Jedro

Stanovanje in osebni avtomobil sta bila pridobljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti in to s prispevki, ki sta jih partnerja pridobila s svojim delom in še prej s prihranki, ki sta jih vložila v skupno premoženje. Za tako pridobljeno skupno premoženje pa velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na njem enaka. Če bi kateri izmed partnerjev uspel dokazati, da je k skupnemu premoženju s svojim delom, prizadevanji za povečanje premoženja, večjim prispevkom posebnega premoženja in podobnim, prispeval več, bi tudi njegov delež sodišče moralo oceniti višje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsega skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v Kršekm, in osebni avtomobil Nissan Terrano Turbo Diesel, delež pravdnih strank na tem premoženju pa znaša za vsakega polovico. Toženi stranki je naložilo izstavitev listine, na podlagi katere bo tožeča stranka lahko predlagala vknjižbo etažne lastnine na stanovanju, in plačilo polovice kupnine, za katero je bil prodan osebni avtomobil. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka pravočasno vložila laično revizijo, v kateri trdi, da tožeča stranka ni imela nobenih deviznih prihrankov, ki bi jih vložila v skupno premoženje, in da je bilo stanovanje, ki je predmet tožbenega zahtevka, plačano izključno s toženčevim denarjem. Podpis na pogodbi to tudi dokazuje. Sodišču očita, da ni presodilo trditev toženca, da je tožnica odtujila premičnine, ki so bile njegove, denarja pa ni videl nikoli. Sodišče prve stopnje je bilo pristrano in ni izvedlo dokaznega postopka. Tudi še v reviziji se tožena stranka sprašuje, ali je tožeča stranka sploh predložila kakšne dokaze. Sodišču prve stopnje toženec očita, da je bila sodnica pristrana tudi s tem, da mu ni pustila do besede, tožeča stranka pa je lahko govorila ves čas. Višje sodišče je napačno presodilo pooblastilo za dvig denarja, ki je bilo dano z namenom plačevanja rednih stroškov in položnic, ne pa za izpraznitev računov. Toženec predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in postavitev izvedenca finančne stroke v novem postopku.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija smiselno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in načela materialne resnice. Po oceni revizijskega sodišča ti očitki niso utemeljeni, saj je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, katere dokaze sta sodišči sprejeli in tudi dokazno ocenili v skladu z določilom 8. člena ZPP/77: dokaze, ki sta jih predlagali in tudi predložili obe pravdni stranki. V izpodbijani sodbi sta povzeti in sprejeti kot dokaz izpovedi obeh pravdnih strank, iz česar sledi, da je tudi toženec imel besedo in je njegova izpoved eden izmed dokazov, ki jih je sodišče ocenilo in ovrednotilo. Nestrinjanje z dokazno oceno pa ni kršitev načela materialne resnice, in tudi načela kontradiktornosti postopka ne.

Bistvene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj revizije, ki je izredno pravno sredstvo, ni dovoljeno vložiti zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), so bile: Izvenzakonska skupnost pravdnih strank je trajala od junija 1987 do avgusta 1996, v tem času je bilo kupljeno stanovanje in tudi osebni avtomobil, ki sta predmet tega spora. Tožnica je bila ves čas trajanja skupnosti redno zaposlena, imela pa je prihranke že od prej, saj je od petnajstega leta delala preko študentskega servisa in v času šolanja prejemala štipendijo. Prejemala je dividende od delnic, v pretežni meri je sama skrbela za skupno hčerko in za gospodinjstvo. Toženec pa je bil (celo po lastni izpovedi in navedbah o kronološkem prikazu skupnega življenja pravdnih strank!) v obdobju skupnega življenja zaposlen občasno in sicer od dobrih devetih let trajanja izvenzakonske skupnosti je bil nekako štiri leta nezaposlen. Sicer je delal pretežno v tujini, prejemal terenski dodatek v tuji valuti in imel prihranke. Za gospodinjstvo je skrbel nekako do ene tretjine in to celo v tistem času, ko je bil zaradi nezaposlenosti doma.

Ugotovljeno pa je bilo, da je toženec neracionalno trošil sredstva, ko jih je imel, prekomerno užival alkohol in trošil za najem avtomobilov s pomočjo rent-a-car.

Revizijsko sodišče ob takih ugotovitvah nima nobenih pomislekov v pravilnost presoje deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Pravna podlaga za tako odločitev je v določbah šestega razdelka drugega dela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, p.b., ZZZDR), posebej v 59. členu, ki določa v drugem odstavku kriterije za vrednotenje deleža vsakega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja na skupnem premoženju. Nobenega dvoma namreč ne more biti o tem, da sta stanovanje in osebni avtomobil pridobljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti in to s prispevki, ki sta jih partnerja pridobila s svojim delom in še prej s prihranki, ki sta jih vložila v skupno premoženje. Za tako pridobljeno skupno premoženje pa velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na njem enaka. Če bi kateri izmed partnerjev uspel dokazati, da je k skupnemu premoženju s svojim delom, prizadevanji za povečanje premoženja, večjim prispevkom posebnega premoženja in podobnim, prispeval več, bi tudi njegov delež sodišče moralo oceniti višje. V obravnavanem sporu nobena pravdna stranka tega ni uspela dokazati, revizijski očitki v tej smeri, ki sta jih glede na navedbe in očitke že preizkusili tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje, pa nikakor ne morejo omajati pravilne pravne presoje spora. Toženčeva trditev, da je pooblastilo za dvigovanje denarja s tekočega računa dal z namenom plačevanja tekočih stroškov, nima prave opore v ugotovitvah postopka: toženec bi moral izrecno omejiti pooblastilo za dvigovanje denarja, kar bi bilo vpisano v bančni dokumentaciji. Te trditve, glede na obširno bančno dokumentacijo, ki sta jo stranki predložili in jo je sodišče prebralo in pregledalo, sodišči pravilno nista upoštevali kot dokazane. Postavitev finančnega izvedenca bi moral toženec predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje in še to tako, da bi določno pojasnil, kaj naj bi izvedenec ocenil. Kot je bilo uvodoma pojasnjeno, je predlaganje dokazov v reviziji prepozno.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo, na katerega uporabo pazi po uradni dolžnosti, pravilno uporabljeno, in da revizijski očitki niso utemeljeni, zato je moralo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP/77).