Jedro

Glede na to, da tožnik, ki mu je veljavnost naziva potekla dne 8. 3. 2016, od 9. 3. 2016 dalje ni imel veljavnega naziva izredni profesor niti ni imel nobenega drugega veljavnega habilitacijskega naziva za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti dotedanjega naziva do dokončne odločitve o zahtevi za ponovno izvolitev v naziv, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik od 9. 3. 2016 dalje ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela visokošolskega učitelja. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva, če bi tožnik kasneje (ponovno) pridobil habilitacijski naziv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 5. 2016, ki jo je tožena stranka tožniku vročila dne 17. 5. 2016; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne preneha z iztekom odpovednega roka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 3. 2006, Aneksa št. 1 z dne 1. 8. 2008, Aneksa št. 2 št. ..., Aneksa št. 3 št. ... z dne 18. 3. 2011 in Aneksa št. 4 št. ... z dne 7. 12. 2015; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja, mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečna nadomestila plače v znesku 3.077,95 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter mu ustrezni neto znesek izplačati na osebni račun, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega neto zneska do nadomestila plače, ki zapade v plačilo 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Sodišče je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova prikrajšanja pri plači v znesku 189,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje do plačila, in terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova izplačanih stroškov prevoza in prehrane v znesku 189,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje do plačila. Po medsebojnem pobotanju ugotovljenih terjatev je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 189,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka III. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stališče sodišča v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kontradiktorno, saj sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko enkrat navaja, da vloga tožnika za podaljšanje naziva ni bila prepozna, saj jo je tožena stranka vsebinsko obravnavala. Drugič pa navaja, da je bila vloga tožnika prepozna, kar je imelo za posledico, da se tožniku od 8. 3. 2016 dalje veljavni naziv ni podaljšal. Ker sodišče ne zavzame jasnega stališča, ali je tožnik vlogo za izvolitev v naziv izredni profesor vložil pravočasno, je izpodbijana sodba nejasna, neobrazložena, sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusiti. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da v konkretnem primeru ni bilo podlage za uporabo 227. člena Statuta Univerze A. (v nadaljevanju Statuta UA.). Glede na to, da je tožena stranka njegovo vlogo za podaljšanje naziva obravnavala kot pravočasno, bi morala tožena stranka uporabiti 227. člen Statuta UA. in tožniku podaljšati obstoječi naziv do končne odločitve o ponovni izvolitvi v naziv. O tem, da je tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavala kot pravočasno, je izpovedal dekan B.B.. Do njegove izpovedi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do njegovih nasprotujočih si navedb, zaradi česar se poraja dvom o njegovi verodostojnosti. Tožnik je v postopku dokazal, da je tožena stranka njegovo vlogo za ponovno izvolitev v naziv najprej obravnavala kot pravočasno, kasneje pa je v postopku spremenila mnenje in vlogo označila kot prepozno in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Poudarja, da je tožena stranka večkrat v preteklosti nepravočasne vloge pri različnih kandidatih različno vsebinsko obravnavala in vlagateljem vlog kljub zamudam ponovno podaljšala nazive. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da bo tožena stranka tudi v konkretnem primeru ravnala enako kot doslej in ga ponovno izvolila v naziv izredni profesor. Sodišče se ni kritično opredelilo do vsebine sestankov, ki niso bili v korist tožnika in namenjeni razrešitvi statusa tožnika, temveč le dodatni potrditvi odločitve tožene stranke, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče ne pojasni, zakaj tožniku ni verjelo in zakaj je v celoti verjelo izpovedi dekana. Sodišču očita, da ni dokazno ocenilo vseh dokazov, da se ni opredelilo do izpovedi tožnika o tem, kako je tožena stranka v preteklosti postopala v postopkih za ponovno izvolitev v naziv in je nekritično sledilo izpovedi dekana. Prav tako se sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev. Tožnik je 14. 2. 2017 posredoval tretjo pripravljalno vlogo, v kateri je predlagal nov dokaz, in sicer odločbo Univerze A. z dne 30. 1. 2017, ki jo je prejel šele 13. 2. 2014. Iz te odločbe izhaja, da je bilo pritožbi tožnika zoper odločbo senata Univerze A. Fakultete C. (v nadaljevanju UA. FC.) o neizvolitvi v ponovni naziv izredni profesor ugodeno in je bil izpodbijani sklep razveljavljen ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje senatu UA. FC.. S tem bo odpadla pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje se o tretji pripravljalni vlogi, kateri je tožnik predložil nov dokaz, ni izreklo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Ravno tako ni nasprotja med ugotovitvami v zvezi z nepravočasno vloženo vlogo za podaljšanje veljavnosti habilitacijskega naziva in s tem uporabo 227. člena Statuta Univerze A. (Statut UA.; Ur. l. RS, št. 8/05, s spremembami) in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnikovo vlogo za podaljšanje veljavnosti habilitacijskega naziva obravnavala kot pravočasno. Postopek za izvolitev v naziv, v zvezi s katerim je predvideno sodno varstvo v okviru upravnega spora, je treba ločiti od delovnopravnega položaja delavca - visokošolskega učitelja, ki brez ponovne izvolitve v naziv ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izobraževalnega dela. Neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenega z zakonom in drugim predpisom, izdanim na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pa je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na dejstvo, da je zaradi poteka veljavnosti tožnikovega naziva obstajal utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, nima vpliva kasnejša odločitev v zvezi s presojo zakonitosti postopka imenovanja v naziv (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 136/2012 z dne 15. 4. 2013, VIII Ips 232/2007 z dne 21. 10. 2008). Zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe o razveljavitvi sklepa o neizvolitvi v naziv in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje Senatu UA. Fakultete C., ni utemeljen. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po oceni sodišča relevantni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in do dejstev in razlogov, ki so bili bistveni za odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, neutemeljen.

7. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 13. 5. 2016, ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) zato, ker ni več izpolnjeval pogodbenih obveznosti visokošolskega učitelja v skladu z Zakon o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93, s spremembami) in Statutom UA.. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnik od 9. 3. 2016 dalje nima veljavnega habilitacijskega naziva, s tem pa ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela visokošolskega učitelja. Tožnik je vtoževal še prikrajšanje pri plači v neto znesku 189,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker tožnik ob podaji izpodbijane odpovedi ni imel veljavnega naziva, zato ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede na to tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z reintegracijo in reparacijo, zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 189,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje, saj je terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova prikrajšanja pri plači v znesku 189,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje v celoti pobotalo s terjatvijo tožene stranke do tožnika iz naslova stroškov prehrane in prevoza za april 2016 v znesku 189,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v zvezi z bistvenimi pritožbenimi navedbami pojasnjuje naslednje:

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen neprekinjeno od 1. 10. 2001 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2006 in pripadajočih aneksov na delovnem mestu visokošolski učitelj, ki ga je opravljal v nazivu izredni profesor. Delo je opravljal na Fakulteti C.. Iz odločbe o imenovanju v naziv z dne 14. 3. 2011 (A6) izhaja, da je bil tožnik 9. 3. 2011 ponovno izvoljen v naziv izrednega profesorja za področji D. in E. in da izvolitev traja za dobo petih let od dneva izvolitve, to je od 9. 3. 2011 do 8. 3. 2016. 11. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je med drugim podan, če delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni ali drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Statut UA. pa je v 226. členu določal, da se šteje, da nima možnosti za opravljanje dela delavec, ki ni obnovil habilitacijskega naziva, ki je pogoj za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen.

12. V 227. členu Statuta UA. je določeno, da se tistemu, ki je pravočasno (tj. najmanj 6 mesecev pred iztekom veljavnega naziva) vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve. Pogoj za uporabo citirane določbe Statuta UA. je torej pravočasna vložitev popolne zahteve za izvolitev. Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev z dne 5. 11. 1996 (v nadaljevanju Merila 1996 - A15) so v 17. členu določala, da se postopek za obnovo naziva oziroma napredovanje začne najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva, pri čemer so dolžne strokovne službe članice tožene stranke, pri katerem je kandidat zaposlen, kandidata o tem pravočasno pisno obvestiti.

13. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik s strani sodelavke strokovne službe članice tožene stranke dne 4. 6. 2015 po elektronski pošti (A11, B3) obveščen, da mu veljavnost naziva poteče 8. 3. 2016. V tem obvestilu je bilo navedeno, da so priložena navodila za postopek obnove naziva oziroma napredovanja, opis obeh postopkov in opozorilo, da se postopek za obnovo naziva začne najmanj šest mesecev pred potekom veljavnega naziva ter da mora biti vloga napisana v skladu z Merili za volitve v naziv. Sporočilo je vsebovalo tudi povezavo do Meril 1996 in Meril 2011 in do obrazcev za habilitacijo. Tožnik je vlogo za ponovno izvolitev v naziv izredni profesor za področje D. in E. vložil 21. 10. 2015 (A13).

14. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obvestilno dolžnost, kot izhaja iz 17. člena Meril 1996. Tožena stranka je namreč tožnika z elektronskim sporočilom z dne 4. 6. 2015 pravočasno in na ustrezen način obvestila o poteku veljavnega naziva in o roku, do katerega bi moral začeti postopek za ponovno izvolitev v naziv. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija. Ker tožnikova vloga za ponovno izvolitev v naziv glede na 17. člen Meril ni bila pravočasna, tj. ni bila vložena najmanj šest mescev pred potekom veljavnega naziva, niso izpolnjeni pogoji za uporabo 227. člena Statuta UA. in s tem za podaljšanje veljavnosti obstoječega naziva do dokončne odločitve. Dejstvo, da je tožena stranka v postopku obnove naziva vsebinsko obravnavala tožnikovo vlogo za ponovno izvolitev, ne vpliva na pravilnost odločitve o nepravočasnosti vloge po 17. členu Meril 1996 in 227. členu Statuta UA.. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, gre pri postopku za presojo zakonitosti izvolitve oziroma neizvolitve v naziv v primerjavi s postopkom za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti za dva različna postopka, ki sta po vsebini sicer povezana, nista pa v neposredni povezavi, saj npr. kasnejša odločba o izvolitvi v naziv ne vpliva na nastanek odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma na zakonitost že podane odpovedi zaradi izteka habilitacijskega naziva za delovno mesto visokošolski učitelj. Drugačno naziranje tožnika v pritožbi je zmotno.

