Jedro

Tretji odstavek 40. člena ZZK-1 loči dve vrsti listin, ki sta podlaga za vpis in sicer posadno listino ali pa listino, ki je izstavljena zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih izvirnikov. V primeru posadne listine gre za izjavo, s katero se priznava izvirno, torej na zakonu temelječo pridobitev lastninske pravice (npr. priposestvovanje – priznanje dejstev priposestvovanja in samega priposestvovanja kot pravne posledice). Glede na vsebino izjave zemljiškoknjižnega lastnika, je jasno, da ne gre za posadno listino. Tudi ne gre za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki bi bila podlaga za vpis po tretjem odstavku 40. člena ZZK-1, saj zemljiško knjižni lastnik ni pravni prednik predlagatelja. Zemljiškoknjižno dovolilo lahko namreč izda le pravni prednik. To narekuje že v Stvarnopravnem zakoniku določeno načelo kavzalnosti (40. in 49. člen), ter v tem zemljiškoknjižnem postopku tako zahtevo postavlja 36. člen ZZK-1, po katerem se mora zemljiškoknjižnemu dovolilu, če ni vsebovano že v pogodbi, priložiti tudi pogodbo, ko se predlaga vpis v zemljiško knjigo. Zato tudi sklicevanje pritožbe na izdano zemljiškoknjižno dovolilo ni uspešno, stranki pogodbe, to je predlagatelj in zemljiškoknjižni lastnik, v trenutku sklepanja pogodbe nista sklenili nobenega zavezovalnega posla, na podlagi katerega je bilo izdano dovolilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ugovor predlagatelja zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani zavrnilo.

Zoper sklep se je pritožil predlagatelj in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep kot tudi sklep zemljiškoknjižnegasodniškega pomočnika razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje zemljiškoknjižnemu sodniku. Uvodoma povzema potek postopka, razloge ugovora in izpodbijanega sklepa. Opozori na tretji odstavek 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ki določa, da se za zemljiškoknjižno dovolilo šteje tudi izjava osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe (posadna listina) ali zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih izvirnikov listin dovoli vpis lastninske ali druge pravice v korist druge osebe. Stališče sodišča, da pogodba o priznanju lastninske pravice ne more nadomestiti verige pogodb, je zmotno, ne upošteva veljavne zakonodaje in se opira na sodno prakso, po kateri so se sodišča ravnala pred uveljavitvijo novele ZZK-1C. Zato je neutemeljena zahteva sodišča po predložitvi vseh vmesnih pogodb, ki izkazujejo veljavni pravni prenos pravice med tistim, ki je vpisan v zemljiško knjigo in zadnjim pridobiteljem. Posadna listina je novost v zemljiškoknjižnih predpisih, ureja jo 1. točka tretjega odstavka 40. člena ZZK-1, vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe. Podobno dejansko stanje je opredeljeno v sklepu Višjega sodišča v Kopru Cdn 8000000028/2011. S pogodbo o priznanju lastninske pravice z dne 29.11.2012 je zemljiškoknjižni lastnik predlagatelju priznal izvirno lastninsko pravico in izdal nepogojno vknjižbeno dovoljenje, ena od podlag je tudi priposestvovanje. Listine, ki so navedene v pogodbi, predstavljajo le podporne listine in izkazujejo dobroverno in zakonito posest predlagatelja. Listina tako izpolnjuje vse pogoje iz 1. točke prvega odstavka ZZK-1 (posadna listina). V sklenjeni pogodbi o priznanju lastninske pravice so le ugotovljena dejstva, ki so podlaga za priposestvovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj je vpis predlagal na podlagi listine, pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 29.11.2012. Vpis je dovoljen le proti osebi, v katere korist je vknjižena pravica, če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis in pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiško knjigo, kot v tem primeru, zadnji pridobitelj (predlagatelj) lahko zahteva vknjižbo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika (150. in 41. člen ZZK-1). Vse vmesne listine morajo torej biti predložene in izpolnjevati pogoje za izvedbo vmesnih vpisov, pa jih ne, čemur nenazadnje v pritožbi pritrjuje tudi predlagatelj.

Le ta v pritožbi trdi, da je zemljiškoknjižni lastnik izstavil zemljiškoknjižno dovolilo, predhodne pogodbe pa naj bi dokazovale le dobroverno in zakonito posest. Pravni zaključek, ki ga v nadaljevanju ponuja, ko se sklicuje na tretji odstavek 40. člena ZZK-1, ni pravilen. Tretji odstavek 40. člena ZZK-1 loči dve vrsti listin, ki sta podlaga za vpis in sicer posadno listino ali pa listino, ki je izstavljena zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih izvirnikov. V primeru posadne listine gre za izjavo, s katero se priznava izvirno, torej na zakonu temelječo pridobitev lastninske pravice (npr. priposestvovanje – priznanje dejstev priposestvovanja in samega priposestvovanja kot pravne posledice). Glede na vsebino izjave zemljiškoknjižnega lastnika, je jasno, da ne gre za posadno listino. Tudi ne gre za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki bi bila podlaga za vpis po tretjem odstavku 40. člena ZZK-1, saj zemljiško knjižni lastnik ni pravni prednik predlagatelja. Zemljiškoknjižno dovolilo lahko namreč izda le pravni prednik. To narekuje že v Stvarnopravnem zakoniku določeno načelo kavzalnosti (40. in 49. člen), ter v tem zemljiškoknjižnem postopku tako zahtevo postavlja 36. člen ZZK-1, po katerem se mora zemljiškoknjižnemu dovolilu, če ni vsebovano že v pogodbi, priložiti tudi pogodbo, ko se predlaga vpis v zemljiško knjigo. Zato tudi sklicevanje pritožbe na izdano zemljiškoknjižno dovolilo ni uspešno, stranki pogodbe, to je predlagatelj in zemljiškoknjižni lastnik, v trenutku sklepanja pogodbe nista sklenili nobenega zavezovalnega posla, na podlagi katerega je bilo izdano dovolilo. Neuspešno je tudi sklicevanje na odločbo VSK Cdn 8000000028/2011, kjer je bilo izpostavljeno le to, da bi sodišče moralo podati razloge glede listine, na podlagi katere je bil predlagan vpis. Tudi ne gre pri razlogih sodišča prve stopnje za upoštevanje sodne prakse, ki se je oblikovala pred uveljavitvijo novele ZZK-1C (pritožba te graje niti ne konkretizira), gre za pravilno razlago tretjega odstavka 40. člena ZZK-1, skladno tudi s sodno prakso, tudi novejšo, kot je pojasnilo v razlogih sklepa že prvostopenjsko sodišče. Tako se izkaže, da pogoji za vpis niso bili izpolnjeni, sklep sodišča prve stopnje je podal pravno pravilne razloge in je materialno pravo pravilno uporabljeno ter je pritožbeno sodišče, ki tudi ob uradnem preizkusu kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člen ZZK-1).