto), niti amortizacija za laboratorij referenčne ambulante, kar je pri izračunu upoštevala izvedenka ter nato tudi sodišče prve stopnje, ampak zgolj materialni stroški laboratorija referenčne ambulante (tako direktni, kot indirektni), na kar pravilno opozarja pritožba.

23. Sodišče prve stopnje je torej tožniku neutemeljeno priznalo stroške dela za laboratorij referenčne ambulante v znesku 4.704,33 EUR, saj tožnik do tega stroška ni upravičen v smislu dodatnega stroška, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, ampak je strošek dela vsebovan v programu laboratorija splošne ambulante6, v okviru postavke laboratorija referenčne ambulante po tabeli Priloge I pa je tožnik upravičen le do dodatnih materialnih stroškov, ne pa tudi do dodatnih stroškov dela, upoštevaje, da tožnik ni navajal ali izkazal, da bi imel z medicinskima sestrama sklenjeno pogodbo za povečan obseg dela v laboratoriju. Enako je s strani sodišča prve stopnje priznanimi stroški amortizacije, ki jih je izvedenka K. ugotovila v višini 1.239,24 EUR in stroški čistilke, v znesku 1.838,94 EUR v zvezi s katerimi velja opozoriti, da le-ti ne predstavljajo stroška dela, ampak materialni strošek, s čemer je soglašal tudi toženec. Čeprav je tožnik stroške čistilke izkazal s plačilnimi listami, to še ne pomeni, da je do povrnitve teh stroškov tudi upravičen, saj so materialni stroški za čiščenje laboratorija v skladu z določbami Splošnega dogovora za leto 2012 in Tabele I del materialnih stroškov laboratorija splošne ambulante.

24. Po povedanem je tožnik v zvezi z laboratorijem referenčne ambulante upravičen (le) do dodatnih materialnih stroškov glede na izkazano porabo, opredeljenih v 17. členu Splošnega dogovora za leto 2012, v zvezi s katerimi pa izvedenka K. ni pritrdila navedbam tožnika oziroma ni ugotavljala, da bi bili premalo plačani oziroma neutemeljeno odtegnjeni, ampak je to ugotovila le za zgoraj navedene tri kategorije stroškov.

25. Po povedanem, ko je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve v zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

26. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno odločiti o stroških pravdnega postopka. Tožnik s tožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka in je dolžan tožencu povrniti njegove stroške postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je upoštevalo s strani sodišča prve stopnje priznane stroške, katerih višina pritožbeno ni bila sporna, in sicer je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.265,53 EUR.

27. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev v tem delu odpadla. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

1 Vsebina pogodbe med pravdnima strankama ni bila sporna. 2 Nesporno je bilo tudi, da je toženec tožniku najprej plačal akontacijsko vrednost materialnih stroškov za referenčno ambulanto v znesku 28.671,22 EUR, da je tožnik v zaključnem obračunu prikazal dejanske stroške za laboratorij v višini 32.831,22 EUR ter da je toženec opravil nadzorni pregled, po katerem je tožniku odtegnil v predmetnem postopku sporen znesek 18.636,53 EUR. 3 Vsi v sodbi navedeni stroški se nanašajo na obdobje enega leta, tako da je potrebno upoštevati, da so skupni stroški za laboratorij splošne ambulante za sporno obdobje od 5-12/2012 znašali 10.006,28 EUR, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke K.. 4 Ne pa tudi stroški plač in amortizacije, kot pri splošni ambulanti. 5 Vsi v sodbi navedeni stroški se nanašajo na obdobje enega leta, tako da je potrebno upoštevati, da so materialni stroški, kot dodatek za laboratorij referenčne ambulante za sporno obdobje od 5-12/2012 znašali 20.489,72 EUR, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke K. 6 Kot izhaja iz tabele Priloga I, je tožnik dobil plačane stroške dela v okviru programa splošne in referenčne ambulante in v okviru laboratorija za splošno ambulanto, ki je opravljal laboratorijske storitve tudi za referenčno ambulanto, v zvezi s čemer pa je bil tožnik upravičen le za dodatne materialne stroške, ne pa tudi do stroškov za delo.