15. Glede na to, da tožnik, ki mu je veljavnost naziva potekla dne 8. 3. 2016, od 9. 3. 2016 dalje ni imel veljavnega naziva izredni profesor za področji D. in E., niti ni imel nobenega drugega veljavnega habilitacijskega naziva za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti dotedanjega naziva do dokončne odločitve o zahtevi za ponovno izvolitev v naziv, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik od 9. 3. 2016 dalje ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela visokošolskega učitelja. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva, če bi tožnik kasneje (ponovno) pridobil habilitacijski naziv.

16. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s tožnikom organizirala tri sestanke, in sicer dne 26. 2. 2016, 11. 3. 2016 in 21. 3. 2016, z namenom iskanja možnih rešitev za ohranitev tožnikove zaposlitve in ne z namenom potrditve odločitve, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnik v pritožbi. Tak zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi izpovedi dekana UA. Fakultete C., ki je prepričljivo pojasnil vsebino in namen teh sestankov. Njegova izpoved pa je potrjena tudi z zapisniki vseh treh sestankov (A18-A20). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožnikovo nasprotovanje dokazni oceni izvedenih dokazov pa je neutemeljeno.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikove izpovedi o tem, kako je tožena stranka v preteklosti ravnala v postopkih za ponovno izvolitev v naziv. Tožnik je v postopku zgolj pavšalno zatrjeval, da naj bi tožena stranka v nekaterih primerih postopala na drugačen način kot je pri njem. Izrecno pa je izpostavil svoj primer iz leta 2005, ko naj bi zamudil z vlogo za ponovno izvolitev v naziv iz razloga, ker ga fakulteta ni pravočasno obvestila glede izteka veljavnosti naziva in naj bi bil takrat postopek izveden kljub zamudi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za identičen primer, kot je obravnavani, saj so bili v izpostavljenem primeru razlogi za nepravočasno vložitev vloge na strani tožene stranke, v konkretnem primeru pa so razlogi na tožnikovi strani. Pritrditi je presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika v postopku ponovne izvolitve v naziv profesor in v postopku podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obravnavala neenakopravno.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka preverila tudi možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu in s tem izpolnila dolžnost, ki jo nalaga 226. člen Statuta UA.. Po drugem odstavku tega člena je pristojni organ delavcu dolžan ponuditi pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje, oziroma če takega delovnega mesta ni, začeti postopek za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v zvezi z možnostjo zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu opravila poizvedbo pri rektoratu in vseh članicah, kar potrjujeta dopis tožene stranke z dne 31. 1. 2016 in izpoved dekana B.B.. Ker tožnik ni imel veljavnega učiteljskega ali asistentskega naziva, pa mu tožena stranka drugega delovnega mesta utemeljeno ni mogla ponuditi.

19. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik od 9. 3. 2016 dalje ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj (saj mu je veljavnost naziva izredni profesor potekla 8. 3. 2016, drugega veljavnega habilitacijskega naziva za zasedbo delovnega mesta visokošolski učitelj, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tožnik ni imel, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti naziva do dokončne odločitve po 227. členu Statuta UA.), je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Glede na to je utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

20. Tožnik sicer vlaga pritožbo tudi zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe, tj. zoper zavrnitev zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači, vendar pa v pritožbi v tem delu ne navaja pritožbenih razlogov, zato je to odločitev pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o neutemeljenosti zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači v višini 189,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), o tem zahtevku pa je odločilo tudi ob pravilni uporabi materialnega prava. Glede na to, da je tožena stranka v postopku v pobot uveljavljala terjatev do tožnika v znesku 189,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje, je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno oblikovalo tričlenski izrek. Ugotovilo je, da tožnik v mesecu aprilu 2016 pedagoškega dela ni več opravljal, saj je izrabil letni dopust, zato za mesec april 2016 ni upravičen do povračila stroškov za prehrano in prevoz. Tožena stranka pa glede na drugi odstavek 136. člena ZDR-1 tega zneska brez tožnikovega pisnega soglasja ne bi smela odtrgati od plače, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova prikrajšanja pri plači v znesku 189,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje. Ker pa tožnik do povračila stroškov za prehrano in prevoz za april 2016 v skupnem znesku 189,19 EUR ni bil upravičen, je sodišče ugotovilo tudi obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova stroškov prehrane in prevoza za april 2016 v znesku 189,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2016 dalje. Po medsebojnem pobotanju ugotovljenih terjatev, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.

21. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.